Gea

Če gre verjeti napovedim, se Benetkam (in Italiji) slabo piše

Beneški Center za plimovanje in napovedovanje vremena ocenjuje, da so se tla v Benetkah od leta 1897 znižala za 23 centimetrov, klimatologi pa napovedujejo, da se bo gladina morja do konca stoletja dvignila za 140 centimetrov – Za Benetke so bile nekoč največja grožnja poplave, zdaj pa je to postal množični turizem

Tekst: Polona Frelih

slika
Prvi zapis o velikih poplavah v Beneški laguni sega v čas t. i. Rotte della Cucce oziroma poplav v Benečiji, ki jih je Paulus Diaconus, benediktinski menih, zgodovinar in pisar, zabeležil 17. oktobra leta 589: »Vse reke z ustjem na severnem Jadranu, od rek Tilment do Pada, so istočasno prestopile bregove, s čimer se je v laguni popolnoma spremenilo hidrogeološko ravnovesje.«
Foto: Shutterstock

Verjetno ni človeka, ki ga ne bi že od otroštva spremljala nenavadna želja, nemara celo več želja. Ena od mojih je povezana s fotografijami, ki so me očarale med listanjem revije, v kateri je bila tudi dramatična foto reportaža poplavljenih Benetk. Še zdaj jo imam pred očmi! Vse od takrat sem si želela, da bi Serenissimo, to najbolj mirno mesto, nekoč obiskala v času aqua alte, kot Benečani pravijo visoki vodi, ki jih spremlja že stoletja. 

Ko je 29. oktobra 2018 voda v Benetkah dosegla 156 centimetrov (četrti najvišji nivo v zgodovini mesta), sem bila tam. Morje je zalilo tri četrtine starodavnega mesta, ki so se ga prijeli tudi vzdevki plavajoče mesto, mesto vode, mesto mask, mesto neštetih mostov, jadranski biser,  in ne nazadnje  – najbolj izjemno mesto na svetu. 

Tudi ob visoki vodi so Benetke ostale predvsem Serenissima; v tamkajšnjih restavracijah in trgovinah so ležerno stregli turistom, ki jih je bilo le za peščico manj kot na vrhuncu turistične sezone, vaporetto, kot pravijo javnemu vodnemu transportu, je vozil po nekoliko prilagojenem voznem redu, a je še vedno deloval, pred vhodi v domove in trgovine so se pojavile železne zaščitne pregrade, na ulicah pa passarelle, kot pravijo nad vodo dvignjenim prehodom. Gumijasti škornji so postali nepogrešljivi; Benečani so si nadeli ribiške, turisti pa takšne za enkratno uporabo, ki očitno niso kaj prida, saj so se naslednji dan skupaj s polomljenimi dežniki nemarno valjali vsepovsod in kvarili podobo veličastnega muzeja na prostem. 

 »Turisti so veselo hodili naokoli in obsedeno fotografirali. Tudi to je del teatra. Predstava se mora nadaljevati. Kot da bi plačal karto, da vidiš poplavljene Benetke. Gre za naravni pojav, ne pa za tragedijo, ko družine ostanejo brez vsega. Na visoko vodo smo že tako navajeni, da nas niti najmanj ne vznemirja,« je v intervjuju za Geo povedal gospod Mario iz družine beneških trgovcev. Z rahlo ironijo je dodal, da kljub dopolnjenim 60 letom sodi med mlajše Benečane. 

»Videl sem Benetke v veličastnih starih časi, ko je tam živelo 250.000 ljudi, zdaj pa nas je samo še 48.000. Če imate priložnost, si na YouTubu oglejte kratki dokumentarni film Francesca Pasinettija Venezia nascosta, kar pomeni Skrite Benetke. Film pokaže, kakšne so bile Benetke pred invazijo turistov. Videli boste prave Benetke s pravimi Benečani, kar se zdi dandanes nemogoče. Gre za magijo in občutek, ki je bližje raju kot pa nečemu resničnemu,« je naš sogovornik nostalgičen za časi, ki jih ni več. Bore malo je po njegovem mnenju tudi pravih Benečanov, »čudnih živali, nekakšne mešanice med ribo in človekom, ki še niso izgubili občutka za lepoto«. 

»V Mestrah ne živijo Benečani, pa četudi sami trdijo, da to so. Izgubili so intimno povezavo z aquo alto, beneščino, jezikom, ki je bližji španščini kot pa italijanščini, poleg tega se jim ni treba ukvarjati s turisti, ki ti vsak dan zastavijo sto izjemno zakompliciranih vprašanj,« pojasnjuje naš sogovornik, ki je do sodobnih Benetk izjemno kritičen, a se jim vseeno ni pripravljen odpovedati. 

»Benetke so umetnina same po sebi. Vsak kamen govori zgodbo. Rad sem govoril, da beneški kamen spregovori šele po polnoči, kar ni samo romantično nakladanje, pač pa dejstvo. Ko ponoči odpeljem na sprehod svojega psa, začne kamen govoriti. Ko ob treh ponoči z vrhu mostu Rialto gledaš na Canal Grande, kjer ni nikogar, lahko razumeš Jamesa Cagneyja, ki je uporabil izraz na vrhu sveta. Res si na vrhu sveta! Za turiste so Benetke morda res podobne kulisi iz filma, kakšen Američan morda res verjame, da so jih zgradili samo zato, da bi naredili vtis na ljudi. Gre za 2000-letno zgodovino, od invazije barbarov, hunskega voditelja Atile pa vse do Napoleona, ko so Benetke izgubile status neodvisne entitete s svojim jezikom,« pripoveduje Mario o svojih Benetkah. Žal pa mesta po njegovem ne spoštujejo niti številni obiskovalci kot tudi ne someščani, ki s svojim brezbrižnim odnosom dobesedno »posiljujejo beneški kamen«. 

Ta je vseskozi v stiku z vodo, še zlati ob aqua alti, visokem plimovanju, ki se na severnem Jadranu običajno pojavlja jeseni in spomladi, nanj pa imajo največji vpliv gravitacijska moč lune in lokalni vetrovi, kot sta sirocco oziroma široko in bora oziroma burja, ki plimovanje še okrepita. Plima je najvišja prav v Beneški laguni, kar povzroča delne poplave Benetk in bližnje Chioggie, ki ji pravijo tudi male Benetke. Visoko plimo poznajo tudi drugod po severnem Jadranu, na primer v Gradežu in Trstu, a je veliko manj pogosta in ne tako visoka.

Na splošno je raven plime odvisna od treh dejavnikov: astronomske komponente, ki izvira iz gibanja in poravnave nebesnih teles, predvsem Lune, Sonca pa tudi drugih planetov, geofizične komponente, ki je odvisna od geometrijske oblike bazena, ki bodisi okrepi ali zmanjšuje astronomsko komponento, ter meteorološke komponente, na katero vplivajo številne spremenljivke, kot so smer in moč vetra, lokacija barometričnih tlačnih polj in tlačnih gradientov, padavine itd. 

Poleg tega je dolga in ozka pravokotna oblika Jadranskega morja vir oscilativnega gibanja vode vzdolž pomožne osi bazena, kar dopolnjuje naravno plimovanje, zato ima Jadransko morje veliko bolj ekstremne plime kot preostali del Sredozemlja.

Študija, ki je bila leta 2012 objavljena v reviji Geokemija, geofizika in geosistemi (izdaja jo Ameriška zveza za geofiziko), je ugotovila, da se »mesto vode« na leto premika za milimeter ali dva proti vzhodu, kar pomeni, da je zahodni del višji od drugih.  Dodatna naravna dejavnika sta še naravno nižanje ravni tal, do česar prihaja v laguni, ter evstazija, kot pravimo progresivnemu dvigovanju morske gladine, kar se je v zadnjih letih pospešilo tudi zaradi učinkov globalnega segrevanja ozračja. 

Več v decembrski reviji Gea (2018)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.