Pripravila: Matevž Sušnik
Fotografija: Lee Cherry, Menart Press

Sledila sta uspešen prvenec For Your Entertainment in koncertna turneja Glam Nation, sredi maja pa bo izšel njegov drugi album Trespassing, ki ga napoveduje prvi singel Better Than I Know Myself. Slovi pa tudi po tem, da ne skriva svoje spolne usmerjenosti – kot prvemu pevcu, ki je odkrito priznal, da je gej, mu je uspelo podpisati pogodbo pri eni izmed največjih glasbenih založb.

Lana Del Rey poje o ljubezni

Fotografija: Nicole Nodland/Universal Music

Elizabeth Woolridge Grant je eno izmed najbolj zanimivih glasbenih imen letošnjega leta. Že lani je Lana Del Rey, kot se je Elizabeth poimenovala, izdala svoj prvi singel Videogame, ki je v nasprotju z njenimi pričakovanji zasvojil mnoge poslušalce, njen januarski album Born to Die pa je postal hit v mnogih državah. Do zdaj ga je prodala že v več kot milijonski nakladi, njen istoimenski singel pa zelo radi poslušamo tudi pri nas.

The Wanted: Uspeh v Ameriki

Fotografija: Universal Music

Britansko-irski bend, ki deluje od leta 2009, stopa po stopinjah mlajših sovrstnikov One Direction. Čeprav je bil njihov prvenec The Wanted uspešen predvsem v Veliki Britaniji, so letos začeli osvajati Ameriko. Na začetku je kazalo, da se bo podobno godilo tudi njihovemu drugemu albumu Battleground. A drugi singel Glad You Came je osvojil vrhove tako evropskih kot ameriških glasbenih lestvic. Fantje so nad uspehom seveda navdušeni, kako dolgo bo trajal, pa bo pokazal čas.

A WilhelmScream

Besedilo: Lin Ghetto
Fotografija: Master of Metal

1, 2, 3, 4 − gremo! Ja, punk rock sezona je zdaj tudi uradno odprta. Letošnji pomladno-poletni meseci bodo bogati z nastopi skupin, ki jih preprosto morate videti, če vam je blizu uporniška, iskrena in energična glasba.

Pred punk rock cunamijem smo se pred nastopom v Ljubljani dobili s fanti  z skupine A Wilhelm Scream. Melodična punk rock zasedba iz mesta New Bedford v Massachusettsu je na sceni več kot petnajst let, za njo so pet izdanih albumov in številne turneje v ZDA in Evropi. Njihova tokratna turneja je bila še posebej zanimiva ... V Plusu te čaka intervju!

Iron Maiden: Neustavljivi

Fotografija: Dallas Records

Angleška težkometalna skupina Iron Maiden nedvomno velja za eno najbolj delovnih na glasbeni sceni. Čeprav deluje že skoraj 40 let, je njenim rednim turnejam in izidom težko slediti. Pred kratkim so nas tako stresli z novim živim albumom in devedejem, ki prinaša utrinke z lanskega nastopa v Čilu. Odigrali so ga pred 50.000 ljudmi v okviru turneje Final Frontier.

Game Over

Dennis, Mark in Steffanio so pred desetimi leti dodobra ogreli srca slovenskih najstnic, ki so dobra štiri leta posterje s svojimi idoli lepile na stene svojih sob, ob tem pa prepevale uspešnice Ubila si del mene, Igra za dva, Ob tebi, Mladost, Nihče ni popoln in Naj vedo. V sredini marca je najuspešnejša slovenska fantovska skupina izdala novi singel Zdaj grem naprej in se za zdaj več kot uspešno vrnila na glasbeno prizorišče.

Pogovarjal se je: Jernej Jakop; fotografija: Založba Menart

V iskrenem pogovoru za Plus so se navdušeno spominjali svojih začetkov in pripovedovali o razlogih za umik ter težkem obdobju, ki jih je doletelo po razhodu. Zdaj so nazaj »močnejši kot prej« in z veliko željo po ustvarjanju in nastopanju.

Zgodba z Game Over se je začela z nastopom na prireditvi Viktorji leta 2002. Nastopili ste s poznejšo megauspešnico Ubila si del mene. Kakšen odziv občinstva in medijev ste pričakovali?
Steffanio: Javna zgodba se je res začela tisti večer, naša osebna zgodba pa že leto prej, ko smo se začeli družiti.
Dennis: Nismo točno vedeli, kaj se bo zgodilo, bili smo samo prepričani, da bomo imeli dobre šove. Vedeli smo, da se bomo morali – tako kot večina garažnih bendov – z nastopi dokazovati, da smo res pristni in lahko pojemo triglasno.
Steffanio: In da nismo samo še en playback bend oziroma trije Sebastiani (Sebastian je bil prvi veliki slovenski najstniški idol, op. p.), postavljeni na oder, da založbi prinesemo čim več denarja. Ljudem, ki so nas sprva gledani postrani, smo dokazali, da znamo peti v živo, plesati in ustvariti dober stik z občinstvom.

Vaša skupina ni nastala v sklopu resničnostnega šova talentov, ki so se začeli ravno v tistem času s Popstars in imajo v načrtu izvreči uspešnega izvajalca. Kaj menite, je bilo pri vas odločilno, da ste se takoj prebili v ospredje in postali zvezde?
Dennis: Medijsko prepoznaven lahko postaneš hitro, a te lahko ljudje v dveh tednih že pozabijo. Tudi na intervjuje smo nosili kitaro, da smo lahko pokazali, da znamo peti. Občinstvo, ki nas je videlo, je začutilo, da smo iskreni, da to, kar delamo, delamo iz veselja.
Steffanio: Stvari so se res ujele. Sicer pa smo večinoma tudi sami pisali glasbo, skrbeli za koreografijo in pisali scenarije za videospote … K priljubljenosti pa je pripomogla tudi udeležba na turneji Popstars.
Mark: Če povzamem, imeli smo faktor x. (smeh)

Omenili ste, da ste se začeli dobivati eno leto pred uradno predstavitvijo – kako ste se našli?
Dennis: Marka sem spoznal, ko je delal v glasbeni trgovini, in mu povedal, da pojem.
Steffanio: Midva z Markom pa sva se srečevala na nastopih, ker sva oba že imela svoja benda. In približno dve leti sva se že pogovarjala o tem, da bi naredila boy band, saj so nama bili všeč Backstreet Boys in ‘N Sync.
Mark: Ko sva se spoznala z Dennisom, smo se enkrat dobili pri njem doma in začeli. Povsem spontano. Nato so vaje postajale redne, prepevali smo ob kitari, Dennis je imel že toliko znanja, da je postavil triglasje …
Dennis: Prve pesmi, ki smo jih prepevali za vajo, so bili dalmatinske, ker so najbolj enostavne … Res lepi spomini!
Steffanio: Na plesne vaje smo najprej hodili kar pred tovarno Lek, saj naše družine niso premožne in tudi pri nobenem doma ni bilo dovolj prostora za ples.
Mark: Dvanajst let nazaj ni bilo mogoče priti v plesno šolo in reči, »mi delamo glasbo in plešemo, nam odstopite kakšno dvorano?«. Stavba Leka ima stekleno fasado in uporabljali smo jo namesto ogledala. Glasbo smo pa »spuščali« kar iz avta.
Dennis: Ja in na koncu smo kar obležali na tleh in še kar peli triglasno. Joj, kako je bilo dobro.
Steffanio: Če smo slučajno šli skozi kakšen podhod, kot je recimo pri parku Tivoli, kjer se lepo sliši odmev, smo začeli kar peti …

Kako ste našli menedžerko Natko Geržina?
Steffanio: Čeprav sem jaz že prej sodeloval z založbo Menart, smo naredili demo posnetek in jim ga poslali prek tretje osebe, ker nisem želel, da bi nas sprejeli samo zato, ker se poznamo, ampak ker dobro zvenimo … Tam so bili navdušeni in nam predlagali sodelovanje s tandemom Natka Geržina in Zvone Tomac, ki sta stala tudi za uspešno zgodbo o Sebastianu.
Mark: Sledil je sestanek v Mariboru, na katerega smo se temeljito pripravili, in ju navdušili. Nato smo dobili dvorano za treninge in do premiernega nastopa čez približno sedem mesecev smo res še precej garali.
Steffanio: Spomnim se, da sem se iz Škofje Loke vsak dan vozil na treninge. Res je bila v vseh nas velika želja.

Sledila sta dva albuma, Igra za dva in Višja sila, cel kup uspešnic, dve veliki turneji po Sloveniji, veliko intervjujev ter naslovnic in ne nazadnje veliko oboževalcev. To so sanje vsakega najstnika. Ste vi takrat živeli svoje sanje?
Dennis: Ne, vse se je dogajalo prehitro. Bili smo tudi premladi, da bi lahko uživali.
Steffanio: Na primer: imeli smo intervju, kot ga imamo zdaj s tabo, na katerega smo prihiteli z dveh nastopov, v mislih pa smo bili že pri naslednjih dveh intervjujih in še enem nastopu, ki je sledil še tisti dan … Vmes pa je bilo treba napisati še kakšno skladbo. Vedno smo morali gledati naprej, tako da sedanjega trenutka nismo znali uživati.
Dennis: Ne, da nismo znali, nismo niti imeli časa. In na koncu smo že skoraj »pregoreli«.
Mark: Treba se je tudi zavedati, da je Slovenija majhna in ko greš dvajsetkrat počez in petkrat nastopiš na isti lokaciji, je konec. Ljudje se preprosto nasitijo. Dogajalo se je, da smo izdali nov album, ki smo ga pripravljali eno leto, želeli promovirati singel, oboževalci pa so čez en mesec že spraševali, kdaj bomo izdali naslednji album. Res neverjetno! Ampak ljudje pač niso imeli pravega občutka, kar lahko pripišemu tudi majhnosti trga. Tako je število nastopov začelo usihati, pri nas je padala motivacija in naenkrat začneš iskati nekaj, kar je zunaj Game Over oziroma kar samega sebe. V vseh teh letih razmišljanja samo skozi skupino, si samega sebe kar malo izgubil.
Dennis: Vseeno pa moramo biti hvaležni za to izkušnjo, saj nas je obogatila. Jaz ne bi ničesar spremenil.
Mark: Vsekakor, naredila nas je močnejše. In zato smo danes tu.

S čim ste se pa ukvarjali po razhodu? Steffanio, začnimo pri tebi.
Steffanio: Ostal sem v glasbi; imel sem skupino, nastopal tudi v tujini, pisal sem skladbe za druge izvajalce, režiral videospote …

Mark, ti si se preizkusil tudi v vlogi televizijskega voditelja.
Mark: Ja, a na začetku sem šel skozi precej težko obdobje. Vedno sem si želel delati z ljudmi, to sem počel tudi pred Game Over, v nekem trenutku pa sem se izgubil in sploh nisem vedel, kaj si želim, kaj bi rad počel. Prijatelj je imel avtopralnico in sem šel kar k njemu delat. Ljudje, ki so pripeljali čistit svoje avtomobile, so me prepoznali (takrat so nas v Sloveniji poznali res vsi, od direktorjev do mesarja in čistilk) in me spraševali, ali gre za skrito kamero. Lahko si predstavljaš, kako sem se počutil. Z nekega vrha sem se moral spustiti za kar precej stopnic nižje …
Dennis: Ja, ampak to samo dokazuje, da imamo značaj in da cenimo vsako delo.
Mark: Res je. Kmalu se mi je ponudila priložnost na televiziji, kjer sem vztrajal kar dobra štiri leta. To je bila odlična izkušnja, delo sem res vzljubil in bi si nekoč želel imeti svojo oddajo. Delal sem tudi kot voditelj prireditev in animator. Sicer pa zdaj delam v banki.

Dennis, tebe smo v vmesnem času videli tudi na EMI.
Dennis: Tudi jaz sem na začetku potreboval kar nekaj časa, da sem razčistil pri sebi, v čem sem poleg petja in plesa sploh še dober. Najprej sem učil ples. Želel pa sem si študirati, tako sem se vpisal na pravno fakulteto in do konca mi manjka samo še nekaj izpitov. Vmes sem dobil tudi službo na pravnem oddelku nekega podjetja, kjer si pridobivam izkušnje. Na EMO sem se prijavil brez velikih pričakovanj, a sem se obakrat, prvič s skladbo Nor sem nate, drugič pa z Ni me sram, uvrstil v izbor. Sem se pa nato odločil, da se raje kot glasbi posvetim študiju. No, do tridesetega rojstnega dne v januarju …

Torej je vaša odločitev za vrnitev na glasbeno sceno res padla na tvojem rojstnem dnevu? Kaj se je zgodilo?
Dennis: Na rojstni dan sem poleg prijateljev in sodelavcev povabil tudi Marka in Steffania. In ko je malce alkohola v igri, si bolj čustven in iskren, tako da smo se izpovedali drug drugemu in prišli do odločitve, da je čas za vrnitev. Sprva sem sicer vse skupaj vzel bolj z rezervo, dokler ni Steffanio pokazal skladbe Zdaj grem naprej. Potem se je začelo vse precej hitro odvijati.
Steffanio: Komad je bil že prej napisan, sem pa besedilo ustrezno spremenil, da zdaj govori o nas, ki gremo skupaj naprej.

Je morda vaša odločitev povezana tudi z vrnitvijo fantovskih skupin na svetovni glasbeni sceni? Lani sta skupini New Kids On The Block in Backstreet Boys skupaj odšli na turnejo, ta hip pa sta tako v Evropi kot v ZDA vroči angleški skupini One Direction in The Wanted.
Dennis: Ne bi rekel, da gre za neposredno povezavo.
Steffanio: Res pa je lanska vrnitev NKOTB, katerih fen sem bil že od začetka, nekoliko vplivala na moje razmišljanje. Njihova karizma me namreč precej spominja na nas.

V časopisu New York Times je bil pred kratkim objavljen članek z naslovom Boy Bands, Still Cute, But Edgier (Fantovske skupine, še vedno luštne, a drznejše). Kako pa ste vi zasnovali svojo novo celostno podobo?
Steffanio: Mi ostajamo, kakršni smo bili, saj smo že vseskozi bili malo bolj edgy. Tudi naša besedila niso bila nikoli povsem »polikana«. Že naslov Ubila si del mene kaže na to. Beseda »ubila« je Natko zelo motila, ampak mi smo vztrajali pri njej. Tudi slog oblačenja – kape, rutke – kaže na to, da smo kar malo bolj uporniški.
Dennis: Seveda smo pri kakšni baladi tudi bolj uglajeni, a načeloma se s tem res ne obremenjujemo.
Mark: Sploh zdaj, ko smo vsi stari nad trideset, bi nas že težko kdo kako drugače zapakiral.

Zmagoslavno ste se vrnili v ljubljanskem klubu Cirkus. Kakšni so zdaj vaši načrti?
Mark: Eno uro pred nastopom je bilo v klubu le štirideset ljudi, tako da smo pričakovali, da bomo nastopali pred napol prazno dvorano. Ko pa smo stopili na oder, nismo mogli verjeti, da so nam oboževalci – bilo jih je več kot devetsto – pripravili takšno vzdušje, kot ga poznamo od prej.
Dennis: In če je »padlo« zahtevno ljubljansko občinstvo, ki se mu marsikateri glasbeniki raje izogibajo, verjamemo, da lahko napolnimo prostore tudi drugod. Na Štajerskem so nas vedno lepo sprejeli.
Steffanio: Še naprej bomo promovirali novo skladbo, napovedanih imamo že kar nekaj nastopov, med odmevnimi bo nastop na festivalu Spring Break v Rovinju. Sicer pa se potiho pripravljamo tudi za tujino. Vedno bolj verjamemo, da imamo potrebno karizmo, ki bi jo lahko začutili tudi kje drugje.
Mark: Ker smo starejši, nas tudi ljudje dojemajo drugače kot prej, lažje se poistovetijo z nami in našimi besedili.

Vedno so vas oblegale oboževalke. Ste bili tako priljubljeni pri dekletih tudi kot najstniki?
Steffanio: Kot najstnik sem bil zelo sramežljiv. Prvo punco sem imel pri sedemnajstih.
Dennis: Iz tega obdobja se najbolj spominjam svojih težav z mozolji. V srednji šoli sem bil sicer kar priljubljen, morda celo bolj kot pozneje pri Game Over. Ko imaš resno punco, se pač umiriš.
Mark: Kot najstnik sem bil zelo suh, kar me je precej obremenjevalo in sem bil pred dekleti zelo nesamozavesten. To se je spremenilo šele, ko smo začeli nastopati kot Game Over. Takrat sem pridobil potrebno samozavest in, ja, takrat je bilo tudi oboževalk precej več.

S čim ste se v najstniškem obdobju radi ukvarjali?
Dennis: Resno sem treniral nogomet in bi ga zagotovo igral še naprej, če ne bi ravno takrat, ko bi moral iti na prvi trening ljubljanskega prvoligaša, srečal nekih plesalcev. (smeh) Sem pa že pri trinajstih imel svoj garažni bend. Delovali smo dve leti, nato pa sem se preselil v Ljubljano.
Mark: Moja največja ljubezen je bila ples. Omenil sem že svoj tedanji kompleks, zaradi česar si kljub prigovarjanju staršev nisem upal v plesno šolo. Nato pa me je v sedmem razredu osnovne šole opazil učitelj iz Kazine – tako sem začel trenirati standardne in latinskoameriške plese. Rad sem tudi igral košarko in odbojko.
Steffanio: Zelo rad sem igral nogomet, prvo žogo sem dobil pri treh letih. Treniral sem ga do dvanajstega leta, nato pa ga zamenjal za tenis. Zraven sem poslušal veliko tuje glasbe, spremljal vse tuje glasbene lestvice in prebiral revije. Izrezoval sem si besedila in jih primerjal s svojimi. Precej zgodaj sem se naučil igrati kitaro, pozneje so mi doma kupili še sintetizator. Še zdaj hranim posnetke, ko sem se snemal na kasete. Zelo rad sem tudi risal; v osnovni šoli sem pri likovnem krožku prejel kar nekaj nagrad. Ko bom starejši, verjamem, da bom spet kaj naslikal.

V rubriki Aktualno izveš, česa nikakor ne smeš zamuditi!