"Redke življenjske in ustvarjalne zgodbe slovenskih – in ne le slovenskih – pisateljev so tako osupljive, kot je usoda tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Otroška leta, zaznamovana z nesrečnim padcem družine v revščino in s pogoriščem slovenstva po požigu Narodnega doma v Trstu, se iztečejo v mladostni revolt zoper táko zanikanje jezikovne in nacionalne biti. Izbruh druge svetovne vojne je razmere zaostril do kraja in bodočega pisatelja napotil med partizane, a mu je namero preprečila nemška aretacija. Pahor je doživel in preživel uničevalna nemška taborišča in se po vojni vrnil v rodno mesto, kjer je ustvaril spoštovanja vreden opus preko tridesetih knjig in sloves moralne avtoritete, ko je odkrito podprl disidenta Kocbeka in ko se je, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v Evropi zavzel za pravice malih jezikov.


Pet izbranih knjig iz pisateljevega opusa zarisuje lok zgodbe, ki povzema prvo polovico krvavega evropskega dvajsetega stoletja med Trstom, nemškimi taborišči in povojnim Parizom. Od Grmade v pristanu do Spopada s pomladjo se srečujemo z liki, ki jih je zgodovina oblikovala in dobesedno žgala. Čas moralnega padca človeštva je tako obenem doba priložnosti za moralni dvig posameznika. Kakor da se skozi ogenj, od odseva požara na Narodnem domu do plamenov, ki požirajo stotine njegovih sotrpinov v taboriščnem krematoriju, zavest prečiščuje do temeljnega spoznanja: da je prvo in zadnje zlo – zločin zoper telo.

A ob tem Pahorjevo delo presveti tudi bolj mila svetloba: mediteranska luč njemu ljubljenega Trsta. Res je, da so mu največ spoštljivega priznanja prinesli opisi taborišča v Nekropoli; vendar je ta zgodba okrnjena brez njegovega tržaškega opusa. Šele Grmada, Parnik trobi nji in Zatemnitev ter v tem izboru sicer izpuščeno Mesto v zalivu dajejo vzročni in duhovni okvir sloviti taboriščni pripovedi. Pahor pričevalec ne skriva, da hoče za zmeraj ohraniti pričevanje o zločinu, ki ga je nad slovensko skupnostjo izvajal fašizem; Pahor pisatelj to izpelje kot mrežo usod, prepletenih v ulicah in na pomolih tržaškega pristanišča. S tem je dosegel dvoje. Slovenski književnosti je dal sredozemsko legitimnost, v spekter velikih tržaških avtorjev pa je poleg italijanskega in nemškega vpisal tudi slovenski glas."

Zdravko Duša, urednik