Prav na koncu Mišje vasi je stala nekoč lepa, stara hiša. Nad njenimi vrati je visel napis: PEKARNA MIŠMAŠ. Že navsezgodaj zjutraj je po vsej vasi neznansko lepo dišalo po svežem kruhu, tako da so se vaščani kar sami od sebe prebujali, se umivali pri bistrem studencu in se zbirali pred pekarno. Vsak dan se je začel s sedmimi vrstami na moč okusnega kruha: hlebi črnega, domačega kmečkega kruha iz dišeče, ržene moke, zamešanega z drobnimi zrnci kumine, majhni, hrustljavo zapečeni ječmenovi hlebčki, koruzne štručke z gladko rjavo skorjico, ajdov zmesni kruh, zamešan enkrat z orehi, drugič z makom, pa najrazličnejše belo pecivo – od rogljičkov do drobnih štručk in žemljic … Pa seveda ko sneg bel in ko dih rahel, visoko vzhajan mlečni kruh s kronico iz pletenih testenih kitk. Ob sobotah pa še zmeraj drugačno presenečenje za vaške otroke: slane preste pa medenjaki pa piškoti pa masleni kolački z orehovim nadevom pa marmeladni venčki pa cimetove paličice, ki so se kar topile v ustih …

Pek Mišmaš je bil kaj nenavaden človek. Nihče ni vedel, odkod se je vzel, govoril je malo, z nikomer se ni družil in nikoli ni stopil v tujo hišo, pa če so ga še tako vabili. Temne, živahne oči je imel, pa brčice, pod katerimi mu je vedno igral nasmešek – na vso moč je bil podoben škratu – in čisto lahko, da je to tudi zares bil. (…)

Mišmaša preženeta človeška zavist in zloba. Ali je res odšel za vedno? Hm, konec je bil včasih takšen:

»Jaz pa vem, jaz pa vem,
kam je naš Mišmaš odšel.
Jaz pa vem, jaz pa vem,
pa nikomur ne povem!
»To je vas, ki nihče
ji imena ne pozna,
tam je zdaj Mišmaš doma
in jaz grem tja!«

Ampak, upanje o(b)staja. Pozoren bralec, Svetlanovček, bo v zdajšnji Pekarni Mišmaš izvedel naslednje:

»Nikoli niso dognali, kaj se je zgodilo z Mišmašem. Vedeli pa so, da je vsega kriva jezična Jedrt, in nihče v vasi se ni hotel pogovarjati z njo.

Tudi jaz ne vem več dosti povedati o peku Mišmašu. Ampak zadnjič sem se na potovanju ustavila v vasici Miševo, ker sem slišala, da tam prodajajo izredno dober kruh. Našla sem pekarno z napisom: PEKARNA MIŠMAŠ. Pek je imel dolge črne brke in črne škratovske oči. Ampak mogoče je to kakšen drug pek z istim imenom. Jaz si ga namreč ne upam vprašati, kako peče kruh. Navsezadnje me to tudi nič ne briga. Glavno je, da je njegov kruh dober, ali ne? Pol kilograma belega, prosim!«