Šilentabor
Razgledni vrh nad Narinom na Notranjskem
Dan za dnem gleda človek, kako stvari umirajo,
a kljub temu se vede tako, kot da sam ne bo nikoli umrl.
Mahabharata
Nadmorska višina: 751 m
Višina izhodišča: 554 m
Višinska razlika: 197 m
Izhodišče: Pivka
Dolžina poti: izhodišče–Šilentabor 2 uri, sestop 1 ura 30 minut, skupaj 3 ure 30 minut
Oprema: športni čevlji in pohodne palice, hrana in pijača
Težavnost: nezahtevna označena pot
Najprimernejši čas: od marca do oktobra, najlepše maja in junija
Za večji prikaz klikni na zemljevid
Zemljevid: Atlas Slovenije (2005), str. 176 in 174 (namig), ali Snežnik
Šilentabor ali Tabor nad Knežakom, ki je eno najlepših razgledišč na Notranjskem, leži na vrhu skalovitega grebena nad prepadno in odsekano steno nad Narinom.
Ruševin gradu Šilentabor, kot ga je prikazovala Valvasorjeva upodobitev iz 17. stoletja, že zdavnaj ni več. Ob gradu je zrasel velik tabor z visokim in mogočnim obzidjem, ki je varoval pred vse pogostejšimi vdori Turkov na slovensko ozemlje. Turki so tabor večkrat napadli, a ga niso nikoli zavzeli. Prav tako mu niso bili kos Benečani v vojni z Avstrijo.
Po koncu turških vpadov je tabor kmalu propadel, prav tako grad. Grad so poškodovali tudi kmetje (leta 1635 je bila pod gradom ena najpomembnejših bitk zadnjega velikega kmečkega upora na Slovenskem), pozneje pa je vanj udarila še strela in ga zažgala. Ostanke so razdejali Napoleonovi vojaki. Grad je prehajal iz roke v roke; zadnji lastnik je bil Anton Burger, ki pa je nad obnovo obupal in grad je dokončno propadel.
Na jugu vasi Šilentabor stoji prelepa kamnita cerkev sv. Martina iz 11. stoletja. V letih 2002–2009 so v cerkvi obnovili propadajoče gotske freske.
Opis
Do Pivke se pripeljemo po cesti Postojna–Ilirska Bistrica ali obratno. Parkiramo pred ali za naseljem pri železniškem mostu v Pivki.
Prečkamo cesto in se zlagoma vzpenjamo po stari vojaški cesti proti Primožu (718 m), kjer je vhod v podzemno utrdbo.
Ta je bila z zunanjo topniško utrdbo ena najbolj utrjenih točk Alpskega zidu, ki ga je zgradila Kraljevina Italija. Na vrhu Primoža so tudi točke blagodejne zemeljske energije. S Primoža se krožna pot spušča proti dolini Doli, kjer naj bi po izročilu potekala stara rimska cesta.
Pot nadaljujemo po kolovozu, čez širne travnate planjave, ob gojišču muflonov navzgor in po gozdni cesti do ravnine. Tu zavijemo levo, gremo še naprej po gozdu in znova prečimo travnate širjave. Kmalu smo pod šilastim skalnim ostenjem, na katerem je nekoč stal tabor in grad.
Pot vodi pod robom, do prvih hiš v naselju. Gremo skozi vas, zapustimo cesto in zavijemo desno ob varovalni žici, mimo pretvornika do roba. Odpre se razkošen pogled na Košansko dolino, Brkine in Italijo. Nazaj grede si ogledamo še cerkev sv. Martina. Ključe za ogled dobimo v vasi.
Vrnemo se v kraj in hodimo po poti vzpona do travnikov in potke, ki nas je pripeljala iz doline Dole. Tu nadaljujemo naravnost proti Pivki oziroma proti severu. Prečimo travnike, zaraščene z grmičevjem, se rahlo vzpnemo in že smo pri objektih nekdanjih vojašnic, zdaj Parka vojaške zgodovine. Prehodimo park in se spustimo do ceste ter se po njej vrnemo do parkirišča, ki je oddaljeno le nekaj sto metrov.
Sestop
Sestopimo po isti poti oziroma jo malce zaokrožimo, kot je opisano prej.
Namig: Regijski park Škocjanske jame
Do Regijskega parka Škocjanske jame se pripeljemo po magistralni cesti Postojna–Koper. Z nje zavijemo proti Matavunu in Škocjanskim jamam ter peljemo do parkirišča pred zgradbo parka. Za njo se napotimo na krožno pot, s katere so prelepi pogledi na kanjon reke Reke in na naselje Škocjan. Lahko si tudi ogledamo jame.
Regijski park Škocjanske jame leži na robu matičnega Krasa v bližini Divače. Jame so največji znani podzemeljski kanjon na svetu, dolg 2600 m, 10–60 m širok in do 146 m visok.
Leta 1986 so bile Škocjanske jame vključene v Konvencijo o zaščiti svetovne kulturne dediščine. Skozi jame teče reka Reka, ki ponikne v Veliki dolini v Škocjanske jame in teče približno 34 km pod zemljo do Jadranskega morja, kjer pride na površje kot izvir reke Timave. Škocjanski jamski splet se ponaša z eno največjih podzemnih dvoran v Evropi, Martelovo dvorano, s ponvicami velikih dimenzij, naravnima mostovoma med Veliko in Malo dolino ter v Mali dolini s slapovi, brzicami in udorninami.
Štefanja gora
Vzpetina s cerkvijo sv. Štefana na jugozahodnem predgorju Krvavca
Nadmorska višina: 748 m
Višina izhodišča: 422 m
Višinska razlika: 326 m
Izhodišče: Adergas
Dolžina poti: izhodišče–Štefanja gora–izhodišče 3 ure (krožna pot)
Oprema: pohodni čevlji in palice, hrana in pijača
Težavnost: nezahtevna označena pot
Najprimernejši čas: od maja do oktobra
Zemljevid: Atlas Slovenije (2005), str. 79, ali Kamniško- Savinjske Alpe
Opis
Do Adergasa se pripeljemo po cesti Kranj–Jezersko ali obratno. V vasi Visoko zavijemo proti Cerkljam na Gorenjskem, za naseljem Velesovo pa se odcepi cesta za Adergas. Parkiramo pred nekdanjim samostanom Velesovo.
Adergas je naselje v občini Cerklje na Gorenjskem, na severnem robu Kranjskega polja pod Štefanjo goro. Nekdaj se je po samostanu dominikank imenoval Marijina Dolina. Je zanimiv kraj s prelepo baročno cerkvijo Svete Marije, znan zaradi sloveče božje poti (več v namigu).
S parkirišča se napotimo na asfaltno cesto, ki pelje ob samostanskem zidu, do ovinka, kjer nas ličen kažipot usmeri desno na označeno pot, ki zavije med drevje in se strmo vzpne. Ko strmina popusti, se pridruži pot od bližnjega vodnega zajetja. Skupna pot se razširi in vodi proti severu. Čez nekaj časa pridemo do odcepa za Velesovo in do razpotja.
Za večji prikaz klikni na zemljevid
Obe poti peljeta na Štefanjo goro. Zlagoma se vzpenjamo po levi poti, vračali pa se bomo po desni strani. Ko dosežemo kolovoz, hodimo po njem nekaj časa, nato zavijemo proti severovzhodu in nadaljujemo rahlo navzgor. Ko se z leve pridruži pot z Olševka, se začnemo strmo vzpenjati. Dosežemo manjšo mlako in pri njej zavijemo med skalovje. Pri kolovozu nas oznake usmerijo med drevesa. Pot se nadaljuje do roba travnega pobočja, nad katerim se dviga poraščena vzpetina s cerkvijo sv. Štefana.
Cerkev sv. Štefana iz leta 1805 stoji na vzpetini nad vasjo Adergas. Kraj je bil prvič omenjen okrog leta 1130 kot Gora sv. Štefana. Postavili naj bi jo, ko je eden izmed konjskih pastirjev v gozdu našel sliko sv. Štefana. To je bilo za domačine znamenje, da zavetniku konj na vrhu gore zgradijo cerkev. Okrog nje so še vidni ostanki prazgodovinske in poznoantične naselbine.
Sestop
Vračamo se po poti, ki se začne pod cerkvijo in pelje do bližnje turistične kmetije in naprej mimo brunarice do asfalta. Tu nas kažipot usmeri proti jugu. Pot je sprva položna, kmalu pa se spusti strmo navzdol in se zasuka proti zahodu.
Čez čas pridemo do počivališča; od tod naprej hodimo čez travnata pobočja po strmini navzdol, do ravnine, gremo mimo odcepa za Adergas in naprej po lepi poti do razcepa, kjer smo se odločili, po kateri poti se bomo vzpeli na Štefanjo goro. Od razpotja se vračamo po poti pristopa.
Namig
Samostan s cerkvijo Marijinega oznanjenja v Adergasu
V Adergasu je bil včasih ženski dominikanski samostan Velesovo, ki so ga ustanovili lastniki gradu Kamen. Že v srednjem veku je samostanska cerkev slovela kot božja pot.
V času turških vdorov so Turki samostan požgali in sestre dominikanke odpeljali v suženjstvo; leta 1782 ga je Jožef II. dokončno razpustil. Zdajšnjo podobo je kompleks dobil v 18. stoletju, ko so postavili novo cerkev. Ohranjen je vzhodni del, v katerem so stanovanja in župnišče.
Teh stavb se drži cerkev Marijinega oznanjenja, eden najlepših baročnih spomenikov v Sloveniji, z najstarejšim (romanskim) kipom Marije s krono na Slovenskem; že stoletja ga oblačijo v času in praznikom primerna oblačila. V cerkvi je vrsta slik avstrijskega slikarja Martina Johanna Schmidta in Valentina Metzingerja.
Tukaj hranijo tudi najstarejše jaslice pri nas. Kot omarični tip jaslic so vdelane v plitvo škatlo, veliko 50 cm x 30 cm.
Planina nad Vrhniko
Vrh nad Staro Vrhniko vzhodno od Zaplane
(Počivališče na razpotju pod vrhom Špice)
Dobre in plemenite ljudi navadno zelo sovražijo,
ker so vedno odkriti in imenujejo stvari z njihovim pravim imenom.
Giacomo Leopardi
Nadmorska višina: 735 m
Višina izhodišča: 315 m
Višinska razlika: 418 m
Izhodišče: Kačja vas nad Vrhniko
Dolžina poti: izhodišče–Planina–Stari maln–izhodišče 3 ure
Oprema: pohodni čevlji in palice
Težavnost: nezahtevna označena pot
Najprimernejši čas: od maja do avgusta
(za večji prikaz klikni na zemljevid)
Opis
Na Vrhniki na semaforiziranem križišču (tretjem, če pripeljemo iz Ljubljane, ali prvem, če pripeljemo iz Postojne) zavijemo proti Kačji vasi. Tam imamo ob cesti več možnosti za parkiranje. Na križišču opazimo na lepo obdelanem lesenem deblu prve oznake za naš cilj. Po cesti se odpravimo do zaselka Storž in mimo čebelnjaka do samopostrežnega bifeja pod kozolcem. Tukaj si lahko sami postrežemo s pijačo in pustimo denar v leseni skrinjici. Nato se podamo na stezo, ki nas med leskovjem pripelje v bukov gozd. Po senčni in dobro uhojeni poti pridemo do Županove klopi in razpotja.
Desna pot je nekoliko krajša, a bolj strma, leva je daljša in položnejša. Po levi poti še naprej hodimo po razmeroma gostem gozdu in se povzpnemo do Zavetišča na Planini pod Špico. Za domom stoji prenovljen razgledni stolp, za spoznanje višji od prejšnjega. Na vrhu je kovinska plošča z vrisanimi smermi okoliških krajev in vrhov, ki jih je moč videti s stolpa.
Od Zavetišča na Planini se lahko vrnemo po isti poti ali pa mimo Starega malna. Pot z vrha se strmo spušča po gozdu in križa nekaj poti; naša smer naj bo vedno Stari maln. Po polurnem spustu smo pri izviru z nenavadnim imenom Lintvern (gre za kraški izvir zaganjalko, ki izbruhne le takrat, ko se v podzemnem sifonu nateče voda do prelivne gladine). Nadaljujemo ob potoku Bela po soteski, ki se čez čas razširi v dolino in že smo pri koči Stari maln. Prostor je primeren za zadnji počitek ob manjšem jezercu s čudovito okolico. Naprej hodimo po makadamski cesti nazaj do izhodišča.
Cesti se lahko ognemo, če pravi čas opazimo kažipot na levi in jo raje uberemo po gozdni poti.
Sestop po krožni poti
S stolpa na vrhu Špice je lep razgled daleč naokrog. Kot je zapisal Željko Kozinc v članku Kralj nad Betajnovo (Polet, 22. 6. 2006): »Od nikoder, tudi s Krima ne, ali od Sv. Ane nad Podpečjo, se ne boste tako imenitno razgledali po Ljubljanskem barju in Polhograjskih Dolomitih, pa tudi po rovtarskem območju. Barje, velikanska blatna zibelka sredi hribovij, redko poseljena ločnica med slovenskim kraškim in alpskim svetom, je tu nared za dober daljnogled; za človeka, ki rad zre v daljave kakor z letala. Zanimivo je slediti Ljubljanici, ki vijuga skozi barje kakor človek, ki se je izgubil v življenju.«
Namig: Močilnik
Do Močilnika se pripeljemo z Vrhnike po cesti z oznako Močilnik in izvir Ljubljanice (odcep je pred Vrhniko pod zaselkom Hrib, če se pripeljemo iz Logatca, ali za Vrhniko, preden se cesta vzpne proti Hribu). Peljemo do gostišča Močilnik in parkiramo. Po krožni poti se pod prepadnimi stenami, ki jim pravijo tudi Hudičeve skale, napotimo proti Velikemu Močilniku.
Močilnik je zatrepna dolina na južnem obrobju Vrhnike. V jezercu pod stenami izvira Veliki Močilnik, nedaleč stran pa še Mali Močilnik. Od tod naprej se njun skupni tok imenuje Mala Ljubljanica; ta se po dobrih 1000 metrih izliva v Veliko Ljubljanico, od sotočja naprej pa se reka imenuje Ljubljanica. Na skali v zatrepu pri Velikem Močilniku je pritrjena tabla z odlomkom besedila iz črtice Ivana Cankarja (Brlinčkov Miha in Tičkov Grega), ki opisuje izvir.
V stenah Velikega Močilnika lahko vidimo vtisnjeno Jazonovo pest. Vrhniko naj bi po stari pripovedki ustanovili argonavti, ki so pod vodstvom Jazona pripluli po Ljubljanici in Savi iz Črnega morja. Ko so prišli do izvira Ljubljanice, so morali ladjo razstaviti in jo prenesti do obale Jadranskega morja. Njihova ladja je upodobljena v vrhniškem občinskem grbu.
Povzeto po knjigi Kekčeva potepanja, 100 družinskih izletov čez breg in dol, Franjo Brglez, MKZ d. d., Ljubljana 2011