Fojbe
Jože Pirjevec, Nevenka Troha, Gorazd Bajc, Darko Dukovski, Guido Franzinetti

Avtorjem je na podlagi poglobljenega študija uspelo osvetliti občutljive in nemalokrat sovražne odnose, ki so se v stoletjih razvili med Slovenci in Hrvati na eni ter Italijani na drugi strani. Najtežje trenutke v zgodovini pa so primorski in Beneški Slovenci izkusili v času italijanskega fašizma. Prav na ta del zgodovine italijansko zgodovinopisje in politika največkrat sistematično 'pozabljata' in krivdo za tragične dogodke ob koncu vojne pripisujeta izključno barbarskim' Slovanom, ki ogrožajo italijanski narod na vzhodni meji. Pirjevec s sodelavci je to sklenil končati enkrat za vselej in tako je nastala do zdaj najpopolnejša slika primorskih in istrskih fojb, ki ob prikazu posledic ne pozablja na vzroke, ki so privedli do njih. Knjiga odločno zavrne italijansko izkrivljanje zgodovinske resnice, v skladu s katerim Slovenci niso bili žrtve italijanskega fašističnega nasilja, temveč zločinci, ki so se po vojni surovo znesli nad 'nedolžnimi in nemočnimi' Italijani. Stvari so končno postavljene na pravo mesto, zato bi Fojbe moral prebrati prav vsak Slovenec! Prevod iz italijanščine: Lea Širok in Jože Pirjevec

Odprimo okna, zažgimo stare cunje
Matjaž Hanžek

Ali se mora človeštvo res vedno zaleteti v steno na koncu slepe ulice, da verjame opozorilom, da pot ni prava? Knjiga se loteva predvsem tistih družbenih problemov zadnjih dveh desetletij, ki so bili spregledani v družboslovnih raziskavah, predvsem pa pri razvojni politiki. Neoliberalni koncept, po katerem je trg najboljši regulator vsega, tudi družbenih odnosov in narave, je pripeljal do tega, da razen denarja nima vrednosti nič drugega. Zato bo potrebna sprememba celotne paradigme človekove umeščenosti v svet; tako fizični, družbeni kot kulturni in vrednotni.

Vojna terorja: deset let po 11. septembru
Boštjan Videmšek, fotografije: Jure Eržen

Novinar Boštjan Videmšek že deset let v živo poroča iz vojne, ki je ubila sto tisoče ljudi, sprla civilizacije, zamajala imperij in svetovno gospodarstvo, hkrati pa vzpostavila platformo tretje svetovne vojne – vojne za energetske vire in vodo. Vojna terorja je poročilo pričevalca, ki je zadnje desetletje preživel na bojiščih novega časa: v Iraku, Afganistanu, Gazi, Pakistanu, Darfurju, Somaliji, Demokratični republiki Kongo. V njegovih zgodbah glavne vloge igrajo tisti, na katere režiserji vojne najprej pozabijo – mali ljudje.

Trikrat ne
Boris Pahor v sodelovanju z Milo Orlićevo

V pogovoru z zgodovinarko in italijansko novinarko Milo Orlić zaobjame tržaški pisatelj dolga in viharna obdobja polpretekle zgodovine. Med drugim spregovori o tragedijah preteklega stoletja in svojih izkušnjah s tremi velikimi totalitarizmi 20. stoletja: fašizmom, nacizmom in komunizmom. Spominja se otroštva in vzpona fašizma v Trstu, vojne, taborišč smrti, ljubezni in kulture v prvih povojnih letih, taboriščne in politične deportacije. Prevedla: Marija Kacin

Poskusiti znova - spodleteti bolje
Slavoj Žižek

Izjemno zanimanje za popularno izdajo besedil našega najbolj znanega filozofa, je rodilo standarno izdajo ‘vodnika po Žižku’. Njegovi zapisi, ki se nanašajo na analizo družbe in sodobnega funkcioniranja družbene vezi,bralcu ponujajo rdečo nit skozi labirint številnih tekstov, ki so v zadnjih dveh desetletjih izšli predvsem v angleškem jeziku. Izbor zaokrožajo spisi o politiki.

Izbira
Renata Salecl

Vsak dan nas z vseh strani prepričujejo, da je naše življenje odvisno od izbire. Občutek imamo, da identiteta, tako kot izdelki na policah supermarketov, kot kariere in odnosi, samo čaka, da jo izberemo. A ta domnevna svoboda se v resnici lahko sprevrže v hud strah ter občutke neustreznosti in krivde. Izbira Renate Salecl razlaga, kako je poznokapitalistična krilatica »bodi ti« lahko tiranija, ki vodi v še hujši nemir, vztrajanje pri izbiri kot zgolj osebni kategoriji pa ovira za družbene spremembe.

Odnos kot jedro spoznanja
Jana Rošker

Knjiga, ki je pred vami, nudi drugačen vpogled v pisano panoramo kitajske idejne zgodovine, ki sega vse od antičnih protofilozofskih klasikov pa do sodobnih sintez evroameriške in postmaostične miselnosti. Vodi nas do uvida v posebnosti kitajskega iskanja Spoznanja, ki je vselej umeščeno v optiko strukturnih razmerij med človeško individualnostjo in svetom. Avtohtone kitajske filozofije so namreč vseskozi temeljile na strukturnem razumevanju realnosti.