»Čutila sem, da anestezija popušča in se prebuja bister um. Pričakovala sem vdor prvega spomina, ki bo v resnici poslednji – zadnji trenutki, ki jih je doživelo moje telo, spomin na konec. Temeljito so me poučili in me izdatno posvarili, kaj se bo zgodilo. Človeška čustva bodo izrazitejša, močnejša od čustev katerekoli druge vrste, v kateri sem živela. Skušala sem se pripraviti nanje.«
Duša, str. 12

»Vendar pa se je šepetalo tudi o tem: o človeških gostiteljih, ki so tako odporni, da jih je duša prisiljena zapustiti. Gostitelji, katerih misli ni mogoče popolnoma pokoriti. Dušah, ki prevzamejo osebnost telesa, in ne nasprotno.«
Duša, str. 22

»Zamežikala sem, da bi pregnala neželene solze. Nisem vedela, koliko lahko še prenesem. Kako lahko kdorkoli preživi v tem svetu, s temi telesi, katerih spomini nočejo ostati v preteklosti, kjer bi morali?«
Duša, str. 45