Zadeva: Poskus
Draga Emmi, tudi sam se le težko odrečem vašim hladno-toplim kopelim. Kdo nama bo pravzaprav plačal za čas, ki ga tu zasediva drug z drugim (brez drug drugega)? In kako to združujete s poklicem in družino? Predvidoma imata oba vaša otroka še najmanj tri progaste veverice ali kaj podobnega. Kje najdete čas, da se tako intenzivno in temeljito ukvarjate z neznanim snežnim medvedom?
Nadvse radi bi torej vedeli, kakšen sem? Dobro, zdaj bom postregel s trditvijo in vam predlagal igro, priznam, noro igro, vendar me morate spoznati tudi z druge strani. Torej: stavim, da med, reciva, dvajsetimi ženskami takoj najdem eno in edino Emmi Rothner, medtem ko ona med prav tolikimi moškimi nikoli ne bi uganila, kdo je pravi Leo Leike. Tvegava ta poskus? Če rečete ja, lahko premisliva o ustreznem načinu izvedbe. Prijetno dopoldne, Leo

Čez 50 minut
RE:
Seveda, dajva to izvest! Saj ste pravi pustolovec! Najprej pa moji pomisleki, ne smete mi zameriti: mislim, da mi po videzu sploh ne boste všeč, dragi Leo. Možnost za to je velika, saj mi moški načeloma niso všeč, če izvzamem nekaj (večinoma homoseksualnih) izjem. Nasprotno – no ja, o tem raje ne bom nič rekla. Saj si domišljate, da me boste takoj prepoznali. Potemtakem boste že imeli predstavo o tem, kakšna sem videti. Kako ste zapisali takrat? »42 let, majhna, drobna, živahna, kratki temni lasje.« No, že zdaj vam želim veliko uspeha pri prepoznavanju! Kako bova poskus torej izvedla? Si pošljeva dvajset fotografij, med njimi svojo? Lep pozdrav, Emmi

Čez dve uri
Re:
Draga Emmi, predlagam, da se srečava osebno, ne da bi to vedela, torej tako, da v množici ljudi ostaneva zamenljiva. Lahko bi na primer izbrala veliko kavarno Huber pri sejmišču na Ergeltstraße. Gotovo jo poznate. Tam se vedno zbira zelo raznoliko občinstvo. Izbereva termin v dolžini dveh ur, morda kakšno nedeljo popoldne in sva v tem času oba tam. Zaradi stalnega vrveža in velike gneče v salonu se ne bo opazilo, da poskušava drug drugega odkriti.
Kar zadeva vaše morebitno razočaranje, če ne bom ustrezal vašim vizualnim željam, menim, da nama skrivnosti o najini zunanjosti tudi po srečanju ni treba izdati. Zanimivo bo to, ali in po čem bova drug drugega prepoznala, in ne, kakšna sva dejansko videti, mislim jaz. Še enkrat bom povedal: nočem vedeti, kakšni ste videti. Rad bi vas samo prepoznal. In vas tudi bom. Sicer pa moj opis osebe, kot sem ga zapisal pred časom, ne velja več. V mojih očeh ste se (kljub možu in otrokoma) nekoliko pomladili, gospa Emma Rothner.
Pa še to: vesel sem, da vedno znova navajate iz mojih starih e-mailov. To pomeni, da ste jih očitno shranili. To mi laska.
Kaj menite o moji ideji glede srečanja? Vse dobro, Leo

Čez 40 minut
RE:
Dragi Leo, ena težava gotovo je: če me boste prepoznali, boste vedeli, kakšna sem videti. Če bom jaz prepoznala vas, bom vedela, kakšni ste vi. Ampak vi tako ali tako nočete vedeti, kakšna sem. In bojim se, da mi ne boste všeč. Bo to konec najine vznemirljive zgodbe? Ali če vprašam drugače: Se hočeva nenadoma tako nujno prepoznati, zato da si nama ne bo treba več pisati? – V tem primeru bi mi bila cena moje radovednosti previsoka. Potem raje ostanem anonimna in do konca življenja prejemam pošto od snežnega medveda. Lupčka, Emmi

Čez 35 minut
Re:
To ste lepo povedali! Glede najinega srečanja si sploh ne delam skrbi. Ne boste me prepoznali. Sam imam tako jasno predstavo o vas, da se ta lahko le potrdi. Če pa moja predstava o vas (proti vsem mojim pričakovanjem) ni pravilna, potem vas tako ali tako ne bom prepoznal. Potem lahko obdržim svojo fantazijsko podobo. Prav tako lupčka, Leo

Čez tri dni
Ni zadeve
Živjo, Leo, ste bili tam?

Čez 5 minut
Re:
Seveda!

Čez 50 sekund
RE:
Sranje! Tega sem se bala.

Čez 30 sekund
Re:
Česa ste se bali, Emmi?

Čez 2 minuti
RE:
Vsi moški, ki bi lahko bili Leo Leike, niso vredni debate, mislim, sodeč po videzu. Žal mi je, to bo zdaj morda zvenelo brutalno, vendar bom povedala tako, kot pač je. Leo, iskreno: Ste bili včeraj med tretjo in peto res v kavarni Huber? Torej, ne skriti na stranišču ali vkopani v stavbi vis-à-vis, temveč res ob baru ali v kavarniškem prostoru, sede ali stoje, čepe ali kleče, čisto vseeno?

Čez minuto
Re:
Ja, Emmi, res sem bil tam. Kateri moški pa so za vas prišli v poštev, da bi bili Leo Leike, če smem vprašati?

Čez 12 minut
RE:
Dragi Leo, o tem me je groza podrobno govoriti. Povejte mi samo: Niste bili slučajno tisti – ah, kako naj povem – tisti z po vsem telesu naravi prepuščenimi ščetkastimi dlakami poraščeni čokati gospod, bolj nizke rasti, v nekoč beli majici, z okoli bokov zavezano vijolično imitacijo smučarskega puloverja, ki je na vogalu točilnega pulta pil campari ali nekaj tako rdečkastega? Če ste to bili vi, bom rekla le: okusi so pač različni. Gotovo je dovolj žensk, ki se jim takšen tip moškega zdi silno zanimiv in absolutno privlačen. In me sploh ne skrbi, da se med njimi enkrat pojavi tudi ženska za življenje. Vendar moram priznati: moj tip, odkrito povedano, pa nekako ne bi bili povsem, žal.

Čez 18 minut
Re:
Draga Emmi, vsa čast vaši razorožujoči in samo sebe razkrivajoči odkritosti, ampak – nežaljivo izražanje ne sodi ravno med vaše odlike. Za vas je zunanjost očitno res najvišja prioriteta. Ravnate tako, kot da bi bilo vaše ljubezensko življenje v naslednjem desetletju odvisno od tega, kako telesno privlačen bo na vas deloval vaš e-mail prijatelj. Sicer pa vas lahko zaenkrat pomirim: za svežim mesom oprezujoča štrenasta spaka pri baru ni identična z mojo osebo. Vendar mirno opisujte naprej: če sem eden od tistih, ki za vas »sodeč po videzu« niso vredni, da se o njih diskutira, bova z najinim elektronskim dopisovanjem končala?

Čez 13 minut
RE:
Dragi Leo, ne, seveda si bova še naprej neovirano dopisovala. Saj me poznate: brezmejno pretiravam. Pravkar se v nekaj vživljam in nočem, da se me pri tem moti. Včeraj v lokalu pač nisem videla niti enega samega moškega, ki bi se mi zdel vsaj približno tako vznemirljiv, kot mi vi pišete, dragi Leo. In ravno tega sem se bala: vašemu sramežljivemu, pozornemu, pa spet veščemu, nenadoma odprtemu, snežnomedvedje očarljivemu, tu in tam celo kanček čutnemu, vsekakor pa neverjetno občutljivemu stilu vaših pisnih srečanj z mano se nihče od teh medlih nedeljsko popoldanskih obrazov v kavarni Huber niti najmanj ne približa.

Čez 5 minut
Re:
Res niti eden? Morda pa ste me samo spregledali.

Čez 8 minut
Dragi Leo, spet me opogumljate. Vendar ne verjamem, da sem spregledala koga, ki ga ni bilo treba spregledati. Res luštkana sta se mi zdela oba frika s pirsingi, ki sta sedela za tretjo mizo levo. Vendar nista imela več kot dvajset let. Zelo zanimiv moški, morda sploh edini, je stal z dolgonogo blond demonsko-angelsko lepotico desno zadaj ob pultu – držeč se za roko. Ta ni hotel in tudi ni pogledal nikogar drugega kot njo. Potem je bil tam še prav simpatičen, žal nekoliko debilno režeč se evropski prvak v veslanju s postavo v obliki prometnega znaka za odvzem prednosti – ne, Leo, to niste bili vi. In sicer? Upravljalci vrtnih kosilnic, lastniki delnic pivovarne, ki zbirajo pivovske zamaške, v sakoje birmanskih kandidatov zaviti nosači diplomatskih kovčkov, stalne stranke trgovin z gradbenim materialom, ki so jim prsti že mutirali v izvijače. Obiskovalci šole jadralnega letalstva z infantilno zasanjanimi pogledi, torej večni fantki. Daleč naokoli nobenega karizmatičnega moškega. Zato s strahom sprašujem: Kdo od teh je bil moj jezikovni psiholog? Kdo je bil moj Leo Leike? Sem ga to usodno nedeljsko popoldne izgubila s kavarno Huber?

Čez uro in pol
Re:
Ne da bi hotel biti ošaben, draga Emmi, vendar sem vedel, da me ne boste prepoznali!

Čez 40 sekund
RE:
LEO, KDO STE BILI? POVEJTE!!

Čez minuto
Re:
Jutri se bova pogovarjala naprej, zdaj sem zmenjen, draga Emmi. In zahvalite se ljubemu gospodu Bogu, da ste že našli moškega za življenje. Sicer pa naj zelo sramežljivo pripomnim: O vas nisva rekla še ničesar, ste to opazili? Kdo je bila Emmi Rother? O tem več zjutraj. Vse dobro, vaš Leo

Čez 20 sekund
RE:
Kaj? Zdaj odhajate? Leo, tega mi ne morete storiti! Javite se! Takoj! Prosim!

Čez pol ure
RE:
Res se ne bo oglasil. Morda pa je vseeno bil tista spaka …