Leonardov opus zaradi svoje kompleksnosti in aktualnosti vedno znova odpira nove meje ustvarjalne kulture: od zgodovine znanstvene in tehnološke misli do umetniških avantgard, od mitološke literature do znanstvene fantastike …

Zelo intenzivna je komunikacija z »Mono Lizo« ali »Zadnjo večerjo«, kar se kaže v številnih množitvah, oživljanjih, provokacijah, uporabi v množičnih medijih ...

Odlomek iz knjige

(…) »Sodobna umetnost je ohranjala mit »Zadnje večerje« tako na filmu kot v neoavantgardah od pop arta do nouveau réalisma in action paintinga: od Warhola do Spoerryja in Nitscha.

Potoki znanstvenega črnila so bili preliti za to trpeče delo in njegova priljubljenost je zrasla čez vse mere s svetovnim uspehom »Da Vincijeve šifre« Dana Browna. Roman je zlasti z nekaterimi protislovji razpihal lahkovernost bralstva.

Tradicionalna nežnost lika apostola Janeza je morda poudarjena, vendar ga nikakor ne moremo enačiti z Marijo Magdaleno. Nasprotno, z njim lahko razložimo uporabo istega modela za več različnih tém. Primerjava obrazov Madone na »Devici v votlini« v Louvru in ene izmed Ledinih glav z obrazom apostola Janeza na »Zadnji večerji« pokaže številne podobnosti in pokrivanja, vendar gre za slikarsko vprašanje, ki se pojavi pri številnih izvedbah in različicah. Na »Zadnji večerji« je bilo dolgo časa vidnih le 25 rok: manjkala je roka apostola Tomaža, ki jo je Leonardo sicer narisal, kot dokazuje »nadomestna študija« (RLW 12545, kopija mojstrove nemara izgubljene lastnoročne risbe, ki jo je izdelal neki njegov učenec) in različica, pripisana Giampetrinu, last Royal Academy v Londonu in shranjena v Oxfordu (ta izvira iz kartuzije v Pavii). Ob zadnji obnovi se je pojavila rahla sled te roke; Edgar Degas jo je upodobil na nekem platnu v Musée d'Orsay, datiranem z letnico 1858.

Novo odkrita avtorstva del Leonarda da Vincija

V nobeni drugi monografiji ne berete o vedno novih tehnoloških dognanjih, ki odpravljajo mnoge nejasnosti in šele zares odkrivajo genij Leonardovega mojstrstva.

Odlomek iz knjige

Po opravljenih raziskavah (tudi analizi prstnega odtisa) so prefinjeno risbo ženskega profila Poročni portret mlade dame leta 2008 pripisali Leonardu. To je najpomembnejša najdba po Dami s hermelinom, ki so jo v začetku 20. stoletja potrdili za Leonardovo delo.

Laboratorijske preiskave, ki potrdijo starost pergamenta in uporabljenih risarskih orodij. Najnovejši izsledki, ki odkrijejo število premazov in razkrivajo skrivnosti prosojnosti in mehkobe …

Umetnostni kritik Brane Kovič o Leonardu da Vinciju

»Leonardo da Vinci še vedno vznemirja – umetnostnozgodovinsko stroko, znanost, antropologijo in hermenevtiko, privlači množice in buri domišljijo. Njegove slike in risbe, nastale pred pol tisočletja, ostajajo predmet občudovanja in nenehen izziv raziskovalcem tudi v današnjem času. Iskanje skritih pomenov, kodiranih sporočil in kompleksnih zgodb v formalno popolnih, do najmanjše podrobnosti premišljenih likovnih stvaritvah, ima svoj pendant v natančnih, na najnovejše tehnološke metode oprtih analizah kemije in fizike Leonardovega načina slikanja. Fascinantnost mojstrovega sfumata, te nikdar presežene veščine nanašanja najfinejših barvnih slojev s skrajno omejenimi količinami pigmenta na upodobljene like, je nesporno v središču raziskav, katerih namen je razvozlati materialno osnovo Leonardove enkratne izraznosti. Praksa, ki so jo prvi uvedli flamski umetniki, je v da Vincijevem opusu ključnega pomena, zlasti pri slikanju subtilnih senčnih površin na obrazih.

Muzejski in konservatorski laboratoriji so pri neštetih drugih slikarjih lahko tovrstne postopke in vzroke njihovih učinkov preverili z odvzemom mikroskopskih delcev barve s platna, kar pa pri Leonardu ne pride v poštev. Že v petdesetih letih minulega stoletja je Madeleine Hours, tedaj vodja laboratorija za analizo umetniških del v Louvru, pri poskusu razčlembe materialne kromatske strukture slovite Gioconde ugotovila, da dotlej znanih analitičnih metod na Leonardovih slikah ne more uporabiti. Šele oktobra 2004 je bilo po preučitvi velikega števila slik, zapisov in receptur za sestavljanje pigmentov in veziv iz obdobja od 15. do 19. stoletja moč razkriti nekaj novih dejstev o sestavi uporabljenih snovi in načinih njihove priprave. Pri Leonardu je preplet krakelir na obraznih sencah redkejši in tudi potez čopiča ni videti. Zato je bilo treba uporabiti skrajno sofisticirano tehnologijo, razvito v zadnjem času – ionske žarke, ki jih ima med svojimi »orodji« ena sama institucija na svetu, Center za raziskave in restavriranje pri francoskih muzejih (C2RMF). S pomočjo računalniškega programa PyMca, ki so ga razvili v ESRF – European Synchrotron Radiation Facility –, je bila določena stratigrafija barvnih plasti, njihova sestava in debelina. Analiza je bila opravljena na trinajstih Leonardovih delih in ugotovljeno je bilo, da je mojster v povprečju nanesel na obraze upodobljencev 20 do 30 slojev barve v skupni debelini 40 do 50 mikronov! Ker je bilo potrebno kar nekaj časa, da se je posamezni sloj posušil, laže razumemo, zakaj je Leonardo svoje slike slikal tako dolgo in jih naredil razmeroma malo. Kakšna spretnost in kakšno izjemno tehnično znanje sta med determinantami njegove genialnosti, torej ugotavljamo šele s tem, kar nam omogočajo vrhunski tehnološki dosežki in naprave, ki so jih razvile sodobne eksaktne znanosti, pri čemer seveda ne moremo in ne smemo spregledati dejstva, da je renesančni genij slikal z roko ...«

Avtorja besedila v knjigi Neskončni Leonardo sta Alessandro Vezzosi, direktor muzeja Museo Ideale, in Agnese Sabato, oba svetovno priznana raziskovalca leonardista. Razstavni program muzeja, ki ga je leta 1993 v osrčju Vincija ustanovil in ga odtlej dosledno vodi avtor te mogočne in razkošne knjige ob sodelovanju in nasvetih Agnese Sabato, se drži prav takšne razvrstitve ilustrativnega gradiva, kot je v knjigi. Pravice za prevod in izdajo knjige je Mladinska knjiga Založba, d. d. pridobila od založbe Scripta Maneant.