Fejstbuk

Varuhi skrivnosti 1: Obzidano mesto

Marget Belani

Prvi del razburljive fantazijske pustolovščine.

slikaV skrivnostnem obzidanem mestu tok življenja usmerjajo kipi Modrih. Ko eden od njih – kip Odpuščanja – izgine, med ljudstvom zavlada preplah. Posledice občuti tudi deklica Kara, ki ji njen očim, starešina Lias-Nas, naloži kruto kazen. Da bi ji ušla, mora pobegniti iz močno zastraženega mesta in najti izginuli kip. Pri tem podvigu ji pomaga deček Felias, s katerim se neke noči izmuzneta v neznani svet na drugi strani obzidja.

 

Upanje in moč jima daje samo Karin magični amulet, ki ji ga je zapustil oče Araman. Ta je bil nekoč varuh skrivnosti, ki pa je neke noči skupaj z vrači izginil brez sledu. Ko Karo in Feliasa Liasovi vojščaki ujamejo in zaprejo v Stolp pozabljenih, jima v trenutku največje stiske na pomoč priskoči nekdo, ki sta ga najmanj pričakovala …

Domen Valič in Tjaša Kokalj o knjigi Obzidano mesto:

Mnenja o knjigi

»Fantazijske, mistične pripovedi so mi že od nekdaj všeč, zato sem navdušena, da imamo zdaj tudi v Sloveniji pustolovsko delo, ki ga lahko berejo tako mladi kot odrasli. Pri Obzidanem mestu me je pritegnila napeta zgodba, s kakršno se lahko pohvalijo uspešnice. Komaj čakam nadaljevanje!«
Alya

»Nisem si mislila, da bo Obzidano mesto doživelo tako dobre odzive. Ne samo medijske, predvsem moji mladi bralci me vedno znova presenečajo in razveselijo s svojim navdušenjem.«
Marget Belani

O avtorici

Mateja Blazic - Marget Belani

Marget Belani (1977) je psevdonim pisateljice, ki v vsakdanjem življenju sliši na ime Mateja Blažič, diplomirana slavistka, knjižna urednica, lektorica in dolgoletna sodelavka številnih slovenskih medijskih publikacij. V prostem času rada teče ali se potepa po zanimivih evropskih prestolnicah. Še posebej jo privlačijo mistični kraji v Veliki Britaniji.

Odlomek iz knjige

Kara je brez ustavljanja stekla v noč. Tako je bilo laže, saj bi jo sicer lahko premagala žalost. Vse v njej se je lomilo in s stisnjenimi pestmi se je poganjala naprej ter se trdno oklepala šibke iskre poguma. Vse se je odvijalo tako hitro – življenje se ji je v nekaj dneh najprej postavilo na glavo, potem pa se še nepovratno porušilo. Prepričanje, da se ji bo posrečilo doseči zastavljeni cilj – ali vsaj preživeti –, je viselo samo na tanki vrvici upanja … Toda to bo moralo biti dovolj. Načrt, ki sta ga sestavili z mamo, ni bil premišljen in dodelan, ampak skovan v naglici, čeprav hkrati tudi logičen in predvidljiv. Pretihotapiti se bo skušala skozi Velika vrata, najbolje ob menjavi straže. Takrat ji bo morda uspelo izkoristiti drobec nepazljivosti čuvarjev, še posebej zaradi vpliva mačje trave, ki so jo ponoči iz dolgočasja redno kadili. Potem bo prečkala most ob Jezu zaveze in se napotila naprej. Ko se bo prebudil dan, bo že daleč od mesta, tudi če ji bodo hoteli slediti in bo Lias-Nas izdal ukaze, naj jo najdejo. Toda nekaj je ves čas kljuvalo v njenem srcu – in to ni bil strah. Obljuba. Beseda. Zaveza. Zamižala je in za zaprtimi očmi spremljala divji boj razuma s čustvi. Umirila se je in prisluhnila šepetu notranjega glasu. Amulet na prsih jo je žgal. In potem se je odločila. Morda to ni bilo najbolj preudarno, toda storila bo, kar je prav. Spremenila je svojo pot in skrenila s ceste proti severnemu delu obzidja. Zavila je navkreber, proti Griču pokornih in ponižanih. Tja, kjer bivajo Tisti, ki nimajo imena.

Felias se je medtem, z rokami v žepih in žvižgaje, da ne bi vzbujal preveč pozornosti na robu prihajajočega mraka, spuščal iz ubožnice nazaj proti mestu, oborožen z vsemi potrebnimi mu manjkajočimi podatki. Za svoj junaški podvig je moral namreč izvedeti nekaj ključnih stvari – in takoj mu je bilo jasno, da ni boljšega kraja za to, kot je Temnica v stari ubožnici.
Mačja trava se je tudi tokrat izkazala za izredno koristno sredstvo trgovanja in pridobivanja informacij. Temnolasi Miloh, obdan z drugimi nedoraslimi fanti iz vrst Tistih, ki nimajo imena, je kraljeval na izrabljenem trinožniku. Kot samooklicani vodja skupine, ki se je nenehno merila z Bereginom in njegovimi privrženci za prevlado v mestu in na srečanjih z znanjem, je zavzemal osrednje mesto v krogu bosopete druščine. Poglavar s prvim puhom na bradi je zviška premeril Feliasa, nato pa usmeril pogled navzdol, kjer je na tleh med njima ležal prepognjen zvitek.
»Videli bomo, če bo to zadostovalo,« je odločil po kratkem premisleku. »Odvisno od tega, kaj želiš vedeti,« je dodal in predal mačjo travo v hrambo pajdašu na svoji levi.
Felias je s pogledom obkrožil staro kurilnico, kjer so se dečki zbirali in se bahavo postavljali drug pred drugim s prvimi poskusi kajenja. Do tja se je bilo treba skrivaj splaziti po ozkem kuhinjskem jašku, ki je tekel vzdolž hodnika v pritličju ter se po nekaj metrih odsekano spustil v globino. Prekanjenim gojencem je tja nekako uspelo spraviti lestev, po kateri so lahko dosegli zazidane kletne prostore.
»Kaj veš o Zbirališču?« je vprašal Felias po dolgem premisleku.
Miloh je izostril pogled v zatohlem mraku in si vzel čas za odgovor. »Odvisno od tega, katero zbirališče imaš v mislih,« je naposled oholo odvrnil. »Toda to te bo stalo več, kot si ponudil, kajne fantje.«
Felias je dvignil obrv in v polmraku previdno meril svojega nasprotnika. »Več je nimam pri sebi,« je nato rekel. »Poleg tega je zaradi podvojene staže zdaj nemogoče zbrati ostanke. Počakati bi moral, da se stvari umirijo.«
»Potem pa se oglasi, ko boš zbral več mačje trave. Tole ne zadostuje niti za minuto mojega časa,« je oblastno odvrnil Miloh in zamahnil z roko v znak, da je njun pogovor zaključen, ne da bi za trenutek omahoval ali se želel še naprej pogajati. Njegov zlovoljni pomočnik je v loku vrgel Feliasov zavitek na kup, kjer je bilo zbrano naropano blago.
Felias je vedel, da bi bil vsak ugovor zaman. Pokimal je v pozdrav. Njun pogovor je bil končan.
Milohovi pajdaši so spremili Feliasa do previsa, kjer se je potegnil po lestvi navzgor v zatohli jašek. Neopazno je potlačil drugi mošnjiček globlje v svoj desni hlačni žep, da ne bi nihče razkril njegove laži.

Čez nekaj ur je zavoj znova izvlekel iz žepa. Skrušeno je spremljal njegovo pot v druge roke, saj ga je poizvedovanje stalo vse do zadnjih zalog, ki jih je hranil za hude čase. Nižji upravljavec Skaropin, samo nekaj let starejši od njega, je odvezal vrvico usnjenega mošnjička in pogledal vsebino.
»Zbirališče blodnih duš torej,« je zamrmral in zadovoljno zacmokal ob pogledu na ponujene mu dobrote. »Kraj resnično obstaja. Marsikateri radovedni skrunitelj grobov se je že pridružil prednikom po dolgotrajnem in mukotrpnem tavanju po labirintu smrti, ne da bi našel izhod, se razume.«
»In kje v mestu je skrivni vhod v podzemlje?« je vprašal Felias.
Skaropin ni rekel ničesar več. V roke mu je brez besed potisnil najpomembnejše – zmečkan, trikrat prepognjen list papirja, iztrgan iz šolskega zvezka, na katerega je bil prerisan zemljevid podzemnih rovov, tunelov, prehodov in hodnikov.
Moral bom biti skrajno previden in se natančno držati napotkov, je pomislil Felias, ko je razgrnil svoj kažipot in ga na hitro ošinil s pogledom.
»Veliko sreče, Brezimnež,« je dodal Skaropin. »Če se boš izgubil, bo po tebi. O tem si lahko prepričan, kot zdajle stojiva tukaj.«
...

 

Zbirka SREDNJI SVET


Nazaj na seznam

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Pridruži se nam na Facebooku!

Facebook

Kako do knjig?

Bodite obveščeni!

Prijavite se na E-novice Mladinske knjige

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika slika
slika slika slika slika

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.