(na sliki od leve proti desni: Muriel Barbery, Andrej Koritnik, Manca Košir)

Slovenija jo je navdušila; očaral jo je pogled na gore, zelena barva in ljudje. Muriel je naravna, zelo odprta, iskrena in skromna gospa, ki se po dveh letih življenja na Japonskem počasi seli nazaj v Pariz in premišljuje, kje bi živela in ustvarjala v prihodnosti. Je velika ljubiteljica francoskega jezika, piva in jutranjega teka.

Muriel Barbery je pripotovala z majhno torbo in prenosnim računalnikom. Z letališča smo se odpeljali naravnost v Maribor. V knjigarni jo je pričakalo okoli 40 obiskovalcev. Z avtorico sta se pogovarjala urednik knjige Eleganca ježa Andrej Koritnik in Maja Bajželj, ki je z Muriel govorila v njej tako ljubi francoščini.

Več o knjigi Eleganca ježa

Naslednji dan smo v ljubljanskem Konzorciju točno ob dvanajstih pozdravili novinarje in vse druge, ki so pisateljico želeli videti v živo. Pridružili sta se nam prevajalki knjige Metka Zorec in Varja Balžalorsky ter Manca Košir. Navdušenja nad knjigo in avtorico ni mogel skrivati nihče. Muriel smo razkazali stari del Ljubljane, jo peljali na kosilo ob Ljubljanici, zvečer pa jo je gostila francoska veleposlanica.

"Bralci in novinarji me velikokrat sprašujejo enake stvari in v Sloveniji sem doživela veliko spremembo. Pripotovala sem sem, pogovarjam pa se o jeziku, književnosti, kulturi. To je odlično!"

Tretji dan je začela z intervjuji, ga nadaljevala na kosilu v Društvu slovenskih pisateljev, potem pa smo jo odpeljali v Koper, kjer nam je gostiteljica Neva Zajc razkazala skrite kotičke starega beneškega mesta. Pogovor v knjigarni je prišlo poslušat veliko ljudi in toliko vprašanj, kot so jih obiskovalci v Kopru postavili Muriel, že dolgo nismo doživeli. Pisateljica je bila navdušena in v Slovenijo se bo še vrnila.

Avtorici smo tudi mi zastavili nekaj vprašanj:

Kaj je skrivnost vašega uspeha?

Nimam pojma. Ko so knjigo prvič izdali, sem molila, da bi prodali 4000 izvodov. Založnik mi je celo rekel, da je knjiga pretežka, da bi se prodajala. Priznam, da sem povsem presenečena nad tem uspehom. Res ne vem, zakaj si zasluži takšno pozornost. Dobivam številna pisma o tem, kako simpatizirajo z obema glavnima osebama. Mogoče gre za vprašanje samote. Bralci zelo različno govorijo o tem, kaj se jih je v knjigi dotaknilo. Vsak bere po svoje, vsak vidi kaj drugega. Mogoče so vzrok tudi tako številne interpretacije.

Kako ste izbrali naslov knjige?

Čeprav izredno rada pišem, je bila izbira naslova zelo težavna in dolgotrajna. Na hladilniku je dolgo visel seznam možnih naslovov in nobeden od njih se ni zdel pravi. Želela sem si nekaj svežega, sočnega, enigmatičnega. Potem pa mi je enkrat mož omenil Eleganco ježa. Takoj sem vedela, da je to to. Naslov sem poslala založniku, ki je bil proti, a sem vztrajala in rekla, da se o tem ne bom pogajala. No, založnik se mi je nekaj mesecev po izidu knjige opravičil …

Zakaj ste se odločili za tak konec?

Nič se nisem odločila. Ko sem se znašla na zadnjih straneh, ob koncu zgodbe, se je tako zgodilo. Sledila sem svojim čustvom v trenutku pisanja in nastalo je to, kar je. Naj povem, da sem glede konca dobila toliko pošte bralcev, da bi z njo zlahka napolnili povprečno slovensko knjigarno. Polovica piscev je bila nad koncem navdušena, druga polovica pa ogorčena. Nekateri bralci so mi poslali tudi pisma, v katerih so napisali konec, kakor so si ga zamišljali sami.

Kakšen odnos imate do novinarjev in medijske pozornosti?

Veljam za eno najmanj priljubljenih pisateljic v Franciji, ker novinarjem ne odgovarjam na osebna vprašanja. Prav tako me velikokrat sprašujejo enake stvari in v Sloveniji sem doživela veliko spremembo. Pripotovala sem sem, pogovarjam pa se o jeziku, književnosti, kulturi. To je odlično! Vem, da živimo v dobi podob, a vendar nočem, da me snemajo; pisatelji namreč pišejo in pri tem naj tudi ostanejo.

Poleg zgodbe je v Eleganci ježa pomemben tudi jezik …

Strastno ljubim svoj jezik. Ko pišem si prizadevam, da tipkam po vseh tipkah tega jezika. To velja predvsem za slog, skladnjo, izbiro besed. Eden od očitkov mojih francoskih bralcev je bil, da so morali ob branju v roke vzeti slovar. Meni pa je bilo to v veselje, kajti kaj je boljšega, kot če se bralec ob knjigi spomni na pozabljene besede ali se jih nauči na novo? Sicer pa ni treba vsega razumeti, tako kot to velja za življenje. Važna je melodija, glasba besed in stavkov.

Več o knjigi Eleganca ježa
Eleganca ježa na Emka.si

Besedilo: Mojca Hribar, fotografija: Mirjam Pezdirc