Ever v prometni nesreči izgubi starše in mlajšo sestrico ter sama le za las ubeži smrti. Zdaj lahko vidi avre in sliši misli ljudi. Če se dotakne katerega koli človeka, se ji razkrije njegova življenjska zgodba. Zato se dotikom izogiba, nosi kapuco, posluša glasno glasbo in v novi šoli velja za čudakinjo. Druži se z izobčencema, ki sta jo edina že prvi šolski dan sprejela medse.

Potem pa se pojavi Damen. Prekrasen mladenič, ob katerem svet umolkne, Ever pa se zazdi, da ji vidi v dušo. A z njegovim prihodom se začnejo dogajati nenavadne stvari in Ever se zastavlja vse več vprašanj, na katera ne najde odgovorov. Ve le, da postaja vse bolj zaljubljena v skrivnostnega Damena …

Za večno je prvi roman iz serije Nesmrtni. Svet mladih tukaj in zdaj, napeta ljubezenska zgodba, temna skrivnost in nesmrtniki burijo domišljijo najstnikov po vsem svetu, da navdušeno pričakujejo vsako novo nadaljevanje.

Oglejte si promocijsi filmček.

(Posnetek je v angleščini in nima podnapisov.)

Odlomek iz knjige

pet

Ko pridem v jedilnico k naši mizi, sta Haven in Miles že tam. Ko vidim, da zraven njiju sedi Damen, me zamika, da bi kar zbežala stran.

»Lahko se nam pridružiš, ampak samo, če obljubiš, da ne boš buljila v novega fanta.« Miles se zakrohota. »Buljiti je zelo nevljudno. Ti tega ni nikoli nihče povedal?«

Zavijem z očmi in se spustim na klop zraven njega, trdno odločena, da pokažem, kako malo me gane, če je Damen zraven. »Vzgajali so me volkovi, kaj naj rečem.« Skomignem in si dam opraviti z zadrgo na svojem nahrbtniku z malico.

»Mene sta vzgajala transvestit in pisateljica ljubezenskih romanov,« reče Miles, seže proti Haven in ji ukrade sladkorček v obliki koruznega zrna z vrha kolačka, ki napoveduje noč čarovnic.

»Oprosti, to nisi bil ti, dragec, to je bil Chandler v Prijateljih.« Haven se zasmeji. »Mene pa so vzgajali vampirji. Bila sem prelepa vampirska princesa, ki so jo vsi ljubili, častili in občudovali. Živela sem v razkošnem temačnem gradu in nimam pojma, kako sem pristala za to ogabno plastično mizo ob vas, nesposobneži.« Z glavo pomiga Damenu. »Pa ti?«

Damen najprej srkne iz steklenice požirek pijače, neznane rdeče tekočine z odtenki mavrice, nato se zazre v nas tri in reče: »Italija, Francija, Anglija, Španija, Belgija, New York, New Orleans, Oregon, Indija, Nova Mehika, Egipt in vmes še nekaj drugih krajev.« Nasmehne se.

»Vojaško dete, kaj?« Haven se zasmeje in vrže Milesu še en sladkorček s svojega kolačka.

»Tudi v Oregonu,« reče Miles, si položi sladkorček na sredino jezika in ga požene po grlu s krepkim požirkom vitaminske vode.

»Portland.« Damen pokima.

Miles se zasmeji. »Nisem spraševal po kraju, ampak v redu. Že tale naša prijateljica Ever, no, je živela v Oregonu,« reče in izzove oster pogled Haven, ki tudi po moji jutranji neumnosti v meni še vedno vidi največjo oviro na svoji poti do resnične ljubezni in ji ni všeč, če kdo usmerja pozornost name.

Damen se nasmehne in se zazre vame. »Kje?«

»V Eugenu,« zamomljam in usmerim oči v svoj sendvič, namesto da bi ga pogledala, kajti prav tako kot v učilnici vsakokrat, ko spregovori, vsi drugi zvoki utihnejo.

In vsakokrat, ko se najine oči srečajo, začutim toploto.

In ko je z nogo samo zadel ob mojo, me je po vsem telesu zaščemelo.

In to me zares začenja spravljati iz tira.

»Kako to, da si se znašla tukaj?« Nagne se proti meni, Haven pa se hitro pomakne še bliže k njemu.

Strmim v mizo in po svoji stari navadi živčno stiskam ustnice. Nočem se pogovarjati o svojem starem življenju. Nima smisla, da bi jim pripovedovala vse krvave podrobnosti. Da bi morala pojasnjevati, kako sem samo jaz kriva, da so vsi v moji družini umrli, meni pa je nekako uspelo preživeti. Zato nazadnje samo odlomim skorjo s svojega sendviča in rečem: »Dolga zgodba.«

Čutim Damenov pogled – globok, topel in vabljiv – in postanem tako živčna, da se mi začnejo dlani potiti in mi plastenka z vodo zdrsne iz rok. Tako hitro mi pade, da je niti ne morem ustaviti, ampak lahko samo gledam, kako se bo voda polila.

A še preden plastenka zadene mizo, jo Damen ujame in mi jo vrne. Jaz pa sedim tam, strmim vanjo, se izmikam njegovemu pogledu in se sprašujem, ali sem edina opazila, kako hitro se je premaknil in kako ga za hip sploh ni bilo jasno videti.

Potem Miles vpraša nekaj o New Yorku, Haven se pomakne tako blizu k Damenu, da mu že skoraj sedi v naročju, jaz pa globoko vdihnem, pojem malico in se prepričam, da sem si to samo domišljala.

 

Ko se končno oglasi zvonec, pobašemo vsak svoje stvari in se odpravimo proti učilnici; takoj ko nas Damen ne more več slišati, se obrnem k prijateljema in rečem: »Kako se je znašel za našo mizo?« Potem se prestrašim lastnega glasu, tako rezko in obtožujoče zveni.

»Hotel je sedeti v senci, pa sva mu ponudila prostor.« Miles skomigne, odvrže svojo plastenko v ustrezen smetnjak in pred nama nadaljuje pot proti stavbi. »Nič zlobnega, nisva zahrbtno spletkarila, da bi te spravila v zadrego.«

»No, tisto o buljenju bi mi lahko prihranil,« rečem in se že isti hip zavedam, kako smešno in preobčutljivo zvenijo moje besede. Nočem povedati, kar zares mislim, svojih prijateljev nočem užaliti z edinim smiselnim, a nevljudnim vprašanjem: Zakaj se tip, kot je Damen, druži z nami?

Resno. Zakaj za božjo voljo bi med vso mularijo na šoli, med vsemi kul skupinami, ki bi se jim lahko pridružil, izbral našo mizo – tri največje posebneže?

»Pomiri se, smešno se mu je zdelo.« Miles skomigne. »Sicer pa pride nocoj k tebi domov. Rekel sem mu, naj se oglasi okrog osmih.«

»Kaj?!« Medtem ko bolščim vanj, se nenadoma spomnim, kako je med malico Haven ves čas razmišljala, kaj bo oblekla, Miles pa se je spraševal, ali bo imel čas za pršenje s samoporjavitvenim sredstvom, in zdaj mi je bilo vse jasno.

»No, Damen očitno tako kot mi sovraži nogomet, kar sva slučajno izvedela, ko ga je Haven malo pred tvojim prihodom na hitro zaslišala.« Haven se nasmehne in naredi poklonček z vstran upognjenimi koleni v mrežastih nogavicah. »In ker je nov in pravzaprav ne pozna nikogar drugega, sva si rekla, imejmo ga samo zase in ne dajmo mu priložnosti, da bi se še s kom spoprijateljil.«

»Ampak ...« Premolknem in ne vem, kako naj nadaljujem. Vem le to, da nočem Damenovega obiska, niti nocoj niti kdaj drugič.

»Primajala se bom enkrat po osmi,« reče Haven. »Srečanje imam do sedmih in potem imam ravno toliko časa, da se grem domov preobleč. In, mimogrede, mesto zraven Damena v masažni kadi je rezervirano zame!«

»Ne bo šlo!« reče Miles in ogorčeno odkimava. »Tega ne bom dovolil!«

Haven samo pomaha čez ramo in odskaklja proti učilnici, jaz pa se obrnem k Milesu in vprašam: »Katero srečanje ima danes?«

Miles odpre vrata učilnice in se nasmehne. »Petki so za tiste, ki se preobjedajo.«

 

Za Haven bi lahko rekli, da je odvisnica od terapevtskih skupinskih srečanj. V kratkem času, odkar jo poznam, se je udeležila že dvanajststopenjskih srečanj za alkoholike, narkomane, odvisnike od odnosov, zadolžence, hazarderje, odvisnike od računalnikov, kadilce, sociofobe, zbiratelje stare šare in ljubitelje vulgarnosti. Ampak kolikor vem, se s tistimi, ki se preobjedajo, Haven doslej še ni srečevala. Pa saj je jasno, da nima težav s preobjedanjem, pri sto petinpetdesetih centimetrih ima vitko in gibčno telo kot kakšna balerina iz glasbene skrinjice. Prav tako ni alkoholičarka, zadolženka, hazarderka, nič od tega. Samo njena vase zaverovana starša jo brezupno zanemarjata, zato išče ljubezen in potrditev kjerkoli, kjer ju lahko dobi.

Tako je tudi s tem njenim darkerstvom. V resnici ji sploh ni toliko do tega, kar je precej očitno: namesto da bi se skrivala po kakšnih kotih, poskakuje naokrog in njeni posterji Joy Division visijo na nežno rožnatih stenah iz faze baletke, od katere še ni minilo prav dolgo (prišla je kmalu za fazo šminkerskih lepotic iz modnih katalogov).

Haven se je samo naučila, da v mestu, polnem svetlolask v oblačilih Juicy, najhitreje pritegneš pozornost tako, da se oblečeš kot princesa teme.

Le da stvar v resnici ne deluje tako dobro, kot je upala. Ko jo je mama prvič videla v takšni opravi, je samo zavzdihnila, pograbila ključe in odšla na pilates. Očka pa ni bil doma dovolj dolgo, da bi si jo sploh lahko dobro ogledal. Malega bratca Austina je prestrašila, vendar si je precej hitro opomogel. Šolarji pa so povečini itak že vajeni vzbujanja pozornosti s škandaloznim vedenjem, odkar smo imeli lani na šoli kamere MTV-ja, in se običajno sploh ne menijo zanjo.

Ampak jaz slučajno vem, da se pod vsemi lobanjami, zašiljenimi zakovicami in mrtvaškim mejkapom skriva punca, ki si samo želi, da bi jo kdo videl, slišal, ljubil in ji posvečal pozornost – nekaj, česar ji pretekle inkarnacije niso zagotovile. Če torej stoji pred polno sobo ljudi, jim tvezi solzavo zgodbo o svoji mučni bitki s kakršnokoli že odvisnostjo in se ob tem počuti pomembno – kdo sem jaz, da bi jo obsojala?

V svojem starem življenju se nisem družila z ljudmi, kakršna sta Miles in Haven. Nisem imela stikov z nesrečnimi otroki, s čudnimi otroki ali z otroki, ki so jih vsi zafrkavali. Bila sem v družbi priljubljenih, večina nas je bila lepih, postavnih, nadarjenih, bistrih, premožnih, oboževanih ali vse od naštetega. Hodila sem na šolske plese, imela sem najboljšo prijateljico, ki ji je bilo ime Rachel (skupaj sva bili v navijaški skupini), in imela sem celo fanta, Brandona, ki je bil slučajno šesti, s katerim sem se poljubila (prvi je bil Lucas že v šestem razredu, ampak z njim sem se samo zaradi izzivanja, vsi drugi pa so, verjemite mi, komaj omembe vredni). Nikoli sicer nisem bila zlobna do tistih, ki niso pripadali naši skupini, vendar jih tudi nisem zares opazila. Tisti otroci pač niso imeli nobene zveze z mano. In tako sem se vedla, kot da bi bili nevidni.

Zdaj pa sem tudi jaz ena od neopaženih. Vse mi je bilo jasno že tisti dan, ko sta me Rachel in Brandon obiskala v bolnišnici. Sicer sta dajala vtis prijaznosti in podpore, a njune misli so bile čisto druga zgodba. Komaj sta prenašala pogled na majhne plastične vrečke, iz katerih so mi v žile kapljale tekočine, na praske in modrice, na mavčne obveze na mojih rokah in nogah. Hudo jima je bilo zaradi tega, kar se je zgodilo, zaradi vsega, kar sem izgubila; trudila sta se, da ne bi buljila v nazobčano rdečo brazgotino na mojem čelu, v resnici pa sta hotela samo čim prej zbežati.

Opazovala sem, kako sta se njuni avri prepletali in se zlivali v enak odtenek medlo rjave, in vedela, da se oddaljujeta od mene in se bližata drug drugemu.

Prvi dan na šoli Bay View zato sploh nisem tratila časa s Stacijino in Honorino družbo, ki me je takoj začela šikanirati, ampak sem jo mahnila naravnost k Milesu in Haven, izobčencema, ki sta me brez vprašanj sprejela za prijateljico. Najbrž nas je precej čudno videti skupaj, ampak če povem po pravici, ne vem, kaj bi brez njiju. Naše prijateljstvo je ena redkih dobrih stvari v mojem življenju. Zaradi našega prijateljstva se spet počutim skoraj normalno.

In prav zato se moram držati proč od Damena. Njegova sposobnost, da mi naelektri kožo z dotikom in utiša svet, ko spregovori, je nevarna skušnjava, ki se ji ne smem vdati.

Ne bom tvegala prijateljstva s Haven.

Zato ne morem tvegati in se z njim preveč zbližati.
...