Gea

Naravno pravo

V Boliviji priznavajo dva pravna sistema: državna sodišča in tradicionalno indijansko pravo –Skupnost vaščanov kaznuje tudi manjše prestopke, najvišja kazen je izgon – Storilcu se najprej vedno da možnost, da se pokesa in popravi, kar je naredil

Tekst: Tina Zgonik

slika
Indijanske skupnosti od nekdaj delujejo kot samostojne, neodvisne enote, večino krajevnih zadev rešujejo sami, brez pomoči ali vmešavanja države.
Foto: Tina Zgonik

Kdo ima pravico, da sodi? Oblast, ljudstvo ali narava – v Boliviji priznavajo dva pravna sistema: državna sodišča in tradicionalno indijansko pravo. Tisti, ki padejo vmes, imajo res smolo. Del staroselskega prebivalstva, ki je izgubil stik s tradicijo, zaradi nesposobnosti države, da bi ljudem zagotovila varnost, včasih pravico vzame v svoje roke, in to na kar se da neprijetne načine.

El Alto, indijanski del bolivijske prestolnice, se razteza po Visoki planoti nad La Pazom. Milijonska vas grobo sezidanih hiš brez fasade, brez poštnega naslova in brez želje ugajati je kraj, kamor pridejo revni indijanski kmetje, misleč, da jim bo v mestu bolje. Pa jih tam čaka samo opeka, prah in nebo,  pravokotne, kot z ravnilom potegnjene ceste iz rumenega grušča, z vedno enakimi imeni: Calle 1, Calle 2, Calle 3, dokler se ne zamenja četrt. Edini okras so klobčiči neke zajedavske rastline, ki se obeša na električne žice, in stebri z gnezdi električnih kablov. S teh tu in tam visi človeška lutka v naravni velikosti. Grafit na bližnjem zidu pojasnjuje, če komu še ni jasno: »Zasačeni tat bo linčan.« Moram priznati, da do sestavljanja te reportaže nisem niti slutila, da mislijo zares.

El Alto je mesto priseljencev z indijanskega podeželja in številne četrti so organizirane kot staroselske skupnosti. Lutke svarijo, da so tamkajšnji prebivalci vajeni vzeti pravico v svoje roke. V rodnih vaseh so imeli do tega dejansko pravico, čeprav ne do tako skrajnih dejanj, kot je linč – v Boliviji so ukinili smrtno kazen, največ, kar lahko kdo dobi, je trideset let zapora.

Indijanske skupnosti od nekdaj delujejo kot samostojne, neodvisne enote, večino krajevnih zadev rešujejo sami, brez pomoči ali vmešavanja države. Gre za starodavno institucijo še iz predinkovskih časov, ki je niti španska krona niti kasneje republika nista mogli povsem izkoreniniti. Leta 2009 so  »indijansko komunitarno kmečko pravo« na Moralesovo iniciativo (Evo Morales je prvi indijanski predsednik Bolivije) uzakonili kot pravni sistem, enakovreden državnemu sodnemu aparatu, in to zapisali celo v ustavi. Vendar nihče prav ne ve, do kod segajo pristojnosti skupnosti. Vsako ljudstvo in celo vsaka regija ima drugačne navade in etični kodeks. Manjka podroben zakon, ki bi določal meje, kaj se sme in kaj ne. Rezultat je pravni babilon (uradno se mu reče »pravni pluralizem«).

Načeloma lahko skupnost vaščanov (ne samo staroselcev, ampak vseh na svoji zemlji rojenih kmetov) poleg odločanja o krajevnih zadevah tudi kaznuje manjše prestopke, ki se zgodijo v skupnosti (recimo kraja, goljufija, nespoštovanje moralnega kodeksa ipd.), za večje (umor, trgovanje z drogo, terorizem) je še vedno pristojna država. Nekateri se bojijo, da državi s tem uhaja iz rok moč, drugim se zdi, da se tako razbremenijo sodišča, ki jih je premalo in sploh ne dohajajo dela (Bolivija ima več kot deset milijonov prebivalcev in okrog tisoč sodnikov). 

Pred kratkim sem spremljala prijateljico na zasedanje take vaške skupščine v kraju Sacramento, kjer je kupila pravico do zemljišča. Vas, ki jo za zdaj sestavlja ena sama hiša, občinsko poslopje, leži ob sloviti cesti smrti, po kateri se s kolesi spuščajo turisti. Velikanska posest je bila nekoč v lasti pobeglega nemškega vojnega zločinca. Ko ga je Bolivija predala Interpolu, je zemljišče ostalo brez lastnika. Po načelu »Zemlja pripada tistemu, ki jo obdeluje« se je nekaj domačinov iz okolice odločilo, da jo zasede in razglasi novo vaško skupnost. Ker je legalizacija takega podviga draga, so projekt »odprli« še za druge in tako se jim je pridružilo nekaj mojih znancev.

Občinska stavba je preprosta opečna hiša z enim samim prostorom, »dvorano« za zasedanje. V njej je  poceni lesena miza za predsednika in tajnika ter kakih petnajst rdečih plastičnih stolov za zbrane člane skupnosti. Tisti, ki smo prišli pozno, smo posedli po kupih gradbenega materiala ob stenah. Zunaj je bil grd, neprijazen, vetroven dan, večkrat se je že ulilo. Notri je bilo hladno: groba betonska tla in vrata, ki se ne zapirajo dobro, vsi smo kihali. Toliko od mojega izleta v naravo. Obtičala sem na zasedanju, ker je bil to edini suh kraj, kamor sem se lahko umaknila. Cesta je popolnoma prazna, če ne štejem skupin kolesarjev, ki so vsake toliko prijurišali mimo. Sedela sem na opeki in poslušala pričkanje okrog denarja. Upala sem, da bodo končali do kosila; tudi to upanje se je izjalovilo. 
»Kako dolgo zna to trajati,« sem tiho vprašala sosedo, ki je mirno žvečila koko. 
»Kakih deset ur, če hitro zaključimo.« 

Kar lasje so se mi dvignili. Ampak po kosilu je postalo zanimivo. Prešli so k najpomembnejši točki dnevnega reda: kaj naj naredijo s H., človekom, ki je bil sicer precej zaslužen za to, da so speljali neke pravne postopke, vendar se je pri tem zgleda preveč prevzel, nekaj ljudi je grdo užalil, preveč se je hvalil, pa še neke nejasnosti so bile okrog nekih vreč s cementom. Po naključju tega gospoda poznam, tudi meni se je hvalil, da sta si z Evom (namreč bolivijskim predsednikom) na ti, da je praktično sam postavil bolivijski turizem na noge, poleg tega pa je nadarjen igralec in nogometni prvak. Očitno se z vsemi temi zvezami in talenti ne okoristi kaj prida, ker ne živi nič bolje kot vsi drugi, ki jih poznam. 

Ampak tak hvalisavec se najde prav v vsaki vasi in kolikor vem, laž in samohvala nista proti zakonu. Če bi bili, bi se morali Bolivijci kar kolektivno izgnati iz lastne države. Kar se tiče nejasnosti okrog vreč cementa, bi bilo verjetno prav, da gospoda pokličejo na zagovor. Ampak nekaterim je šel grozno na živce, pa so izglasovali, da ga nočejo več gledati, in so ga uradno izgnali iz skupnosti. Menda so mu že zdavnaj rekli, naj pojasni, kaj se je zgodilo z materialom, pa niso dobili odgovora. In tako je letel. Izgubil je pravico, da odkupi zemljišče, ki je še v postopku prepisa, in ves denar, ki ga je vložil v skupne projekte (za gradnjo skupščinskega poslopja in popravilo ceste), to je kakih tisoč dolarjev.

Več v januarski reviji Gea (2019)

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.