Osmo poglavje

Robert Langdon je kot otrpel stal na vratih National Statuary Halla in zrl v presenetljiv prizor pred seboj. Dvorana je bila točno takšna, kot jo je imel v spominu – polkrožen prostor, zgrajen v slogu grškega amfiteatra. Lepo obokane stene iz peščenca in italijanskega mavca so poudarjali stebri pobarvanega grušča, med katerimi je bila posejana zbirka kipov v naravni velikosti. Upodabljali so osemintrideset  Američanov, ki so v polkrogu stali na strogih črno-belih marmornih ploščicah.
Točno tako se je spominjal dvorane s predavanja, ki ga je nekoč imel tu.
Le nekaj je bilo drugače.
Zdaj je bila dvorana prazna.
Nobenih stolov, nobenega občinstva. Petra Solomona ni bilo. Sem in tja se je brezciljno sprehajala peščica turistov, ki niso opazili Langdonovega prihoda v velikem slogu.
Je Peter mislil rotundo? Zazrl se je po južnem hodniku proti njej. Tudi tam so se sprehajali turisti.
Odmev bitja ure je potihnil. Langdon je zdaj tudi uradno zamudil. Odhitel je nazaj po hodniku in našel vodnika. »Oprostite, nocoj je tu predavanje Smithsonove ustanove. V kateri dvorani je?«
Vodnik se je obotavljal. »Ne vem, gospod. Kdaj se začne?«
»Ta hip.«
Moški je odkimal. »Nič ne vem o tem, da naj bi bilo nocoj tukaj predavanje za Smithsonovo ustanovo. Vsaj ne tukaj.«
Osupli profesor je stekel proti središču poslopja in se oziral naokrog. Se Solomon igra z mano? To se mu ni zdelo verjetno. Iz žepa je potegnil telefon in faks od zjutraj ter vtipkal Petrovo številko.
Nekaj trenutkov je trajalo, da je telefon našel signal v ogromni stavbi. Naposled je začel zvoniti.
Oglasil se je že znani južnjaški glas: »Pisarna Petra Solomona. Anthony pri telefonu. Prosim?«
»Anthony!« je olajšano zaklical Langdon. »Še dobro, da sem vas ujel. Robert Langdon tukaj. Nekaj mi ni jasno. Sem v Statuary Hallu, vendar ni nikogar tukaj. So predavanje prestavili kam drugam?«
»Dvomim, gospod. Preveril bom.« Pomočnik je premolknil. »Ste udeležbo potrdili gospodu Solomonu?«
Langdon je bil zbegan. »Ne, vam sem jo, Anthony. Danes zjutraj.«
»Da, spomnim se.« Zavladal je molk. »To je bilo precej neprevidno, se vam ne zdi, profesor?«
Langdon je bil zdaj popolnoma zbran. »Kaj ste rekli?«
»Pomislite,« je odvrnil moški. »Prejeli ste faks s prošnjo, da pokličete neko številko. To ste naredili. Pogovarjali ste se s popolnim tujcem, ki se je predstavil kot pomočnik Petra Solomona. Potem ste prostovoljno sedli na zasebno letalo v Washington in v avtomobil, ki vas je čakal. Je tako?«
Langdona je zmrazilo. »Kdo hudiča ste? Kje je Peter?«
»Žal Peter Solomon ne ve, da ste danes v Washingtonu.« Južnjaški naglas je izginil in glas moškega je postal globok, meden šepet. »Gospod Langdon, tukaj ste, ker sem jaz tako hotel.«

Deveto poglavje

V Statuary Hallu je Robert Langdon pritisnil telefon k ušesu in začel počasi hoditi v krogu. »Kdo hudiča ste?«
Moški je s svilenim glasom mirno zašepetal: »Ne bojte se, profe¬sor. Pripeljal sem vas z razlogom.«
»Pripeljal?« Langdon se je počutil kot žival v kletki. »Prej ugrabil!«
»To pa že ne.« Glas je bil zlovešče miren. »Če bi vam hotel kaj narediti, bi zdaj mrtvi ležali v limuzini.« Počakal je, da je profesor dojel pomen besed. »Zagotavljam vam, da so moji nameni plemeniti. Za vas imam posebno vabilo.«
Ne, hvala. Langdon je pred nekaj leti po izkušnjah v Evropi nehote zaslovel in bil zato tarča norcev, in ta je pravkar prestopil mejo. »Ne vem, kaj se dogaja, toda odložil bom ...«
»Nespametno,« je odvrnil moški. »Ponujam vam majhno priložnost, da rešite dušo Petra Solomona.«
Langdon je osupnil. »Kaj ste rekli?«
»Vem, da ste me slišali.«
Zaradi načina, kako je moški izgovoril Petrovo ime, je Langdona zmrazilo. »Kaj veste o Petru?«
»Ta hip poznam njegove največje skrivnosti. Gospod Solomon je moj gost, jaz pa znam biti prepričljiv gostitelj.«
To ne more biti res. »Peter ni pri vas.«
»Oglasil sem se na njegov zasebni telefon. To vam lahko da misliti.«
»Policijo bom poklical.«
»Ni treba,« je odvrnil moški. »Kmalu bo pri vas.«
Kaj blebeta ta norec? Langdon je strogo spregovoril: »Če je Peter pri vas, mi ga dajte pri priči na telefon.«
»Nemogoče. Gospod Solomon je na nesrečnem kraju.« Moški je premolknil. »V arafu je.«
»Kje?« Langdon se je zavedel, da tako močno stiska telefon, da so mu prsti skoraj otrpnili.
»V arafu. V hamistaganu. Na kraju, ki mu je Dante posvetil spev, takoj za legendarnim Peklom.«
Poznavanje verskih in literarnih referenc je potrdilo Langdonov sum, da ima opravka z norcem. Drugi spev. Dobro ga je poznal. Šole Phillips Exeter nisi izdelal, če nisi prebral Danteja. »Pravite, da je Peter Solomon v vicah?«
»Kristjani imate grob izraz za to, toda da. Gospod Solomon je vmes ...« Moški je nalašč pustil, da so besede obvisele.
»Pravite, da je Peter mrtev?«
»Niti ne.«
»Niti ne?« je zavpil Langdon, da je njegov glas zadonel po dvorani. Turisti so se zazrli vanj. Obrnil jim je hrbet in stišal glas. »Človek je mrtev ali pa ni.«
»Presenečate me, profesor. Pričakoval sem, da bolje razumete skrivnosti življenja in smrti. Obstaja tudi vmesni svet, v katerem trenutno lebdi Peter Solomon. Lahko se vrne v vaš svet ali pa se preseli v naslednjega. Odvisno od tega, kaj boste zdaj naredili.«
Langdon je skušal dojeti pomen besed. »Kaj bi radi od mene?«
»Preprosto je. Dostop imate do nečesa zelo starega. In nocoj mi boste to zaupali.«
»Ne vem, o čem govorite.«
»Ne? Boste rekli, da ne poznate starodavnih skrivnosti, ki so vam jih zaupali?«
Langdonu se je naposled zazdelo, kam meri moški. Starodavne skrivnosti. Nikomur ni izdal ničesar o tem, kar je pred leti doživel v Parizu, toda navdušenci nad svetim gralom so pozorno spremljali poročanje medijev, povezali dogajanje in bili prepričani, da je izvedel tajne podatke o svetem gralu in je morda celo vedel, kje je.
»Poslušajte,« je rekel. »Če mislite na sveti gral, vam zagotavljam, da ne vem nič več kot ...«
»Ne žalite moje inteligence, gospod Langdon,« ga je osorno prekinil moški. »Ne zanima me nič tako nepomembnega, kot je sveti gral ali bedna prerekanja o tem, čigava različica zgodovine drži. Argumenti o veri me ne zanimajo. Na vsa ta vprašanja ima odgovor le smrt.«
Langdon je bil le še bolj zbegan. »Za kaj pa potem gre?«
Moški je nekaj sekund molčal. »Kot veste, so v tem mestu starodavna vrata.«
Starodavna vrata?
»In nocoj, profesor, mi jih boste odprli. Počaščeni bi morali biti, da sem vas poiskal. To bo najrazburljivejše doživetje v vašem življenju. Le vi ste bili izbrani.«
Ti pa si ob pamet. »Oprostite, toda napak ste se odločili,« je odvrnil Langdon. »Nič ne vem o kakšnih starodavnih vratih.«
»Ne razumete, profesor. Nisem vas izbral jaz, temveč Peter Solomon.«
»Prosim?« je komaj izdavil Langdon.
»Gospod Solomon mi je povedal, kako najdem vrata, in priznal, da jih zna odpreti le en človek na svetu. To ste vi.«
»Če je to rekel, se moti ali pa se je zlagal.«
»Dvomim. Ko je to priznal, je bil zelo šibek, zato mu verjamem.«
Langdona je popadla jeza. »Opozarjam vas. Če boste Petru kaj naredili ...«
»Za to je že veliko prepozno,« je zadovoljno odvrnil moški. »Od Petra Solomona sem že dobil, kar sem hotel. Toda za njegovo dobro vam svetujem, da naredite to, kar bi rad od vas. Čas je nadvse pomemben, zanj in za vas. Predlagam vam, da najdete vrata in jih odprete. Peter vam bo pokazal pot.«
Peter? »Niste rekli, da je v vicah?«
»Tako zgoraj kot spodaj,« je rekel moški.
Langdona je spet zmrazilo. Ta nenavadni odgovor je bil starodavni rek hermetikov, ki je razglašal prepričanje o fizični povezavi med nebom in zemljo. Tako zgoraj kot spodaj. Langdon je gledal širno dvorano in se vprašal, kako je nocoj na lepem vse ušlo z vajeti. »Ne vem, kako naj najdem starodavna vrata. Poklical bom policijo.«
»Še vedno se vam ni posvetilo, kajne? Zakaj ste bili izbrani.«
»Ne,« je priznal Langdon.
»Se vam pa še bo,« se je zahahljal moški. »Vsak hip.«
Potem je bila zveza prekinjena.
Nekaj grozljivih trenutkov je Langdon stal kot vkopan in skušal dojeti, kaj se je pravkar zgodilo.
Na lepem pa je iz daljave zaslišal nepričakovan zvok.
Prihajal je iz rotunde.
Nekdo je zavpil.

Deseto poglavje

Robert Langdon je že velikokrat stopil v kapitolsko rotundo, toda še nikoli v sprintu. Med tekom skozi severni vhod je opazil skupino turistov, nagnetenih na sredini. Neki fantek je vpil in njegovi starši so ga skušali pomiriti. Drugi so se drenjali okoli njega, nekaj varnostnikov pa se je trudilo povrniti red.
»Potegnil jo je izza preveze za roko,« je nekdo mrzlično pojasnjeval, »in jo pustil tukaj.«
Ko je Langdon pritekel bližje, je videl, kaj je povzročilo razburjenje. Zagledati stvar na tleh Kapitola je bilo res nenavadno, toda vpiti vendar ne bi bilo treba, je pomislil.
Kar je ležalo na tleh, je Langdon že večkrat videl. Na likovnem oddelku Harvardske univerze so jih imeli na ducate – plastičnih modelov v naravni velikosti, da so kiparji in slikarji lažje upodabljali najbolj zapleteni del človeškega telesa. To presenetljivo ni bil obraz, temveč človeška roka. Je nekdo pustil plastično roko v rotundi?
Model roke je imel natančno narejene prste, zato ga je umetnik lahko postavil v katerikoli položaj. Študentje drugega letnika so ga pogosto postavili tako, da je sredinec štrlel naravnost v zrak. Ta roka pa je stala tako, da sta palec in kazalec kazala proti stropu.
Toda ko se je Langdon še bolj približal, je opazil, da je roka nadvse nenavadna. Plastična površina ni bila gladka kot ponavadi. Ne, bila je lisasta in nekoliko nagubana, da se je skoraj zdela podobna ...
Pravi koži.
Langdon je obstal kot vkopan.
Zdaj je zagledal kri. Ljubi bog!
Odsekano zapestje je bilo nataknjeno na koničast lesen podstavek, da je stalo pokonci. Langdona je obšla slabost. Stopil je še malo naprej in z zadržanim dihom opazil, da sta blazinici palca in kazalca okrašeni z drobnimi tetovažami. Toda ni ga pritegnilo to. Pogled mu je takoj zdrsnil na dobro znani zlati prstan na prstancu.
Ne!
Langdon je odskočil. V glavi se mu je zvrtelo, ko je spoznal, da gleda v odsekano roko Petra Solomona.

...