Praznik brezmadežne vesti

Prvi september. Prijetno vznemirjeni stopite v razred. Bodo opazili, da ste zrasli in shujšali med počitnicami? Da imate novo super frizuro in sploh nov imidž? Yes!!! Opazili so! Začutite, da ste jih pravzaprav pogrešali, celo tiste zoprne, za katere ste upali, da so se med počitnicami prepisali na drugo šolo. Sedete v svojo staro klop. Vsi stari čigumiji, ki ste jih prilepili pod rob, so še na svojem mestu. Kaj se ve, kdaj bodo spet prišli prav. Prvi šolski dan.

Sproščeno zadihate. S čisto in svežo vestjo, kot so novi zvezki in knjige v vaši torbi. Danes pač ne boste vprašani.
Recimo, da sedite v sedmem b v osnovni šoli Francke Kozamurnik. Vstopi razredničarka. Otroci na tihem ugotovijo, da so je veseli, in ona si mora hočeš nočeš priznati, da ji je bilo nekako dolgčas po njih. Kako so zrasli! Tudi ona je videti zdrava, čeprav so vsi nad dvajsetim z eno nogo v grobu. Navdušeno začne govoriti o tem, kakšen bo pouk v šestem razredu. Vljudno poslušate, čeprav vam je že vse jasno. Od starejše mularije ste izvedeli, da je sedmi razred malce napornejši od šestega, a mnogo manj od osmega in menda spet bolj naporen od devetega.

Kaj drugega o tem pa itak ni treba vedeti. V prvi vrsti v sredini, natanko pred tablo, sedi Marica. Oblečena je v čisto, svetlo bluzo in temno krilo, lase ima pristrižene v praktično pričesko. V rokah drži svinčnik, ki pripravljeno poskakuje od nestrpnosti, in tudi vse v njej se trese od prijetnega razburjenja. Ne more pričakati, da bo napisala prvo šolsko nalogo s svojimi skrbnimi ličnimi črkami v kričeče prazen zvezek, zavit v ovijalni papir. In ko bo prvič vprašana, je ne bo mogel nihče več ustaviti.
»Hvala bogu, konec zoprnih počitnic! Spet bom najboljša v razredu!« vriska v njenem srcu.
»Kar naj ima Manca mini do podpazduh in Špela tiste kodre do tal! Vse petice tega leta bom dobila JAZ!«
Oči se ji svetijo, nozdrvi pa plapolajo kot dirkalnemu konju na štartu.
V tretji vrsti desno, pri oknu, sedi Mare. Zavzeto gleda skozi okno, kajti tamkaj se dogajajo stvari, o katerih se drugim učencem v razredu niti ne sanja: šolsko dvorišče začne nenadoma utripati v električno modri svetlobi in nanj se počasi spušča srednje velik leteči krožnik. Pristane in obmiruje. Mare v svoji glavi zasliši nenavaden globok glas: »Oprosti moji slovenščini, zemeljski otrok, toda imel sem samo tri minute časa, da se je naučim. Prihajamo s
planeta Lenius. Vzeli te bomo s seboj, da bi proučili nekoga tvojih let. Ker na našem planetu nimamo pouka, temveč se samo zabavamo in uživamo, ti bomo, tako kot našim otrokom, v možgane vgradili znanje cele devetletke in potem vseh srednjih šol in fakultet, ki jih boš izbral, tako da boš, ko se vrneš, lahko prejel katerokoli diplomo. Zdajle te bomo z vakuumskim žarkom vsrkali v plovilo, na tvojem stolu pa bo ostalo le opravičilo za tvoj večletni izostanek
od pouka.«
V hipnotični glas v njegovi glavi se vmeša glas razredničarke Slive (v resnici je Silva): »Marko, saj veš, da ti ne dovolim sedeti pri oknu, ker potem vse leto buljiš skozenj in fantaziraš! Zamenjajta z Nežo, ki sedi pri vratih.«
Neža vzdihne sama pri sebi: »Isto bo kot lani. Najbolje, da se čim manj sekiram. Izkušnje kažejo, da se to najbolje obnese ... No, ja, saj bomo preživeli. Še vsako leto smo ...«
In so res.