• kaj, zakaj, kje in kako praznujemo: slovenske praznične navade od 1991 naprej
• državni in verski prazniki, sodobne turistične prireditve, veselice in drugi praznični dogodki
• izbor značilnih prazničnih jedi, skupaj z navodili za pripravo

V tej izjemno zanimivi knjigi boste ugotovili, kako Slovenci zadnji dve desetletji praznujemo »tradicionalne« verske in državne praznike (božič, novo leto, velika noč, pustovanje, dan upora proti okupatorju …), pa tudi takšne, ki smo jih prevzeli iz zahodne kulture (valentinovo, noč čarovnic …).

Dr. Janez Bogataj, priznani poznavalec kulturne dediščine, kulinarike, šeg in navad …, pa vam bo predstavil tudi druge praznične dogodke v koledarskem letu Slovencev: maturantsko četvorko za Guinessovo knjigo rekordov, koline, študentska brucovanja, prireditev Pivo in cvetje, Festival kranjske klobase …

Privlačno napisano besedilo s številnimi zanimivostmi, zgodbami, legendami in posebnostmi dopolnjujejo še recepti prazničnih jedi in veliko fotografij.

Dr. Janez Bogataj v uvodu h knjigi:

»Snov pričujoče knjige sledi koledarju, temu neusmiljenemu merilcu dni, tednov, mesecev in let. Prinaša pregled sodobnih šeg in navad na Slovenskem, skupaj z genezo posameznih pojavnih oblik, od katerih segajo nekatere daleč nazaj v dediščino, druge pa imajo kratko življenjsko obdobje in jih je zanimivo opazovati kot pojave, ki se šele razvijajo.

Skupno vsem je dejstvo, da se je vedno vse spreminjalo in se še vedno spreminja, vendar v različnih obdobjih zgodovinskega razvoja različno hitro. V knjigi so upoštevane najbolj značilne pojavne oblike, tako v vaseh kot v mestih in trgih, torej v različnih družbenih, kulturnih in geografskih okoljih.

Nastajajo novi pojavi, nove šege in navade, praznovanja, čeprav se zdi, da včasih ‘klasična’ terminologija več ne ustreza za njihovo označevanje. Na eni strani imamo opraviti z vezmi, z zgodovinskim spominom, ki se v sodobnosti, tako kot vedno, preoblikuje, spreminja. Nekaj od tega poskušajo v bolj ali manj ‘pristnih’ oblikah ohranjati na igran način, kot gledališče zgodovine.

Tradicionalne šege in navade, ali bolje rečeno njihova dediščina ima kadarkoli predvsem sodobno podobo in vsebino. To velja za celoten slovenski kulturni prostor, na katerem, še posebej zunaj meja Slovenije, prihaja do zanimivih novih oblik, ki so poleg splošnega razvoja tudi posledice stika z drugimi kulturami.«