(na sliki: 22-letni Corsellis z Margaret Jaboor in Ryderjem Youngom v begunskem študentskem taborišču leta 1946)

John Corsellis je rojen 14. 1. 1923 v Londonu in živi v Cambridgeu v Veliki Britaniji. Kot odvetniški pripravnik in humanitarni delavec kvekarske organizacije Friends Ambulance Unit, FAU, in pozneje Unrre, United Nations Relief and Rehabilitation Administration, je delal v begunskih taboriščih. Šest mesecev je delal v treh različnih begunskih taboriščih, v Egiptu, v begunskem taborišču El Shatt, od novembra 1944 v Forte Aurelia in nato v Lucci v Italiji, v katerih je naletel na večino problemov beguncev, ki so se pojavljali tudi pozneje. Naučil se je delno tudi nemščine in italijanščine in srbohrvaščine.

Od maja 1945 je bil na Vetrinjskem polju, po 29. juniju 1945 pa v begunskih taboriščih v Peggetzu pri Lienzu, Spittalu in drugih. V Vetrinju je bil zadolžen za higieno in izobraževanje, v Peggetzu in Spittalu je deloval v upravi taborišča, nazadnje pa je bil v vodstvu bolnišnice za begunce s TBC.

Leta 1947 se je vrnil v Veliko Britanijo in končal odvetniško pripravništvo. Več let je vodil ustanovo za študijsko izmenjavo, nato je bil do upokojitve ravnatelj šole za tuje jezike (1962-1992).

Leta 1974 je začel prepisovati svoje zapiske in korespondenco, ki jo je ustvaril v času dela v begunskih taboriščih, in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja posnel pogovore s 50 nekdanjimi slovenskimi begunci v Angliji, Argentini, ZDA in Kanadi. Članke z begunsko tematiko je objavljal v Angliji, ZDA, Argentini in Sloveniji. Leta 2005 je skupaj z Marcusom Ferrarom na osnovi tega gradiva izdal knjigo Slovenia in 1945 , leta 2006 pa je izšla tudi slovenska izdaja z naslovom Slovenija 1945, smrt in preživetje po drugi svetovni vojni.

Kot 22-letnik je v begunskih taboriščih Vetrinj, Peggetz in Spittal napisal več spomenic različnim britanskim oblastem. Zapiske o slovenskih beguncih v Avstriji in Italiji je pripravil marca 1947 na prošnjo Glavnega štaba. Poslal ga je britanskemu zunanjemu ministrstvu, vrhovnemu poveljniku britanskih zasedbenih čet, in več članom britanskega parlamenta, eno kopijo je poslal tudi Winstonu Churchillu. Napisal pa je z namenom, da vpliva na pristojne oblasti, da bi še naprej omogočale Slovencem svobodno izbiro, kam želijo oditi. Dokument o begunskem taborišču v Lienzu pa je objavil v glasilu FAU-a januarja 1946.

Spomenice in pisma materi obsegajo obdobje skoraj dveh let, ki jih je skupaj z 6.000 slovenskimi begunci preživel v Avstriji. V pismih je zapisal svoje lastne vtise o Slovencih in drugih beguncih, pa tudi o rojakih, ki so bili odgovorni za upravo. Širši izbor pisem je bil objavljen v slovenščini leta 1975 v Zborniku Svobodne Slovenije 1973-1975.