Prvič v celovitem loku nastajanja predstavljene slikarske umetnine, skice in študije iz galerij, muzejev in zbirk iz evropskih držav (Italija, Nemčija, Francija, Španija, Nizozemska, Velika Britanija, Švica, Avstrija) in tudi iz ZDA, Kanade, Japonske. Predstavljena so tudi dela iz zbirke angleške kraljice Elizabete II. v gradu Windsor.

Najnovejši izsledki o postopkih slikanja Leonarda da Vincija

Predstavljeni so tudi najnovejši izsledki (npr. v zvezi s postopki slikanja), do katerih so prišli znanstveniki s pomočjo najsodobnejših raziskav, metod in analiz, vključujoč infrardečo spektografijo, radiografijo, reflektografijo …

Posebna pozornost »skritim« detajlom najbolj znanih slik

Kdo se skriva za smehljajem Mone Lize, Gioconde iz Louvra?

Žena florentinskega trgovca? Ljubica mestnega veljaka, neznana dama z balkona, Leonardova ljubica, morda celo Leonardova mati Caterina, Kristusova mati, devica svečenica, sophia ali … nemara celo umetnikov avtoportret, kar dokazujejo nekateri znanstveniki na podlagi virtualnih simulacij …

Odlomek iz knjige

(...) »Res je bila leta 1513 Mona Liza stara že 34 let: a koliko jih kaže louvrska Gioconda? Ne smemo zagrešiti napake in pozabiti, kako in koliko je Leonardo z umetnostjo idealiziral resničnost.
Med številnimi drugimi je tudi hipoteza Carla Vecceja, češ da je »določena Florentinka«, ki jo je Leonardo naslikal »po modelu« za Giuliana, oziroma tako imenovana »louvrska Gioconda« v resnici »gospa Isabella Gualanda«, ki jo de Beatis omenja v Bloisu, dan po obisku v Clouxu.

V njegovem »Dnevniku« beremo: »Tam [v gradu Blois] je bila tudi slika, na kateri je z oljem upodobljena neka precej lepa gospa iz Lombardije [z opombo na robu: »Slika, za katero je bila model neka milanska gospa«], vendar, kolikor sem slišal, ne tako lepa kot gospa Gualanda [z opombo na robu: »Gospa Isabella Gualanda«].«

Ta je ovdovela pri triindvajsetih letih, zato bi bil pajčolan na laseh upravičen. Živela je med Rimom in Neapljem, v krogu Costanze d'Avalos in Vittorie Colonna. Pa bi jo lahko imeli za »Florentinko«, ker je izvirala iz neke toskanske družine (Gualandi)? Dvom obstaja. Kljub vsemu pa je zanimivo, da se je Isabella rodila leta 1491 Ranieriju Gualandiju iz Pise in Bianci Gallerani, setrični tiste Cecilie, ki jo je Leonardo upodobil na sliki »Dama s hermelinom«. Je bila morda ona ljubezen Enea Irpina, ki je v svojem »Canzonieru« opeval neki portret, Leonardovo delo? In ali ta zadnja slika sovpada z »Giocondo« v Louvru?

De Beatisovo pričevanje pa je seveda v nasprotju z odlomkom iz Vasarijevih »Življenj«, ki naj bi bila vir že več kot pet stoletij trajajočega nesporazuma v zgodovini umetnosti. Ko beremo Vasarijev opis, nam je takoj jasno, da ne gre za sliko, ki je zdaj razstavljena v Louvru: »V očeh sta se kazala lesk in vlažnost, ki ju vedno opazimo pri živih ljudeh, obdajali pa so jih rahli rdečkasti odtenki in trepalnice, ki jih je moč naslikati le z največjo natančnostjo; obrvi, zdaj gostejše, zdaj tanjše, ne bi mogle biti naravnejše po tem, kako so poganjale iz kože in kam so bile obrnjene glede na pore v njej …«

Vasari med drugim sploh ne omenja pokrajine, ki je tako očitna in pomenljiva na sliki iz Louvra; vendar pa so dokončni in absolutni dokaz obrvi: »Gioconda« jih sploh nima. Celo Stendhala je presenetilo, da »ta lepa ženska nima obrvi«: njihovo odsotnost lahko pojasnimo s takratno modo, v vsakem primeru pa potrjuje, da »Gioconda« iz Louvra ni Vasarijeva Mona Liza. In to kljub temu, da so prek kratkim odkrili eno morebitno dlako – edino doslej.
Povsem razumno je sklepanje, da sta »Lisina glava«, ki naj bi nastala pred oktobrom 1502, in »Gioconda« iz Louvra dve različni deli – kot »Gioconda« in »Mona Lisa«, ki ju navaja Lomazzo v svojem, čeprav šele leta 1584 objavljenem »Traktatu o umetnosti slikanja«.

Poglobljene interdisciplinarne znanstvene raziskave slike, opravljene v Centre de Recherche et de Restauration des Musées de France, so izjemno delo. Dokazujejo, da slike ne moremo razglasiti za nedokončano (razen morda nekaj miniaturnih, skoraj neopaznih drugotnih detajlov) in da ni sad dolgega dela, o katerem govori Vasari: »Leonardo je začel za Francesca del Gioconda slikati portret njegove žene, mone Lize, ga slikal štiri leta in nazadnje pustil nedokončanega.«

Nasprotno, slika je bila zasnovana hitro, v tehniki »risanja s slikanjem«, in izdelana z močno razredčenimi barvnimi premazi, ki jih zdaj imenujemo tudi glacis.

(…) Z Giocondo je zelo lahko »manipulirati« ravno zato, ker predstavlja idealno mešanico zapletenosti in bistvenosti. (…)

Ne le, da so njen slavni nasmešek obtožili, da je »nočnjaški« in »macchiavellijanski«. Aldous Huxley ga je leta 1922 označil kot »varljivo masko maščevalne ženske«, Lawrence Darrel pa leta 1957 za »nasmeh ženske, ki je za večerjo pravkar požrla svojega moža«. Sir Kenneth Clark ga primerja z režanjem mačke v »Alice v deveti deželi«, Leo Steinberg pa v slavnem stripu postavi nenavadno vprašanje: »Namesto da se sprašujemo, zakaj se Gioconda smehlja, se raje vprašajmo, kaj jo zadržuje, da se ne smeji!«

Izmed vseh pa so verjetno najbolj presunljive besede, s katerimi D'Annunzio prepusti »Giocondi« sklepne besede fantastičnega scenarija njene tatvine: »Nikoli ne boš zvedel, zakaj se smehljam.«

Dražeče skrivnosti drugih najbolj znanih slik

Slika Kristusovo rojstvo

Kaj predstavlja skrivnostni leteči predmet na ozadju slike? Botroval je namigu o pojavu nezemljanov ...

Slika Devica v votlini

Zakaj obstajati dve različici slike: louvrska in londonska …

Slika Zadnja večerja

Od kod protislovne razlage te slike? Čigava je skrivnostna roka, nežen obraz med apostoli …?