Leta 1994 je prejela za zbirko Tisti čas Jenkovo nagrado za poezijo. Pisala je šansone in jih ob lastni klavirski spremljavi prepevala, pravljice za odrasle. Leta 2000 je prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Prozna dela za mladino

Od leta 1972 je objavila okoli trideset knjig za otroke, najbolj priljubljene so bile večkrat ponatisnjene, ilustriralo jih je več ilustratorjev, med njimi …

Za svoja dela je bila večkrat nagrajena, večkrat nominirana za Andersenovo nagrado za mladinsko književnost (1994), uvrščena na Častno listo IBBY.

V razposajeni druščini Svetlanovčkov

S posebnimi, izmišljenimi liki je ustvarila je svoj tip sodobne živalske pravljice. Priljubljeni kosovirji se uvrščajo med redke izvirne izume tudi v svetovnem merilu. Tu so še nepozabni junaki, kot so Sapramiška, škrat Kuzma, sovica Oka, Tacamuca …

Vsi njeni liki so radoživi in neugnani, največ jim pomeni svoboda. Nič jim ni dano, ampak si morajo vse šele izboriti. A prav ta sla po življenju je eden od magnetov, ki navduši k branju nove in nove generacije otrok.

V zvezi s pravljicami pisateljica vedno poudarja, da v pravljici-umetnini ni vse dobro, lepo, da mora biti prepleteno tudi s temnimi platmi, najbolj pomembno pa je, da se v njih ohranja skrivnostnost, saj bralcem ne sme biti vse podarjeno.

A ne gre le za junake in način pripovedi, ampak tudi za svet, ki ga ustvarja v svoji neizmerni domišljiji. V tem pogledu zaseda posebno mesto Pekarna Mišmaš, ki velja za eno njenih najlepših, najbolj celostnih pravljic.

Ste vedeli

• da je Svetlana Makarovič v najbolj plodnem obdobju pisanja pravljic, hodila po vrtcih in osnovnih šolah ter jih sama prebirala otrokom. Namesto denarja je navadno zahtevala le gumb;
• da se uvršča v šoli poleg najbolj znanih klasičnih Grimmovih pravljic (Sneguljčica, Rdeča kapica, Trnuljčica) Pekarna Mišmaš po priljubljenosti takoj za njimi; (Igor Saksida, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Književni interesi otrok in didaktična gradiva pri pouku v drugem razredu osnovne šole, jezik in slovstvo 1996/97)
• da je Svetlana Makarovič, preden se je poslovila od poezije, leta 2002 izdala v samozaložbi antologijo svojih najboljših pesmi Samost. Del naklade je shranila kot dediščino, iz katere naj bi se po njeni smrti financiral mariborski azil za živali, ki so pisateljici zelo pri srcu.