Fejstbuk

Pokopališka knjiga

Neil Gaiman

Noben Owens je popolnoma običajen fantič. Če seveda to lahko rečemo za nekoga, ki živi na pokopališču in ga vzgajajo duhovi, zanj pa skrbi varuh, ki ne pripada ne svetu živih ne svetu mrtvih.

slikaPrigode in nevarnosti, ki jih Noben doživlja na pokopališču – od nagrobnika, za katerim se odpira vhod v gravževsko mesto, do prijateljevanja s čarovnico in drugih neprijetnosti – so malenkost v primerjavi z nevarnostmi, ki prežijo nanj v svetu živih …

Prevedla Maja Novak

 

slika

Knjiga je dobitnica znaka Zlata hruška.

 

»Skozi pripoved se nam razkrivajo junakov odnos do zunanjega sveta, njegovi poskusi, da bi se vključil v 'normalno' življenje, in čisto vsakdanje zgodbe odraščanja. Omeniti moramo še odličen prevod Maje Novak, ki zgodbo še dodatno popestri ter ji doda svežino in iskrenost.«
Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig 2011

 

Poglejte posnetek v katerem avtor prikaže zgodbo knjige

 

Mnenje o knjigi

"Ko sem prebral Pokopališko knjigo, sem razmišljal samo o eni stvari ... da je morda še kje kaj, česar nisem prebral." Laurell K. Haminton, pisatelj

O avtorju

Neil Gaiman se je rodil 10. novembra 1960 v Veliki Britaniji. Odraščal je ob knjigah avtorjev C.S. Lewis, J.R.R. Tolkien, Ursula K. Le Guin itd. V začetku 80-ih let je deloval kot novinar, nato pa leta 1984 napisal svojo prvo knjigo - biografijo angleške skupine Duran Duran. Piše različne zvrsti, tako pesmi, scernarije, romane itd. Živi v Ameriki z ženo in tremi hčerkami. Avtorja lahko obiščeš na njegovi spletni strani www.neilgaiman.com.

Pokopališka knjiga na Emka.si

Odlomek

Prvo poglavje
Kako je Noben prišel na pokopališče

Ročaj noža je bil iz zglajene črne kosti in rezilo je bilo tanjše ter ostrejše od katere koli britve. Če bi te porezalo, mogoče sploh ne bi vedel, da si ranjen, vsaj ne takoj. Nož je opravil vse, zaradi česar so ga prinesli v hišo, in tako ročaj kot rezilo sta bila mokra. Vrata na ulico so ostala odprta, pravzaprav priprta, potem ko sta skoznja zdrsnila nož in moški, ki ga je držal, in skozi odprta vrata so se prameni nočne megle plazili ter vrtinčili v notranjost hiše. Moški, ki so mu rekli Jack, je obstal na stopniščnem podestu. Z levico je iz žepa svojega črnega plašča potegnil velik bel robec in z njim obrisal orokavičeno dlan ter nož v njej, nato pa robec spet vtaknil žep. Lova je bilo skoraj konec. Žensko je pustil ležati v postelji, moškega na tleh spalnice, starejšo punčko v njeni pisani otroški sobi, kjer so jo obkrožale igrače in napol dokončani modeli ladij. Samo še za malega, ki je bil komajda šele shodil, je moral poskrbeti. Samo še eden in njegova naloga bo dokončana. Iztegnil in napel je prste. Moški, ki so mu rekli Jack, je bil v prvi vrsti profesionalec, tako si je vsaj rad govoril, in ne bo si dovolil nasmeška, dokler ne bo naredil vsega, kar mora.
Imel je temne lase in temne oči in nosil je črne rokavice iz najtanjšega ovčjega usnja. Malčkova soba je bila v najvišjem nadstropju hiše. Moški, ki so mu rekli Jack, se je povzpel po stopnicah in preproga je dušila zvok njegovih korakov. Potem je odrinil vrata v podstrešno sobo in vstopil. Njegovi čevlji so bili iz črnega usnja in tako zloščeni, da so bili kot dvoje temnih ogledal: lahko si videl luno, kako se zrcali v njih, majcen lunin krajec. Prava luna je sijala skozi dvokrilno okno. Njena svetloba je bila bleda in razpršena zaradi megle, vendar moški, ki so mu rekli Jack, ni potreboval veliko svetlobe. Mesečina je zadostovala.
Dovolj bo. Lahko je razločil obrise otroka, ki je ležal v posteljici, glavo, ude in prsni koš. Posteljica je imela visoke letvaste stranice, da malček ne bi mogel splezati ven. Jack se je sklonil nadenj, visoko dvignil desnico, roko z nožem, in pomeril proti prsim …nato pa pobesil roko. Obris v posteljici je bil plišast medvedek.
Otroka ni bilo nikjer. Oči moškega, ki so mu rekli Jack, so se že privadile na medlo mesečino, zato ni čutil želje, da bi prižgal električno luč. Sploh pa svetloba ni bila tako zelo pomembna. Imel je še druge sposobnosti. Moški, ki so mu rekli Jack, je ovohaval zrak. Ni se menil za vonje, ki so v sobo prišli skupaj z njim, zanemaril je tiste, ki jih je bilo varno zanemariti, osredotočil se je na vonj tega, po kar je prišel. Lahko je zavohal otroka: mlečen vonj kot po piškotih s čokoladnimi drobtinicami in kisli zadah mokre nočne plenice za enkratno uporabo. Lahko je zaduhal otroški šampon v njegovih laseh in nekaj majhnega, gumijastega – igrača, je pomislil, in nato, ne, nekaj za sesanje, kar je otrok nosil s sabo.

Otrok je bil tu. Zdaj ga ni bilo več. Moški, ki so mu rekli Jack, je šel za nosom po stopnicah navzdol, v osrčje stare, ozke hiše. Preiskal je kopalnico, kuhinjo, sušilnico in nazadnje vežo v pritličju, kjer ni bilo videti drugega kot kolesa družinskih članov, kup praznih nakupovalnih vrečk, odvrženo pleničko in zablodele pramene megle, ki so se skozi odprta vrata z ulice pritihotapili v vežo. Moški, ki so mu rekli Jack, je potihem zagodel in njegov glas je pričal tako o jezi kot o zadovoljstvu. Nož je potisnil v tok v notranjem žepu svojega dolgega plašča in stopil na ulico. Sijale so luna in obcestne svetilke, toda megla je vse pridušila, svetlobo in zvok, in zaradi nje se je noč zdela senčna in zahrbtna. Ozrl se je po hribu navzdol, proti lučem zaprtih trgovin, nato pa gor po ulici, kjer so se zadnje visoko zidane hiše vile vzdolž klanca, temi starega pokopališča naproti. Moški, ki so mu rekli Jack, je ovohaval zrak. Potem je brez naglice zakoračil v klanec.

Vse odkar je shodil, je bil otrok materi in očetu v veselje in v skrb, saj zlepa še ni bilo fantka, ki bi se tako rad potepal in plezal na razne stvari in lezel vanje in ven iz njih. Tisto noč ga je prebudil tresk nečesa, kar je v nadstropju pod njim zgrmelo na tla. Zbujenemu je kmalu postalo dolgčas in začel je iskati način, kako zlesti iz posteljice. Imela je visoke stranice, tako kot njegova stajica v pritličju, vendar je bil prepričan, da jih lahko premaga. Vse, kar je potreboval, je bilo nekaj, na kar bi stopil …V kot posteljice je zvlekel svojega velikega zlatega medvedka, potem pa se je s peščicami oklenil letev, z eno nogo stopil medvedku na trebuh, z drugo na njegovo glavo, se postavil pokonci in se napol povzpel, napol prevrnil čez stranico, ven iz posteljice.
Z zamolklim cmokom je pristal na kupčku kosmatih in puhastih igrač, ki so mu jih sorodniki podarili za prvi rojstni dan, še ne šest mesecev tega, ali ki jih je podedoval po starejši sestri. Začudilo ga je, ko je priletel na tla, vendar ni zajokal: če jokaš, pridejo in te vtaknejo nazaj v posteljico.
Po vseh štirih se je splazil iz sobe.
Stopnice navzgor so bile težavna reč in ni jim bil še docela kos. Ampak s stopnicami navzdol je dokaj preprosto opraviti, je ugotovil. Lotil se jih je tako, da je sedel in se po dobro tapecirani ritki spuščal z ene na drugo.
Sesljal je dudo, za katero mu je mama prav te dni začela dopovedovati, da je prestar zanjo.
Na potovanju k vznožju stopnic se mu je plenička razvezala in ko je dosegel zadnjo stopnico ter malo vežo in se postavil pokonci, mu je padla na tla. Stopil je iz nje in ostal le v spalni srajčki. Stopnice, ki so vodile gor k njegovi sobi in njegovi družini, so bile strme in zastrašujoče, vrata na ulico pa so se vabljivo odpirala …
Otrok je malce obotavljaje se stopil iz hiše. Prameni megle so ga objeli kot davno izgubljenega prijatelja. In čeprav sprva negotovo, je čedalje hitreje in čedalje bolj samozavestno koracal po klancu navzgor.

Ko si se približal vrhu hriba, je megla postala redkejša. Sijal je polmesec, ne tako svetal, kot je bilo podnevi, nikakor ne, a dovolj, da si lahko uzrl pokopališče, povsem dovolj za to.

Poglej.
Lahko si videl zapuščeno pogrebno kapelo z železnimi vrati, zaklenjenimi z žabico, z bršljanom na obeh straneh stolpiča, z majhnim drevesom, ki je poganjalo iz žleba ob strehi. Lahko si videl nagrobnike in grobove in obokane grobnice in spominske plošče. Tu in tam si lahko videl, kako brzi ali drobenclja zajec ali voluhar ali podlasica, ki je iz podrasti švignila čez stezo. Vse to bi lahko videl v soju mesečine, če bi bil tisto noč tam. Morda ne bi videl blede, tolste ženske, ki se je sprehajala po stezi blizu vhodnih vrat, in ko bi jo, bi ti drugi, pazljivejši pogled povedal, da ni drugega kot mesečina, megla in senca. Toda bleda, tolsta ženska je bila vseeno tam. Stopala je po stezi, ki je skozi gručo napol podrtih nagrobnikov vodila proti vhodnim vratom.
Ta so bila zaklenjena. Pozimi so jih vedno zaklenili ob štirih popoldne, poleti ob osmih zvečer. Pokopališče je ponekod obdajala železna ograja s kovanimi ostmi na vrhu, drugod visok opečnat zid. Železne palice vhodnih vrat so bile tesno skupaj: odraslemu bi preprečile, da bi se izmuznil skoznje, desetletnemu otroku tudi …
»Gospod Mali!« je zaklicala bleda ženska, z glasom, ki bi bil lahko tudi šuštenje vetra med visoko travo. »Gospod Mali! Pridite in poglejte si to!«
Počepnila je in poškilila proti nečemu, kar je ležalo na tleh, ko je v krog mesečine zdrsnila senčna lisa in se spremenila v osivelega moškega sredi štiridesetih. Zazrl se je dol k soprogi, potem pa k tistemu, kar je opazovala, in se počohal po glavi.
»Gospa Mali?« je rekel, kajti prihajal je iz sveta, ki je bil bolj uglajen od našega. »Mar je to res tisto, kar menim, da je?«In tedaj je tisto, kar si je ogledoval, po vsem sodeč zagledalo gospo Mali, saj je odprlo usta, izpustilo gumijasto dudo, ki jo je sesljalo, da je padla na tla, in iztegnilo drobno, tolsto peščico, kot da bi za vsako ceno rado zagrabilo gospo Mali za bledi prst.»Naj me koklja brcne,« je rekel gospod Mali, »če to ni otrok.«
»Seveda je otrok,« je rekla njegova žena. »In vprašanje je, kaj naj zdaj z njim.«
»Resnično bi dejal, da je to vprašanje,« je rekel njen mož. »A vendar se ne zastavlja nama. Kajti tule navzoči otrok je onkraj slehernega dvoma živ in kot tak se nas ne tiče niti ni del našega sveta.«
»Lej, kako se smehlja!« je rekla gospa Mali. »Ste že kdaj videli tako sladek nasmeh?« In je z nesnovno dlanjo pogladila otroka po redkih plavih laseh. Fantek se je blaženo zahihital.
Hladna sapa je zavela čez pokopališče in razgnala meglo na njegovih niže ležečih pobočjih (kajti pokopališče se je raztezalo prek vsega hriba in pokopališke steze so se vile gor in dol po klancu ter se vračale na svoj začetek). Potem ropotanje: pri glavnem vhodu na pokopališče je nekdo stresal stara vrata in rožljal z njimi ter s težko žabico in verigo, ki sta jih zaklepali.»Vidite,« je rekel Mali, »prispela je otrokova družina, da bi ga znova stisnila v ljubeči naročaj. Pustite malemu možu, da bo šel svojo pot,« je dodal, kajti gospa Mali je s svojimi nesnovnimi rokami objela kobacajčka in ga gladila in božala.
...

 

       Zbirka Sinji galeb
slika


Nazaj na seznam

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Pridruži se nam na Facebooku!

Facebook

Kako do knjig?

Bodite obveščeni!

Prijavite se na E-novice Mladinske knjige

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika slika
slika slika slika slika

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.