Hvalnice so nov projekt Cankarjeve založbe, ki mu obetamo dolgo življenje. Gre za drobne knjige znanih literatov, pa tudi drugih pišočih ljudi s področja kulture in znanosti.
Izpovedne, polemične, esejistične, humorne ali žalostne, razkrivajo tiste plati ustvarjalcev, ki so ponavadi skrite po bolj zasebnih predalih.
Najsi bodo to osebne zgodbe ali razmišljanja o ustvarjalnih stiskah, refleksije sprotnih dogodkov ali potapljanje v spomine − vselej smo v družbi inteligentnih, občutljivih ljudi z bogatim notranjim in družbenim ter družabnim življenjem.
Pa z darom in veščino pri podajanju svojih razmišljanj in občutkov.
V letu 2011 so izšle naslednje hvalnice:
Alojz Ihan
HVALNICA REŠNJEMU TELESU
Pesnik, pisatelj in v poklicnem življenju zdravnik Alojz Ihan v svoji hvalnici niza presenetljive poglede na človekovo zdravje in njegovo povezanost z družbeno stvarnostjo, ki iz človeških bitij dela bolnike – od medčloveškega in političnega nasilja do potrošniškega sužnjelastništva. Medicinsko insajderstvo in psihološko izdelana zgodba avtorju omogočata, da sproščeno sledi subjektivističnemu eseju skozi poglede zdravnika patologa, ki po vrnitvi iz ameriške v slovensko stvarnost brez slehernih zavor ali zadržkov secira in diagnosticira tudi tisto, česar si človek zunaj ambulante nikoli ne bi upal na tak način niti poimenovati.
Vinko Möderndorfer
HVALNICA KOŽI
Avtor najbolj erotičnih strani slovenske proze Vinko Möderndorfer je zapel himnično hvalnico koži. Koža je zadnji rob, kjer se naše bitje dotika zunanjosti. Prevodnica bolečine in vir užitka, naš največji organ. Številne implikacije, od slasti do bolečine, od rojstva do umiranja in od telesnega stika do simbolnih izpeljav, se pletejo skozi osebno in esejistično pesnitev o koži.
Brina Svit
HVALNICA LOČITVI
Francoski izvirnik hvalnice Brine Svit ima v naslovu besedo rupture – torej razdor, razhod. Pri teh ostrih življenjskih rezih ne gre le za ljubezenske ločitve. Na straneh knjige se avtorica sprašuje o razhajanju z jezikom, domom oziroma domovino, a tudi s prijateljstvom, pisanjem za časopis, z vsakdanjimi navadami … Vsaka ločitev je, ko je enkrat opravljena, začetek novega poglavja, po katerem nismo nikdar več isti. Pisateljici pri raziskovanju teh izkušenj sekundirajo njene literarne kolegice in kolegi, kar ji omogoča še dodaten rez z etablirano literarno obliko, skok v novo.