Jelka Ovaska (1947, Ljubljana) je v letih 1971–1977 živela na Finskem, kjer je diplomirala iz računalništva.
Od leta 1991 je bila zaposlena v informatiki in založništvu programov založbe Mladinska knjiga, tri leta pa je bila direktorica Cankarjeve založbe.
Je tudi prevajalka finske književnosti. Prevedla je finski narodni ep Kalevala in za prevod leta 1998 prejela Sovretovo nagrado, najbolj znani pa so njeni prevodi romanov Arta Paasilinne:
Pogovor z avtorico
Kaj je bila glavna spodbuda za nastanek romana Severnica nad Olimpom?
Tako kot v marsikom je tudi v meni tlela želja napisati roman, še posebej, ko sem se znašla v založništvu, med knjigami in pisci. Kolegi so me k temu večkrat spodbujali, vendar za takšen podvig ni bilo dovolj časa.
Lahko se je lotiti knjige nekako spotoma, da ne rečem, z levo roko, vendar tega nikakor nisem želela. Če že, sem pomislila, potem hočem na papir spraviti nekaj dobrega, zanimivega in koristnega, predvsem pa bralnega.
Od mladosti naprej me je življenje razveseljevalo in tudi spotikalo ter me oblikovalo na mnogih preizkusih, bilo je pestro in razburljivo, morda res dovolj zanimivo za literarno obdelavo.
Vendar sem se odločila preteklost pustiti pri miru, to je pač nekaj, kar je že bilo in se ne da spremeniti, sedanjost je precej bolj navdušujoča, če jo v polni meri spustiš v dušo in srce. Tudi s prihodnostjo se ne ubadam preveč, saj ne vem, kam me bo usoda pripeljala in kaj mi pripravlja.
Glede pisanja pa takole: ob njem se je treba zabavati, res zabavati pa se da le, če se zabavi popolnoma prepustiš. Za to pa je skoraj praviloma potreben čas in zadnjih nekaj let, po odhodu iz založbe, ga imam slednjič dovolj.
To je čas »novega življenja« in novih spoznanj, zame nikakor ne čas nekakšne »tretje univerze« in čakanja na mesečni pokojninski odrezek, marveč čas dogodivščin, ki si jih med zaposlitvijo žal človek težko privošči.
Je tudi čas za povsem nova in drugačna razmišljanja in ob tem tudi za premislek in domislek, o čem bi bilo res vredno pisati.
Vedno sem občudovala ljudi, ki so sposobni kakršnekoli kreativnosti in se jim ljubi na svojem področju kaj prispevati. Mar ni prav ustvarjalnost tista, ki dela naš svet boljši in lepši?
Zato sem ljubila delo v založbi, srečna v družbi kreativnih ljudi, ki podpirajo in negujejo poslanstvo literature, še posebej slovenske. S svojo knjigo skušam temu dodati drobec.
Tvoje življenje ni bilo ravno konvencionalno in tudi zdaj, ko si upokojenka, nisi ravno tipična predstavnica svoje vrste. Namesto da bi sedela na zapečku in preštevala vnuke, pobegneš vsako zimo s partnerjem v tople kraje in potuješ po svetu. V tem si podobna svoji junakinji Aino iz Kalevale; verjetno ne po naključju?
Hja, pravzaprav v naključja ne verjamem. Zakaj ne, je povedano v knjigi. Spoznala sem sedanjega partnerja in prijatelja, ki je ljubitelj potovanj, spoznavanja novih krajev, ljudi in navad.
Ko sem se pred slabimi štirimi leti upokojila, sem se tako rekoč v trenutku odločila, da se mu pridružim in zaživim povsem novo, drugačno življenje. Prepustila sem se življenju v avtodomu in vsem avanturam, ki jih tak način potovanja prinese s seboj.
Veliko sem videla in doživela, si nabrala nešteto lepih in zanimivih spominov, predvsem pa izkušenj. Nekaj povsem novega zame pa je bilo in še vedno je preživljanje zimskih mesecev v Andaluziji, na morski obali pod Granado in Sierro Nevado.
V številnih kampih in naseljih po južnem delu Španije se namreč vsako zimo zberejo »ptice selivke« iz vseh držav zahodne Evrope in preživljajo zimske mesece v toplih krajih, mnoge pa so se tja kar preselile.
Ta »jata«, ki šteje nekaj sto tisoč »kljunov«, večinoma so to upokojenci, pač noče obsedeti doma na zapečku, ampak se raje poda proti jugu. Vsem nam je enako podarjena topla mediteranska zima z veliko sonca, tudi dež nas, sicer bolj redko, zmoči, Španijo in še posebej Andaluzijo pa vsak doživlja po svoje.
Mene razveseljujejo andaluzijska glasba in plesi, hrana z obiljem morskih darov, zelenjave in sadja, ter seveda dobro črno špansko vino so obvezni vsak dan, mesta in podeželje s prekrasno mavrsko in kraljevsko zapuščino, ki kar nenavadno navdihuje tudi sedanjo arhitekturo, so vedno znova in znova vredni ogleda.
Pa še nekaj, Španija, še posebej Andaluzija, je dežela veselih, radostnih ljudi, odprtih in prijaznih, niti ene slabe izkušnje nimam. Tudi roman se konča v Andaluziji, sicer pa se zgodba dogaja predvsem v Provansi, pa tudi na Finskem in Portugalskem ter v Grčiji, celo v Sloveniji in Srbiji.
Verjetno temelji na resnični izkušnji in je seveda literarno nadgrajena. V Severnici nad Olimpom je osrednja večno aktualna tema odnos med moškim in žensko. Ona ga prepričuje: "Za potovanje do tvoje duše ne potrebujem trdega mostu, še lepše mi je, če mi do nje uspe priti prek majhne brvi." Je ta brv erotika?
Seveda je. Citat iz knjige je metafora, česa, bodo bralke, upam, da tudi kakšen bralec, najbrž sami ugotovili. Knjiga nikakor ni bila pisana z avtobiografskimi ambicijami.
Seveda kar precej temelji na mojih potovanjih in doživetjih, hkrati pa je ogledalo mojih izkušenj, doživljanj in razmišljanj o erotiki, v njem se zrcali tudi polna literarna svoboda.
Želja po občutenju ljubezni je v vseh nas večno prisotna, mislim, da do zadnjega diha. Vsekakor sem prepričana, da je osnova za polno ljubezensko razmerje erotika, in to v najširšem pomenu te besede. Danes vse prevečkrat zožujemo pojmovanje erotike le na to, kar je povezano s seksom, vendar ni tako.
Kdor bo prebral knjigo, bo dobro vedel, o čem govorim. Tok erotike med ljubimcema ne bi smel nikoli zastati, ampak naj se med njima ves čas pretaka v vseh odtenkih, sicer se njun odnos kaj kmalu lahko spremeni le v sobivanje.
Iz filmskega in literarnega sveta poznamo le malo ljubezenskih zgodb, v katerih bi bila glavna junaka v zrelih letih. Sta ljubezen in telesnost v "tretjem življenjskem obdobju" še vedno tabu temi, ki ju spremljajo številni predsodki?
Zanimivo, da to kar drži. Kot da starejši ljudje ne bi smeli več doživljati erotike, bolje rečeno – živeti erotično, torej z erotiko in v njej. Človek je vendar erotično bitje od rojstva do smrti, z vsem svojim bistvom vpija vse, kar ga osrečuje, od čudovitih prizorov iz narave pa vse do globoke poezije, da o občutjih ljubezni sploh ne govorim.
Upam, da roman pove nekaj tudi o tem in da se bo morda marsikdo v zrelih letih lahko prepoznal v njem ali pa ga bo branje spodbudilo k razmišljanju v to smer.
Vendar pa je zgodba namenjena tudi, lahko bi rekla celo predvsem, mlajšim. Moja namera je bila napisati roman v lahkotnem, berljivem in neposrednem slogu s pomočjo zanimive fabule, ki jo preveva pozitivna energija, polemizirati z zahodnjaškim, skrajno liberalnim in po moje zmotnim pojmovanjem erotike.
Letos maja bo izšel Srečni človek, že osmi roman izjemno priljubljenega finskega pisatelja Arta Paasillinna v tvojem prevodu. Si se od njega nalezla humorja, malo bolj igrivega in radoživega pristopa do življenja? Kakšen je pravzaprav finski pogled na svet?
Ha ha, nisem se tega nalezla od njega, čeprav morda malce tudi. Paasilinna mi je takoj zlezel pod kožo, ker tako podobno gledava na svet. Finci so znani po zaprtosti in umirjenosti, razen seveda, kadar pregloboko pogledajo v kozarec.
Vsekakor so izjemno delavni, pošteni in iskreni ljudje, lahko jim vejameš na besedo in jim povsem zaupaš. Kljub vsemu temu imajo seveda tudi mnogo čisto človeških napak in pomanjkljivosti, iz katerih se zna Paasilinna fenomenalno norčevati na svojstveno prisrčen, a kljub vsemu neprizanesljiv način.
Zame je prevajanje njegovih del poseben izziv. Dobesedno prevajanje njegovih besed in stavkov sploh ne bi doseglo pravega učinka, treba ga je razumeti med vrsticami in v slovenščini doseči enak smisel.
Pa še nekaj bi rada povedala o Fincih. Njihova trdoživost in vztrajnost sta zavidanja in občudovanja vredni. Zgodovina ni bila preveč prizanesljiva z njimi, doživljali so hudo revščino, celo leta lakote in nekaj vojn, pa so vse preživeli in postali z leti eden najbolj razvitih in naprednih narodov v Evropi.
Tudi sedanja gospodarska kriza jim ni mogla do živega, z njo so se spoprijeli s kreativnimi pristopi v poslovanju in gospodarstvu. Celo v politiki so si v hipu enotni, kadar gre za finske interese, ne glede na to, iz katere politične opcije prihajajo predlogi. Vsekakor lastnosti, vredne posnemanja.
Bi lahko rekla, da je sporočilo Severnice nad Olimpom med drugim tudi to, da je pomembno ostati radoveden in odprt za nove izkušnje in spoznanja ne glede na leta?
Točno tako! Naj si sposodim znano misel: najhuje, kar lahko stori človek sebi, je, da obtiči v življenju.
Z Jelko Ovaska se je pogovarjala Nela Malečkar.