• Privlačen opis podrobnosti od zgodnjega otroštva do smrti in oporoke na temelju več kot 5000 ohranjenih strani umetnikovih zapiskov.
• Novi pogledi na njegovo družino

Ob napredovanju znanstvenih raziskav so antropologi rekonstruirali odtis celotne leve dlani Leonarda da Vincija. Odtis kaže 'arabske' značilnosti, ki se ujemajo s hipotezo o poreklu njegove matere – sužnje z Orienta.

V nasprotju s tradicionalnimi življenjepisi so prvič natančno predstavljeni vsi kraji v Firencah, povezani z njegovim delom.

Objavljeno je rodovniško drevo Leonarda od leta 1332 do leta 1599, pojasnjena je Leonardova 'šifrirana' pisava. Knjiga navaja tudi protislovne in presenetljive zgodovinske podatke o njegovi smrti.

(slika: Leonardo da Vinci, avtoportret)

Odlomki iz knjige

(…) »Vezzosi vztraja na globalnem videnju mnogoplastnih in kompleksnih problemov, ki so značilni za preučevanje Leonarda. Pri tem daje velik poudarek ugotovitvam, do katerih je prišel z leti, še zlasti ko gre za Leonardov odnos do družine in ozemlja; za to témo lahko trdimo, da je s temeljnimi arhivskimi prispevki tako pomembnih učenjakov, kot so Gustavo Uzielli, Nino Smiraglia Scognamiglio, Gerolamo Calvi, Emil Möller in Renzo Cianchi, v devetnajstem in dvajsetim stoletjem ter vse do naših dni zaznamovala raziskovalne programe novih rodov leonardistov. Od tod izvira kronološki potek v tej knjigi, za katero se na prvi pogled zdi, da daje prednost zlasti tematiki umetnosti, znanosti in tehnologije, zasidranih v glavah obiskovalcev razstav in v najbolj priljubljenih monografijah. Od tod tudi pridobitev presenetljivih podatkov, kot je na primer domneva, temelječa na šele pred kratkim najdenih dokumentih, da je bila Leonardova mati sužnja, ki jo je Leonardov oče, ser Piero da Vinci, spoznal, ko je v letih 1449–1451 deloval v Firencah.«

(…) »V eseju z naslovom »Krščanska antropologija Leonarda da Vincija«, objavljenem leta 2005, Giuseppe Fornari dialogizira z razvojem psihoanalize in med drugim pride do sklepa: »Eissler [v delu »Leonardo da Vinci: Psychoanalytic notes on the Enigma« iz leta 1961] je imel torej prav, ko je povezoval Leonardovo homoseksualnost z njegovim statusom nezakonskega otroka … [in tako rekoč brez očeta] … Stan homoseksualca je potisnil in nenehno potiskal Leonarda v psihološko in družbeno težak položaj nekoga, ki je drugačen.« Toda novi dokumenti nam kažejo precej drugačne razmere.

Tej zamotani zadevi se je v zadnjem času pridružil še znanstvenoraziskovalni podatek: Luigi Capasso, direktor Antropološkega inštituta Univerze v Chietiju, je potrdil, da jim je »s sofisticirano daktiloskopsko tehniko po treh letih končno uspelo rekonstruirati odtis celotne Leonardove leve dlani. Ta odtis (v tehniškem žargonu dermatoglif) kaže 'arabske' značilnosti, ki se ujemajo s hipotezo Alessandra Vezzosija o orientalskem poreklu Leonardove matere. Ta odtis je edina doslej znana 'biološka' sled, ki nam jo je zapustil veliki genij.« Ta ugotovitev deluje kot pomembna potrditev – čeprav v najširšem smislu – umetnikovega »orientalskega« izvora.

Ker nimamo na voljo ne kupne pogodbe ne dokumenta o liberatio sclavae, ne moremo trditi, ali je bila slovanskega ali turškega, judovskega ali čerkeškega rodu … In ali je prispela v Piso ali Benetke prek Carigrada (kjer so delovale florentinske družine, povezane s serom Pierom) ali Tunisa ali Barcelone, s suženjskih trgov v Tani ali Caffi … Golo naključje je podatek, da je bil eden največjih trgovcev s sužnji v 17. stoletju Francesco Feroni, čigar družina je izvirala iz Vincija.«