Njene prve ilustracije, Župančičevih Ugank, so namreč prišle na knjižne police že leta 1948, komaj nekaj let po nastanku založbe. Od takrat se je zvrstilo na desetine knjig, samih biserov in temeljnih kamnov slovenske ilustracije, ki so generacijam odraščajočih enkratno odpirali vrata v svetovje zgodb.

Hkrati so te ilustracije samostojne umetnine, artefakti, ki jih ob razgledovanju po sodobni slovenski likovni umetnosti preprosto ni mogoče spregledati. Kot zapiše Judita Krivec Dragan v uvodni besedi Drevesa pravljic:

»So knjige, v katerih avtor tako prepričljivo nagovarja bralca, da ta na koncu verjame, da mu je zgodbo pripovedoval osrednji junak in ne pisatelj, ki ga je ustvaril. So tudi ilustratorji, katerih likovne interpretacije zmorejo tako usodno zaznamovati izbrano literarno delo, da osvojenih vidnih predstav skoraj nikoli več ni mogoče zamenjati z novimi. Upodobitve nekaterih pravljic in pesmic, ki jih je vse od petdesetih let minulega stoletja v knjigah in revijah objavljala Marlenka Stupica, so generacijam ljubiteljev teh posebnih knjižnih zvrsti postale že splošno prepoznavni simboli večinoma prastarih, celo arhetipskih vsebin.«

Take so njena Pika Nogavička, pa Ostržek, Grimmove Rdeča kapica, Sneguljčica in Trnuljčica, pa Andersenova Palčica in Grdi raček in Suhodolčanov Krojaček Hlaček. Kar je naslikala Marlenka, ima to redko, skoraj že čarobno sposobnost, da nas vedno znova očara. Ko ponovno jemljemo v roke njene Mehurčke, Moj dežnik je lahko balon, Pastirja ali Pojte, pojte, drobne ptice, z njimi lahko v trenutku prikličemo najlepše trenutke otroštva, hkrati pa nam prežarijo tudi odraslost tukaj in zdaj. Če te slike v nas ne zbudijo pristnega čudenja, potem nam verjetno res ni pomoči.

»Ustvarjalno delo Marlenke Stupica sega v čas številnih otroštev, v dušni spomin cele vrste generacij, a se nikoli in za nikogar ne postara,« je zapisal Milček Komelj, njeni prvi urednici Kristini Brenkovi pa so v nedavnem dokumentarcu spontano privrele naslednje besede: »Brez Marlenke ne bi bilo pol tega …« In to je res, brez njene umetnosti bi bili vsi skupaj siromašnejši in, konec koncev, tudi največja slovenska založba ne bi bila to, kar je.

Ko so izhajale prve Marlenkine knjige, ki jih je, kot sama pove, risala kar v tiskarni »na kamen«, je bilo knjig še malo. Dandanes jih je toliko, da se je celo bolj razgledanim težko znajti, zato je dobro, da se vsake toliko pojavi knjiga, ki tako nesporno zasije. Drevo pravljic je tiste vrste knjiga, ki se ne ozira na leta. Knjiga za vse čase. To ni spomenik, ampak knjiga, polna življenja. Pa kaj vam govorim, samo odprite jo …

zapisal: Andrej Ilc