Začelo se je takole:

Špela Mihelač, prevajalka, urednica in še kaj, je odpotovala v daljno, živopisano Mehiko. Kmalu ji je ta čudovita dežela prirasla k srcu. A najbolj od vseh se ji je priljubil Alejandro Magaña.

Tako sta si Špela in Alejandro v Mehiki ustvarila dom in v kraju Real de Minas odprla gostilnico …

Pogovor z avtorico

Kako vas je pot pripeljala v Mehiko?
V Mehiko sem se prvič podala popotniško, z nahrbtnikom in v družbi prijateljice Vesne. Ta širna dežela me je zanimala, ker sem o njej in njeni razburljivi zgodovini nekaj izvedela med študijem španskega jezika in književnosti. Že od zelo mladih nog pa sem rada prebirala vse, kar mi je prišlo pod roke o starodavnih in izginulih civilizacijah.

Kako je nastala ideja za knjigo?
Ideja za knjigo se je porodila urednici Nataši Müller. Ob svojem obisku v Sloveniji sem ji namreč povedala, kako sem navdušena nad odkrivanjem receptov iz raznih mehiških pokrajin. Okoliščine pa so bile ugodne tudi zato, ker sva imela z možem v turistični vasici v osrednji Mehiki gostilnico, v kateri sem se urila ob pomoči sodelavk in sosed. Tam so tudi nastale vse fotografije jedi.

Katero slovensko jed v Mehiki najbolj pogrešate?
Tu in tam se mi pocedijo sline, ko pomislim na sveže jurčke in lisičke. Pogrešam tudi motovilec in blejske rezine.

Katera slovenska jed je najbolj všeč vašemu možu, Alejandru?
Prav težko se odloči, katera jed mu je najbolj všeč, ker mu je všeč toliko jedi. Navdušen je nad praženim krompirjem, golažem, polnjenimi paprikami, različnimi slastnimi načini priprave svinjskega mesa …

Ali razmišljate, da bi napisali slovensko kuharico za Mehičane?
Res je, v zadnjem času se vse bolj poigravam prav s to mislijo.