Dolga je zgodovina slovenskih kuharskih knjig. Dvesto deset let je že minilo, kar smo Slovenci dobili prvo v svojem jeziku, ki jo je Valentin Vodnik v glavnem sestavil in prevedel iz nemških kuharic. Leta 1850 je Andrej Zamejic, duhovnik in šolnik, izdal svoje Nove kuharske bukve ali Nauk nar boljši in nar imenitniši jedila brez posebnih stroškov perpraviti, ki so bile v poznejših izdajah že močno izpopolnjene v slovenščini in v kuhi. Leta 1868 je v petih izdajah izšla Slovenska kuharica ali Navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila, ki jo je sestavila Magdalena Pleiweis in zapisala njena prijateljica Neža Lesar. Ta je bila nato podlaga za poznejše kuharice sestre Felicite Kalinšek in posredno tudi naše Sodobne slovenske kuharice. Slovenska kuharica se je morala v dobrih sto letih večkrat preleviti, kajti bolj ko se je starala, bolj je naraščala, ne le kvantitativno, tudi kvalitativno.

Leta 1912 je izšla šesta izdaja samo pod imenom Slovenska kuharica, ki jo je izpopolnila in predelala šolska sestra Felicita Terezija Kalinšek. Pod njenim urejevanjem se je število receptov v knjigi povečalo na 2203. Iz nje so izginile stare mere in poimenovanja. Pojavila so se nova živila: bobri, polži, školjke, buče, ajda in zlasti vse vrste zelenjave in sadja. V osmi izdaji leta 1935 je sestra Felicita dodala še obširno poglavje o gobah in število receptov je poskočilo za dobrih petsto. Knjiga je takrat prvič izšla pod imenom Felicite Kalinšek.

Za osemnajsto izdajo leta 1980 pa je poskrbela šolska sestra Vendelina Marija Ilc. Popolnoma je posodobila in preuredila Felicitino kuharico. Večji pomen je dala nasvetom in navodilom glede dogajanja pri mizi in zdrave prehrane, pri čemer ji je pomagala šolska sestra Salvatora Klunova, avtorica smernic za sestavo jedilnikov, najpogostejših diet in preglednice živil. Sestra Vendelina je vključila sodobnejše jedi, kot so pice, fondiji itd., ter vpeljala sodobnejše kuharske tehnike in načine: rimski lonec, alufolijo, mikrovalovno pečico … Sodelovala je tudi pri posodobljenju naslednjih izdaj, vse do devetindvajsete, pri kateri ji je priskočila na pomoč njena naslednica, šolska sestra Bernarda Gostečnik. Kuharica se je širila z novimi poglavji in z novimi recepti, ki jih je bilo v zadnji knjigi že tri tisoč. Vse to so bili razlogi, da si je na prelomu tisočletja Slovenska kuharica v imenu upravičeno nadela tudi dodatek Velika. Vse avtorice pa so si prizadevale, »da zbrani recepti v sodobnem prehranjevanju še zmeraj dišijo po domači babičini kuhinji«.

To si je pri pričujoči izdaji prizadeval tudi znani etnolog in kulinarik dr. Boris Kuhar. Iz bogate dediščine Velike slovenske kuharice je izbral okoli tisoč receptov. Kjer je bilo potrebno, jih je posodobil in prilagodil sodobnim dognanjem o zdravemu prehranjevanju, kot ga priporoča tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Njegovo osnovno vodilo je bilo: "Kuhajmo z naravnimi začimbami, zelišči, dišavnicami z naših vrtov in trgov, kuhajmo tako, kakor velevajo današnja načela zdrave, sodobne, okusne prehrane. Le z najboljšim lahko skuhamo dobro jed." Zato je za nekatere posebne jedi zapisal namesto navadne soli kar solni cvet, ki je izrazitega okusa in vonja in ročno pobran v tankem sloju na površini solnih bazenov; je najdragocenejši pridelek solin, ki vsebuje veliko mikroelementov in mineralov. Večina receptov je za štiri osebe, če ni zapisano drugače.

Knjige pa nismo samo posodobili in naredili še uporabnejšo za današnjo rabo, temveč smo jo tudi obogatili s fotografijami značilnih jedi. "Tretje oko" Toma Jeseničnika bo njenim uporabnikom nedvomno pričaralo razkošje vonjev in okusov, ki jih premore bogata bera slovenske kulinarične dediščine.

Cankarjeva založba