1.
Kdaj smo popolni?

Popolni smo samo tisti trenutek, ko se rodimo. Tako pravijo naši starši, ko se čisto zaripli sklanjajo nad košarico, bebavo škilijo v nas in jim sline kapljajo na našo odejico.
»Poglej, kaj ni to čista popolnost?!« grulijo. »Ti prstki, pa nosek, pa očki ... Kaj tako popolnega ni na vsem svetu!«
Nato pa popolnost kmalu izpuhti, kot da je ni nikoli bilo in danes ni več sledu o blaženih idiotih nad košarico. Zdaj poslušaš samo: »Le po kom se je vrgel ta frdamani mulc/smrklja? Kaj tako groznega ni na vsem svetu!«
In ti nimaš pojma, kaj je zdaj kar naenkrat narobe, saj si to še vedno ti, ista dobra stara popolnost iz košarice.
Da, to so hude skrivnosti, s katerimi sem se ubadala celo otroštvo. Od kod vse te spremembe?! Zakaj, recimo, nas sorodniki nenadoma niso več vabili na obisk? Kot da bi bilo tisto beljenje in tapeciranje, potem ko sem se pri njih tako lepo igrala živalski vrt, kaj odveč?! Tako ali tako so imeli staromodno notranjo opremo. Zanima me tudi, zakaj so bili moji starši vedno tako živčni, kadar so me morali še pred koncem kosila odvleči iz restavracije? In zakaj niso postrelili cele soseske, takrat ko so od nas zahtevali, da se izselimo na kako drugo celino.
Nekoliko se mi je posvetilo šele, ko sem bila že na pragu odraslosti. S prijateljico sva šli prvič na počitnice v hotel. Imeli sva se imenitno, tako imenitno, da sva pozabili pravočasno izprazniti sobo. In ko sva se zvečer dobre volje vrnili vanjo, naju je tam čakala receptorka. Temnordeča v obraz je zasikala, naj takoj izprazniva sobo, ker se novi gostje ne morejo vseliti vanjo, in jo je vso napihnjeno odneslo nazaj na recepcijo. Rjoveč, sem oddrvela za njo.
»KAAAAJ?!!! Kdo pa misliš, da si, krava podhranjena?! Mene že ne bo nihče metal ven! Zahtevam direktorja!«
Ne spominjam se, kaj je odvrnila. Toda kmalu so po hotelski avli frčali cvetlični aranžmaji, lestenci so padali s stropa in po vsej obali se je razlegalo najino tuljenje, pomešano z zavijanjem bližajoče se policijske sirene. Moja prijateljica, ki je ves čas skromno stala ob strani in se skušala izogibati letečim pepelnikom, je v trenutku zatišja milo dejala:
»Lepo prosim, da nama oprostite, ljuba gospa receptorka. Moja prijateljica je bolj živčne sorte, pa revica ni imela prave vzgoje ... Veste, tega nisva storili nalašč, tako lepo je pri vas, da sva pozabili na vse. Zelo nama je žal zaradi vseh nevšečnosti ...«
Že sem se hotela bučno upreti, pa me je ustavila sprememba na receptorkinem opraskanem obrazu. Izpod razmršenih las se je prikradel najbolj ljubezniv in prisrčen nasmešek na svetu.
»Oh? Saj se mi je zdelo, da ni zanalašč. In, vi uboga revica, da ste takole živčni ... Tudi jaz imam nekaj težav s tem … «
Vrgla se mi je okrog vratu, me začela s solznimi očmi objemati in, glej ga zlomka tudi meni sta solza ali dve butnili na oči
Izza naslonjačev so se začeli plaziti prestrašeni gostje in nama ploskali, pridružili pa so se jim še pravkar prispeli policaji, gasilci in reševalci. Nato smo do jutra po črepinjah plesali polko. Z receptorko sva ostali prijateljici do danes in v tem hotelu me vedno sprejmejo kot častnega gosta. In to zaradi ene same besede: OPROSTITE. Kaj bi šele bilo, če bi uporabila še »hvala« in »prosim«!
Takrat se mi je zasvitalo, da se bonton splača! In če bi v Sloveniji začeli poleg trte gojiti lepo vedenje, bi k nam romali predsedniki najpomembnejših držav, nas rotili, naj postanemo njihovi zavezniki, in nam zagotavljali, da si štejejo v čast podariti nam nekaj milijard dolarjev, ker smo tako ljubek in prijeten narod. In vsem bi se dobro godilo!
Ja, bonton se splača!
Pa še to: ko sem iskala osebe za tole knjigo, nisem in nisem našla popolnega junaka. Otroka, ki je vedno čist, prijazen, miren, ustrežljiv in ... Takega otroka na našem planetu NI! Zato sem ga uvozila z nekega drugega planeta, kjer se otroci že rodijo lepo vzgojeni. Njihov organizem namreč vsebuje bontonske žleze. Te v normalnih razmerah izločajo snov, ki povzroča lepo vedenje. Od jutra do večera se primerno vedejo, prav tako naravno, kot mi dihamo. Junaku s tega planeta je ime Feliks. To, kar sledi, pa so njegove dogodivščine na Zemlji.

2.
O predstavljanju ali Feliks se predstavi

Ura je odbila polnoč. V otroški sobi je temno, le pod odejo dva svetlobna krožca zmedeno begata sem ter tja. Zala in Martin med kupi papirčkov od požrtih čokolad in bonbonov z baterijama skrivaj prebirata stripe. Sredi nočne tišine ju zmoti vljuden glas:
»Oprostita, ker vaju motim in prihajam takole nenajavljen, vendar sem zaradi okvare na letečem krožniku moral zasilno pristati na vašem dvorišču.«
Martin in Zala sta zazijala, da so jima bonboni popadali iz odprtih ust. Na okenski polici je stalo zelo nenavadno pritlikavo bitje (glej sliko) in se predstavilo:
»Imenujem se Feliks in prihajam s sedmega planeta sosednjega osončja.«

Martin in Zala pa sta še kar bebavo zijala vanj in nista opazila ponujene rožnate ročice, ki jima jo je molel v pozdrav.

In kaj bi po praviih lepega vedenja v takem primeru storili vi?

a) Porinili bi ga z okenske police.
b) Rekli bi: »Nehi težit, frajer! Takoj zgin nazaj na svoj planet, če ne, te bom na gobec!«
c) Sprejeli bi rožnato dlan in dejali: »Me veseli. Jaz sem Martin Godnič iz Ljubljane, to pa je moja sestra Zala Godnič.« Potem bi se z njim rokovala še sestra, rekoč: »Tudi mene zelo veseli.«

Martin in Zala sta pod vplivom hudega šoka nehote ravnala pravilno. Če bi ravnala napačno, Feliksa ne bi več imeli v tej knjigi, ker bi se počutil nezaželenega in bi jo popihal drugam.
Ker se v besedilih za otroke, in to predvsem poučnih, ne moremo izogniti staršem, jih je tudi v našo privabilo glasno govorjenje v otroški sobi. Feliks se jim je lepo predstavil in jim razložil svoj položaj. Bilo je očitno, da je v resnih težavah.

Kaj bi vi storili na njegovem mestu?

a) Vrgli bi se obuti na posteljo, rekoč: »Ne me budit in za zajtrk hočem kilo banan!«
b) Rekli bi: »Upam, da mi dovolite nekaj časa ostati pri vas. Obljubim, da vam ne bom v napoto in da bom pomagal pri gospodinjskih opravilih.«
c) Izvlekli bi pištolo in zavpili: »Pozor! K steni! Zdaj tukaj ukazujem jaz!«

Ker je, kot vemo, Feliks otrok, ki se je že rodil lepo vzgojen, je izbral pravilni odgovor in sedel tujim staršem v srce, ne glede na to, kakšen je videti in ne glede na to, kako nenavadno je izpadlo vse skupaj. Vas pa, ki se ne morete odločiti kakšen je pravilen odgovor, še lastni starši ne prenašajo.

3.
Po jutru se človek pozna

Kljub temu, da bi moralo biti to jutro za Zalo in Martina zelo razburljivo – saj se ne zbudiš vsak dan z vesoljcem v svoji sobi –, še vedno čvrsto spita. Mama ju prihaja budit vsakih pet minut. Grozi, prosi, joče na kolenih ... Martin stoka: »Samo še minutko,« in si vleče odejo čez glavo. Zala šepeče: »Mami, saj sem že budna.« A oči so trdno zaprte in obraz spokojen. Ko mama čez pol ure obupa in se – tresoča živčna razvalina – potrto odpravi v službo, nastopi oče.
Dramatično izvede daljše predavanje o človekovih dolžnostih, zamujanju nasploh in o partizanih, ki da so spali vsak dan samo po nekaj sekund. Šele ko omeni, da ne bo nič z novima kolesoma, se na obeh posteljah malce poblisne skozi očesne reže. Končno se tudi oče ves izmučen in drhteč odpravi na delo, kar je za kirurga zelo neprijetno, saj lahko komu odreže kak organ preveč.
In Feliks? Že dolgo je buden in obešen na stropno svetilko zadovoljno končuje svojo jutranjo telovadbo.
»Kako si lahko zjutraj tako dobre volje?! Fuj!« se zgrozi Mar¬tin. »In kako se lahko zbudiš kar sam od sebe?« ga očitajoče vpraša Zala.
»Preprosto,« odvrne Feliks. »Radoveden sem in hočem videti dan od začetka do konca. Ne bi rad česa zamudil. Super je, ker imam v življenju možnost zgodaj vstati in početi stvari, ki jih imam rad, ali pa najprej opraviti stvari, ki jih ne maram, da lahko potem ves dan počnem stvari, ki jih imam rad.«
Martinu in Zali se zdi to preveč zapleteno za njune jutranje možgane. Feliks nadaljuje: »Pa tudi staršem ne bi bil več simpatičen, če bi me morali zbujati cele ure in potem mi morda ne bi kupili kristalnega sladoleda in gravitacijskega žvečilnega gumija z nevidno nalepko. Ves dan bi razpravljala, kdo je kriv, da sem zjutraj tako nemogoč, namesto da bi vsi skupaj sedli v raketo in se odpeljali na izlet.«
Zala in Martin se zamislita, ker se jima zdi to nekam znano in za hip celo pozabita zehati. Saj res,

Kako pa kaj vaše zehanja pred drugimi ljudmi in vesoljci?

a) Kadar vas napade, to opravite tiho in z roko pred usti.
b) Odpirate usta kot nilski konj, da si lahko vsi v miru ogledajo vaše notranje organe, in pri tem oglušujoče rjovite.
c) Ob glasnem in dolgotrajnem zehanju se še temeljito in divje pretegujete ter pri tem poškodujete nekaj bližnjih oseb in zbijete s police uro ali svetilko.

No?