Večni plamen

(Damenova zgodba)
posebna kratka zgodba

Alyson Noel

»V trenutku, ko sem slišal svojo prvo ljubezensko zgodbo, sem te začel iskati in nisem vedel, kako slep sem bil. Ljubezen tvojega življenja te nikjer ne čaka, da bi jo končno srečal, ves čas sta drug v drugem.«
Rumi

Pariz, Francija

8. avgust 1608

V žametno oblazinjenem sedežu se naslonim nazaj, zaprem oči in prisluhnem kopitom, ki trdo udarjajo ob kamniti tlak ulic. Njihovo ubrano topotanje se v pravilnem ritmu pridružuje drdranju koles kočije in se zliva z njim v zvok, slajši od vsake simfonije, ki sem jo kdaj slišal.
To je zvok pobega.
Zvok slovesa.
Zvok, ki mi je v preteklosti vedno pomagal, da mi je bilo lažje, mi dajal tako potrebno zagotovilo, da bodo neprijetna poizvedovanja in sumničenja na novo vznemirjenih znancev kmalu potihnila – za kratek čas si bom lahko oddahnil na novem kraju, nato pa bom odšel že spet drugam.
Cigan sem.
Nomad.
Potepuh.
Klatež.
Sem človek, ki se nenehno potika po svetu – čeprav se včasih raje ne bi.
Stvari, ki se zdijo drugim samoumevne – stalni naslov, razširjena družina, krog dobrih prijateljev, ki jim zaupaš –, niso za ljudi moje vrste.
To napako sem že napravil, izkušnja me je drago stala. Samega sebe sem prepričal, da je v redu, če ostanem, če si ustvarim dom – potem pa me je sredi noči zbudila podivjana drhal, ki jo je podžigal strah, in mi v soju bakel grozila z uperjenimi meči.
Napaka, ki je ne bom več ponovil.
Zlato zaveso z resami naberem v gube, jo odstrem, pokukam skozi majhno kvadratno okno in se zazrem v nočni svod; grozdi lesketajočih se zvezd na čudovitem temnem nebu me spomnijo na Drinino skrinjo za dragulje – ogromen zaboj, v notranjosti obdan s svilo, v katerem ima nakopičene najžlahtnejše drage kamne, ki si jih človek lahko kupi.
Prevzame me misel nanjo: sijoči rdeči lasje, gladka bela polt, osupljive smaragdno zelene oči in hladnokrven, neukrotljiv nasmeh; njena lepota je dih jemajoča, mamljiva, dolga leta –
pravzaprav govorimo že o stoletjih – se mi je zdelo, da je to vse, kar potrebujem.
A zdaj ni več tako.
Zdaj samo upam, da se bom znebil prav vseh sledi, ki jih je pustila za sabo.
Da bo od dekleta, s katerim sem prebil večji del življenja, ostal le neznaten, oddaljen spomin, ki bi ga najraje izbrisal.
Čeprav – bodimo pošteni – ni bila Drina tista, ki se je spremenila. Leta so minevala, ona pa je ostajala čisto enaka – nič drugačna od mlade deklice, ki sem jo pred stoletji rešil iz sirotišnice.
Pohlepna.
Grabežljiva.
Lakomna.
Polna najrazličnejših potreb in zahtev, ki so segale tako daleč, da jim ni bilo videti konca – najbolj nenasiten apetit pa je hranila prav zame.
In čeprav je res, da sem si nekoč tudi jaz želel biti z njo, dandanes v sebi ne najdem več te želje.
Kočija zavije desno, toda razgled je enak – nespremenljiv in večen ostaja, kot sem jaz.
Sonce zvesto vzhaja in zahaja, mesec in zvezde žarijo svetlo, kot so na dan mojega rojstva pred malo več kot dvesto leti. Predstavo narave nehote jemljem kot samoumevno in si nikoli ne vzamem toliko časa, kot bi si ga ta resnični in nespremenljivi čudež zaslužil.
Upam, da bom to svojo napako popravil, kakor hitro se bom rešil iz tega kraja.
Kočijaž umiri hitrost, kar je znamenje, da se približujeva cilju, in ne morem si kaj, da se ne bi vprašal, ali bo kateri od nocojšnjih gostov na zabavi, kateri od mojih tako imenovanih prijateljev, opazil, kako zelo sem se spremenil – da nisem več puhel in plitev človek, kakršnega me vsi poznajo.
Nekaj se je spremenilo – nekaj, česar ne morem točno določiti. Kot da tako, kot sem prej delal, kot sem prej gledal na stvari, kot sem prej živel, ne gre več. Ne preostane mi drugega, kot da začnem iskati tisto nekaj, kar mi je usojeno odkriti – karkoli že je.
Tisto izmuzljivo, nedoločljivo stvar, ki je veliko pomembnejša od vsega, kar sem že kdaj poznal.
To je tisto, kar me žene naprej in v meni ohranja žarek upanja, kot svetilnik, ki usmerja mornarja v pristanišče.

**

Moja konja zarezgetata in zahrzata ter močno udarita s kopiti ob kamniti tlak na poti, kar pomeni, da lahko zagrnem zaveso, si na hitro pogladim lase in telovnik, spravim v žep paketek, ki sem ga prinesel za gostiteljico, pokimam kočijažu in se odpravim proti vhodu. Tiho ponavljam:
Nasvidenje.
Arrivederci.
Au revoir.
Auf Wiedersehen.
Besede, ki sem jih izgovoril že tolikokrat, v toliko jezikih, da se mi ne bi smele več zatikati.
In čeprav v Parizu nisem bil dovolj dolgo, da bi sprožil kakšna pretirana sumničenja glede vira mojega bogastva ali glede mojega večno enakega, večno mladostnega videza – neizbežno poizvedovanje glede teh dveh stvari me vedno podžge, da pobegnem –, me zadnje dni prevzema nemir, dolgčas, komaj čakam, da se podam proti neznani usodi, ki me zanesljivo čaka.
Uniformirani služabnik odpre vrata in me odpelje v veličastno hišo, ki je tako ogromna in razkošna, da bi zlahka prav udobno sprejela pod svojo streho tisoč plemenitašev. In tik preden se po sijočih marmornatih tleh odpravim čez prostrani prostor in se pridružim brezkončnemu plesu kimanja in smehljanja in poljubljanja na obe lici in izgovarjanja tiste vrste pozdravov, ki se hitro pozabijo in jih je treba ob takšnih priložnostih vedno trositi, se za hip ustavim, da bi vsrkal energijo. Prisluhnem kakofoniji posameznih umov, vlečem na ušesa njihove najbolj skrite misli – nato jih izločim in se posvetim samo tistim, ki rojijo po glavi gostiteljici na drugi strani sobe.
To je imenitno oblečena ženska, polna zlobnih predsodkov, ki malo preveč rada srka rdeče vino in uživa v najbolj zahrbtnem opravljanju. V tistem hipu, ko se zazrem vanjo in ujamem hudobne besede, ki ji odzvanjajo v glavi, mi sploh ni jasno, zakaj sem jo kdaj imel za prijateljico.
Na njene pohlepne, iztegnjene prste potisnem žametno škatlico in se pred njo priklonim; oči se ji pohotno svetijo, tako zaradi dragocenega okraska z dragulji, ki leži v škatlici, kot zaradi mojega po novem samskega stanu, ki ni ostal neopažen.
Hitra sprememba v razporedu gostov za mizo lahko vse popravi, pomisli, ne okleva in mi nameni preračunljiv nasmešek. Ko se zazre vame, vidi isto kot vedno: brezkončen vir šarma, bogastvo in čeden videz, ki ga namerava uporabiti v svojo korist. Slišala je govorice, da so mi všeč lepe in voljne mladenke, zato me posede ob Daphne, rjavolaso lepotico, ki bi me kakšen drug večer zabavala že s svojim mežikanjem in spogledljivim smehom – toda nocoj me ne.
Naj so samske mladenke še tako brezhibno urejene, niti ene same ni med njimi, ki bi vzbudila v meni vsaj trohico zanimanja.
Vseeno se rešim iz vrtinca gostiteljičinih misli in se posvetim Daphne, prisiljeno kimam in se smehljam ter v pravih trenutkih postrežem z duhovitimi odgovori, brezhibno kot kakšen igralec v dobro napisani igri. Za zabavo štejem, kolikokrat njena dlan pristane na moji roki (doslej je sedemintridesetkrat), pozoren pa sem tudi na število hodov izbrane večerje, čeprav samo brskam po krožniku (do zdaj so bili štirje – vključno z juho). Vem, da sem z vsakim krožnikom, ki ga postrežejo in pospravijo, bliže slovesu – resničnemu razlogu, da sem tu.
»Monsieur?«
Glas me zdrami iz misli; zveni tako svetlo, tako melodično, tako lirično, da se mi lasje na vratu postavijo pokonci.
»Monsieur?« ponovi, toda odgovor mi ostane na jeziku. Še nikoli nisem videl tako modrih oči, tako zlatih las, tako gladke in voljne in mamljive kože, da bi si jo za vse na svetu želel čutiti ob svoji.
Še nikoli nisem videl česa tako čudovitega, kot je ona.
»Pardon.« Prikloni se, lica ji nadvse ljubko zalije nežna rdečica in odmakne se od mojega mesta. Moj molk si zmotno razlaga kot samovšečnost, aroganco in domišljavost; takoj vidi, kako so ukrojena moja oblačila, kako se mi bleščijo gumbi, ves sijaj moje smešno razkošne oprave in me ima za vzvišenega, prevzetnega človeka, ki ne bi nikoli nagovoril nekoga, ki je tako nepomemben kot ona.
»Pardon, moi,« rečem, in čeprav francoščina ni moj materni jezik, mi besedi gladko zdrsneta z jezika. Primem jo za roko, začutim, kako topla, kako naelektrena je njena koža, ki se stiska ob mojo, in zamika me, da bi jo kar držal in je ne bi več spustil. Kar samo mi zleti iz ust: »Kdo si?« Nato opazim, kako ošine s pogledom gostiteljico, še bolj zardi in globoko skloni glavo. Vem, da sem jo spravil v hudo zadrego in ji morda nakopal tudi težave, zato obžalujem, da sem sploh kaj rekel.
»Evaline sem, gospod.« Plaho se mi zazre v oči in poskuša izvleči roko. »Vam smem odnesti krožnik, prosim?« Dvigne brado in me pogleda tako, da me po vsem telesu preplavi spokojna toplina. A naj se še tako trudim, vse kaže, da ne morem odmakniti pogleda, ne morem se odtrgati od njene tople kože.
»Damen, prosim.« Daphne se skremži in me dregne v rokav s konico svojega ostrega, špičastega nohta, ki spominja na bodalo. Spodbode me, da spustim tisto čudovito roko, in ko je naenkrat ne čutim več, ves moj svet zagrne tema. »Kaj bi rekla Drina, če bi te videla, kako se sliniš okrog take služabnice?« Njen pogled drsi po meni, oči se ji kruto bleščijo; še pred nekaj trenutki, ko si je sama želela moje pozornosti, je bilo prikladnejše, da je povsem pozabila na Drino, zdaj pa se je je z veseljem spomnila, da bi tudi to deklico – to neverjetno lepotico – doletelo, kar je njo.
»Drina je na Madžarskem,« rečem in se prisilim, da odtrgam pogled od tistih vabljivih jasnih modrih oči in pramena mehkih zlatih las, ki mu je uspelo uiti izpod roba njene čepice. Pazljivo opazujem prav vsako podrobnost na njenem obrazu, njeno telo, način govora, barvo glasu, da bi si jih lahko vtisnil v spomin in mi ne bi bilo treba več preživeti niti sekunde brez njih. »Razšla sva se,« dodam in vem, da bo ta izjava povzročila veliko zgražanja in obrekovanja, a mi ni več mar.
Tega nisem povedal njim; to sem povedal deklici.
Evaline.
Tako popolno poetičnega imena še nisem slišal.
Ko se odpravi okrog mize, ji sledim z očmi. Njen spuščeni pogled in raskave, žuljave roke kažejo, da je že vse preveč vajena številnih in nepotrebnih zahtev mojih dozdevnih prijateljev – toda dvignjena brada in zamišljene obrvi namigujejo na bistrost in moč, ki ju noče nihče opaziti.
Vse, kar vidijo, je preprosta in nič kaj laskava uniforma služabnice, ki jo mora nositi skupaj s puščobno čepico, da skrije – to vem – košato grivo zlatih las; pomembne so jim plitvejše stvari v življenju – ugled, denar, visok družbeni položaj – prav tiste stvari, po katerih sem znan, zato so me tudi povabili sem.
Ne vidijo, kar vidim jaz – njihov pogled ne seže mimo puste zunanjosti do sijaja pod njo; nemočno slepi ostajajo prav pred tisto stvarjo, ki se meni kaže tako jasno:
Ta deklica – ta služabnica – ta Evaline – je enkratno utelešenje vsega, kar sem iskal.
Ona je moja usoda.
Moj smisel življenja.
In zdaj ko sem jo našel, mi ni treba oditi. Vse, kar iščem – vse, kar potrebujem –, je prav tu.
Udobno se namestim v svojem stolu, še nikjer se nisem počutil tako doma. Hitro se vrnem v vlogo očarljivega gosta na večerji, kar spodbode gostiteljico, da se mi nasmehne in mi odobravajoče pokima, Daphne pa se nagne k meni in me spet prime za roko.
Kdor se zbližuje z ljudmi, ki ne sodijo v njegov družbeni razred, nosi posledice, in zdaj ko nameravam ostati tu, mi ne preostane drugega, kot da igram po pravilih.
No, vsaj za zdaj.
Toda jutri jo bom poiskal.
Jutri se bova z Evaline po naključju srečala.
Potem pa spet pojutrišnjem.
In naslednji dan.
Naključje se bo nenehno ponavljalo, dokler je ne bom imel možnost spoznati – si prislužiti dovolj globoko zaupanje, da ji bom lahko ponudil tisto, kar že zelo dolgo nisem ponudil nikomur:
Eliksir večnega življenja.
Moje oči se drznejo še enkrat srečati z njenimi in kratek hip je dovolj, da zdrsnem v njene misli. Potrebujem zagotovilo, da se to ne dogaja le meni – da čuti isto tudi ona: tisto čudovito gomazeče ščemenje in toploto ter lep obet, ki ga nosita. Pojava ne znava pojasniti, saj se ne more primerjati z ničimer, kar je eden ali drugi kdaj doživel.
Potem sem enako hitro spet zunaj, umaknem pogled in se spet pridružim zabavi. Smejem se, pijem, se pretvarjam, da skupaj z drugimi veseljačim, a se ves čas globoko zavedam, da se je moje življenje za vedno, nepreklicno spremenilo.
Da od tega trenutka nič več – čisto nič več – nikoli ne bo enako.