Otroštvo

Josip Broz se je rodil 7. maja 1892. Njegova verna mati je upala, da bo postal župnik. Ker pa se je rodil in odraščal v Zagorju, kjer hrvaška Katoliška cerkev ni bila tako organizirana kot na Kranjskem, se za njegovo vzgojo ni nihče prav pobrigal. Opravil je komaj štiri leta osnovne šole in nekaj let pripravniške. Poleg drugega ga je domači župnik, ki je bil pijanec, pri dvanajstih letih kot ministranta zaradi nerodnosti pri slačenju mašniškega oblačila obrcal in ozmerjal, kar je Joža zelo zameril: »Ob nedeljah sem sicer še hodil k maši, ker je to želela mati, mislim pa, da sem od tistega trenutka s Cerkvijo opravil.«

Vzpon

Komunistična partija Jugoslavije se je že v tridesetih letih 20. stoletja zgledovala po sovjetski, tudi kar zadeva privilegije, ki jih je zagotavljala svojim funkcionarjem. Tito je plačo članov politbiroja povečal za 1000 dinarjev, lastno plačo pa je kar potrojil. Politbiro mu je tudi podaril vinograd v bližini Zagreba, s prihodki katerega je še zaokrožil svoje mesečne prejemke. Izdajal se je za premožnega inženirja Slavka Babića in si na obronkih Zagreba kupil majhno vilo s senčnico. Privoščil si je celo avto znamke Ford in šoferja, ker je pač moral živeti na veliki nogi, da bi ne vzbujal pozornosti policije.

Desant na Drvar

Prišlo je do boja na nož, ki pa ni mogel preprečiti, da bi Nemci ne nadaljevali svojega napredovanja proti Titovemu zaklonišču.

Edini možni izhod je bil po steni, ki je bila kot na dlani sovražnim vojakom. Brez spremljevalca in ognjene zaščite se je Ranković povzpel na vrh hriba in prišel na planjavo, za katero ni vedel, kdo jo obvladuje. Imel je srečo, kajti tam Nemcev še ni bilo. Medtem je postajalo v votlini vse bolj dramatično. Kardeljev spremljevalec Vlado Miklavc - Henrik, ki je od časa do časa odšel do izhoda, da si ogleda, kaj se dogaja, je svojo drznost drago plačal. Sovražna krogla ga je zadela naravnost v sence: kri je poškropila steno votline, del možganov pa se mu je izlil v kapo pod glavo. Tito je ukazal svojemu spremljevalcu Nikici Prlji, naj mu da milostni strel, kar je slednji, po kratkem obotavljanju, storil. »Slava tovarišu Vladu,« je rekel Tito in pokleknil ob truplu padlega borca.

Šele ob pol enajstih, ko je bilo videti, da je vse izgubljeno, je Ranković poslal po Žujoviću kratko pismo, s katerim je Titu sporočal, kaj storiti: umakniti se mora na vrh hriba, kjer ni sovražnih enot. Žujović se je tedaj vrnil s platoja, najprej skozi gozd in nato čez potok in se ponovno pojavil v baraki. Našel je Tita v maršalski uniformi in Zdenko v vojaški. Očitno ga je prepričala, naj se Nemcem preda.

Crni, kateremu je šel Tito že dolgo na živce, ni ravnal obzirno. Zagrabil je revolver in začel vpiti: »Kaj to pomeni? Oblekel si svečano uniformo, a vedi, da se jim živ ne boš predal. Pridi ven, stari strahopetec! Ali se hočeš predati Nemcem in kot komandant rešiti glavo, obenem pa uničiti in izdati naš boj?!« Z grožnjo ga je prisilil, da je zapustil zaklonišče, obenem pa Davorjanko toliko pomiril, da mu je sledila. Po strmi stezi, ki je peljala v barako, izhod ni bil mogoč, ker je bila pod neprestanim sovražnim ognjem. Žujović je tedaj predlagal, da bi prebili leseni pod barake in se z vrvjo spustili po strugi potoka, ki je tekel skozi votlino, na mestu, kjer je ob deževnem vremenu nastajal prek strmega skalnega useka majhen slap. Na srečo je bil tokrat potok suh, predvsem pa zakrit pred nemškim ognjem. Iz svilenih padalskih niti so spletli dovolj debelo vrv, po kateri so se približno 15 metrov spustili v globino ...

Hitler je bil besen, ko je zvedel, da Tita niso ujeli. »Videti je, da je Führer zelo jezen in vpije: izdaja!“ je zabeležil Glaise von Horstenau.

O Titovih očeh

Morda zato, ker mu je bil podoben, je Stalin to Titovo značilnost takoj opazil. Na enem prvih srečanj septembra/oktobra 1944 mu je rekel: »Zakaj imate oči kot ris? To ni dobro. Morate se smejati z očmi. Nato pa z nožem v hrbet.« Nevarnost Titovih oči je občutil tudi srbski komunist dogmatskega in nacionalističnega kova Blagoje Nešković. Ko je po razkolu s Stalinom na začetku petdesetih let maršal v pogovoru z ameriškim državnim sekretarjem Forsterjem Dullesom dejal, da bi se v primeru vojne boril proti Rusom na strani Zahoda, se mu je Nešković drznil oporekati, češ, Srbi tega ne bi storili. Ker mu je očital, da kaj takega ne more izjavljati na svojo roko brez dogovora z vodstvom partije, je Tito pobesnel: »Njegove oči divje mačke so se zabliskale od zverskega sovraštva: /…/ ‘Jaz odgovarjam za Jugoslavijo! Jaz v njej odločam.’«

Tito in Slovenci - Pomlad 1945

Kljub dejstvu, da je Kardelj lahko s Titom razpravljal kolikor toliko enakopravno in da se je čutil kot njegov namestnik, ni bil tako močan, da bi se uprl Titovi težnji, naj bo povojna Jugoslavija centralistična in enotna. V tem smislu je značilno, da je 1. marca 1945 Komisariat za obrambo izdal ukaz o preoblikovanju in poimenovanju jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske. Z njim je tudi ustanovil 4. armado in s tem zakoličil, da sestavljajo jugoslovanske oborožene sile štirje samostojni korpusi, 51 divizij, 11 samostojnih brigad, 13 partizanskih čet in mornarica, medtem ko je vrhovni štab prevzel nov naziv – glavni štab JA. Na podlagi tega odloka je Tito 18. maja 1945 ukinil glavni štab Slovenije in Hrvaške, kar pomeni, da jima je vzel operativno samostojnost, ki sta jo uživali do tedaj. Za Slovence je bil to težak udarec, proti kateremu so nemočno protestirali, ga na koncu sprejeli, prebavili pa nikoli.
V kolikšni meri so komunisti obvladovali slovensko politično sceno in bili obenem odvisni od Beograda, najbolj tragično dokazuje, kakor pravi Janko Pleterski, z vrha vsiljeni povojni pomor vojaških kolaborantov vseh vrst, katerega glavno prizorišče je bila Slovenija. Za KPS je pomenil prvi in najusodnejši polom lastne osvobodilne zamisli in prelom besede, dane v Dolomitski izjavi, o mirnem prehodu k socialistični revoluciji po osvoboditvi.

Tito in Kardelj

Ni pa manjkalo tudi trenj med Kardeljem in Titom, saj je prvi zabrusil slednjemu, da bi »mi propali, če bi v Sloveniji uporabljali tvojo strategijo«. Kakšno strategijo? Očitno strategijo mobilnosti, ki jo je Tito udejanjal med Srbijo in Bosno in Hercegovino, ki pa je Slovenci niso hoteli sprejeti, saj so vztrajali na zahtevi, da morajo njihove enote ostati na lastnem ozemlju, naj stane, kar hoče.

Tito, Kardelj in ustava

O vzdušju, ki je vladalo »na dvoru«, zgovorno priča naslednji odlomek iz Kopinićevega pogovora s Titom, katerega predmet je bila Kardeljeva zadnja ustava: »Bil sem pri njem leta 1974. Pravim mu, Krista ti boga, kaj ti piše ta Edo. Piše, pravim, neumnosti. V ustavi imaš petsto, šeststo členov. Vprašam ga, ali je to prebral. Reče: Nisem. Pravim, ali misliš, da bo kadar koli kateri koli Jugoslovan, če ni pravnik, to prebral. Ne, Kristus bog! Pravim, najboljša ustava je katoliška, deset zapovedi in »voljno«.

Jovanka prvič

V času vlade zagrebških liberalcev so ti skušali najprej dvoriti »tovarišici Jovanki« in so šli tako daleč, da so poleti 1970 celo predlagali, naj zastopa Hrvaško v novem kolektivnem predsedstvu države, ki so ga načrtovali v okviru ustavnih amandmajev. Ko mu je Savka Dabčević - Kučar sporočila ta predlog, je Tito nekaj časa molčal, potem pa popil svoj viski in rekel: »Gremo!« S tem je bila kandidatura Jovanke pokopana, ne pa njena vloga v razvijajoči se hrvaški drami. Nekaj mesecev pozneje, ko je ta stopila v akutno fazo, so jo Srbi na Hrvaškem samodejno izbrali za svojo zaščitnico in jo obsipavali s pismi (tudi po 2000 na dan) in informacijami, v katerih so jo seznanjali z »genocidno in ustaško politiko« zagrebškega vodstva, ki je tako grozeča, da »ne spijo v svojih hišah« in »postavljajo straže okrog vasi«.

Oktobra 1971 je Jovanka na kosilu za svoj rojstni dan, na katerem sta bila Tito in Dolanc, menila, da se bo na Hrvaškem ponovilo leto 1941, če vojska ne bo posegla vmes. »Upam, da Srbi tokrat ne bodo naivni in lahkomiselni /…/ in ne bodo šli v klavnico kot ovce.« V prepričanju, da je Tito »strupena nacionalistična kača«, ga je, kakor je sama povedala, »dneve in noči bombardirala z novicami, ki sem jih dobivala s Hrvaškega in so govorile o tem, da tam delujejo ustaši, hrvaški komunisti pa sprejemajo nacionalistično ideologijo«.

Jovanka drugič

Na skupnem sestanku komisije in izvršnega biroja CK ZKJ je Edvard Kardelj o Jovanki izjavil: »To je bolan človek, ki je bolan do te mere, da postaja nevaren za Tita. /…/ Oblikoval se je sistem izolacije Tita od njegovega političnega okolja. V preteklosti mi je bilo dovolj, da zavrtim telefon in da rečem: Zdravo, Stari, ali imaš čas, da se srečava. Sedaj obstaja cela procedura, da pridem do Tita.« Po Kardeljevem mnenju na Jovanko ni bilo več mogoče vplivati: »Treba bi bilo razmisliti o njeni izolaciji. Vsak drug postopek jo bo samo razjaril … Obstaja resnična nevarnost zaradi njenih nekontroliranih odzivov, kar lahko še bolj oteži Titovo življenje.« Dolanc mu je pritegnil, češ: »V primeru, da se tovarišu Titu kaj zgodi, bomo mi krivi.«

Jovanja tretjič

Po vrsti nesporazumov je med zakoncema Broz počilo februarja 1975 v bosanskem letovišču Igalo. Tu je Jovanka uprizorila takšne izpade, da so se predsednikov pribočnik general Marko Rapo in njegovi zdravniki resno ustrašili za njegovo »življenje in zdravje«. Bali so se, da ne bi Jovanka v navalu jeze nanj streljala, ga napadla s kakim topim predmetom ali s čim drugim. Na pobudo Aleksandra Šokarca, šefa njegovega kabineta, so v Igalo poklicali podpredsednika predsedstva SFRJ Petra Stambolića, Staneta Dolanca, Đemala Bijedića in Nikolo Ljubićića, ki jim je Tito na tajnem srečanju na Galebu priznal, da je v hudi zagati, kajti če ne bo mogoče obrzdati Jovankine strahovlade, bo moral odstopiti z vseh funkcij. Jugoslovansko Ksantipo so tako rekoč aretirali in jo iz Igala pospremili v Beograd, kjer je bila ustanovljena posebna politično-zdravniška komisija, ki naj bi preverila njeno duševno stanje.

Natove priprave na najhujše

Junija 1971 je predsednik Richard Nixon ukazal, da mora National Security Council pripraviti študijo o možnem razvoju dogodkov v Jugoslaviji po Titovem »odhodu«. V začetku marca 1972 pa se je v Londonu sestal Skupni anglo-ameriški obveščevalni komite, ki si je zadal isto nalogo. Pri tem so Britanci za vsak slučaj sestavili žalno brzojavko, ki naj bi jo poslala kraljica Titovi vdovi. Seveda ni šlo samo za protokol. Med drugim se je zastavljalo vprašanje, kakšen bo italijanski odziv, če »Jugoslavija postane komunistična« (če jo torej zasede Sovjetska zveza). Ali ne bo sesula celotne Natove strategije v Sredozemlju? Konec septembra in v začetku oktobra 1972 je med Američani in Britanci prišlo do bilateralnih pogovorov, kaj storiti, če pride ob Titovi smrti do sovjetskega vojaškega posega v Jugoslaviji. Ti pogovori so se nadaljevali še v naslednjih letih, toliko bolj, ker so začele prihajati iz Beograda novice, da Tito prvič v življenju posluša svoje zdravnike. V scenariju, ki so ga v Washingtonu začrtali že septembra 1971, med drugim piše, da bi v primeru sovjetske zasedbe Srbije, Makedonije in Črne gore ZDA zahtevale, naj Združeni narodi pošljejo svoje oborožene enote, tako imenovane plave čelade, v Slovenijo in na Hrvaško. »To akcijo bi morali izsiliti z jasno obrazložitvijo, da bi ZDA in Nato ne imeli druge izbire, če ne pride do posega OZN, kot da skušajo zagotoviti neodvisnost prozahodno usmerjenih Hrvaške in Slovenije. V tem primeru /…/ bi mi vkorakali v obe severni republiki.«

Razpad sistema

V intervjuju, ki ga je imel Tito z italijanskim pisateljem Albertom Moravio, je izjavil, da ga je prva svetovna vojna naučila, kako se v življenju vse spreminja, da nobena država ni večna, da je vsako cesarstvo minljivo. Tik pred smrtjo je moral to ugotoviti tudi za svojo državo.

Še maja 1978 je na XI. kongresu ZKJ optimistično zagotavljal, da »smo jugoslovanski komunisti kot vedno doslej častno izpolnili svoj dolg do delavskega razreda, do svojih narodov in narodnosti, do vseh socialističnih, progresivnih in demokratičnih sil v svetu. /…/ Zato z vedrino in optimizmom gledamo v jutrišnji dan.« A tem besedam že dolgo sam ni verjel: komaj mesec po manevrih Svoboda 1971, konec novembra, ko se je na vrat na nos vračal iz Bukarešte, da obračuna s hrvaškimi liberalci, je v vlaku dejal svojim sodelavcem: »Če bi samo vedeli, kako vidim prihodnost Jugoslavije, bi bili šokirani.«

Ko ga je na Brionih obiskal stari bojni tovariš, unitaristično usmerjeni Svetozar Vukmanović - Tempo, in ga vprašal: »Kaj je z Jugoslavijo?«, je Tito odgovoril: »Ni več Jugoslavije.« – »Kaj pa je s Partijo?« – »Ni več Partije«.

Bolezni

Poglavitni problem, kar zadeva Titovo zdravje, je bila kronična arterioskleroza, ki je bila povezana z visokim krvnim tlakom. Temu so se v drugi polovici sedemdesetih pridružili prvi resni znaki sladkorne bolezni, ki ga je spravila v grob. Ker je bil strasten kadilec – pokadil je tudi 120 cigaret na dan –, je to vplivalo na njegov vid, ki je v zadnjih letih močno opešal. Zdravniki so mu prepovedali kajenje, to pa je imelo za posledico, da je postajal vedno bolj razdražljiv, pa tudi pozabljiv. Šele ko so mu dovolili, da je od časa do časa pokadil cigaro, se mu je stanje nekoliko izboljšalo.

Amputacija

Ko so mu povedali, kaj ga čaka, je bil tako prizadet, da je celo grozil s samomorom. Od svojih ilegalnih let pred vojno je namreč vedno spal s pištolo pod vzglavjem. Operaciji se je dolgo upiral, češ da je bil rojen z dvema nogama in da noče umreti kot pohabljenec.

Zadnji dnevi

Da bi bil prevzem oblasti čim varnejši, je bilo treba podaljšati Titovo agonijo. Posledica je bila intenzivna terapija, ki so jo udejanjili v naslednjih mesecih. »Za skoraj neverjeten čas« je zdravnikom uspelo, da so kolikor toliko poskrbeli za dotok krvi v vitalne organe, pri čemer pa se niso mogli izogniti stalnim zamašitvam žil. Prišlo je do vrste stranskih učinkov, ki so jih med drugim »prisilili«, da so Tita priključili na umetne ledvice. Klinično stanje je bilo tako zapleteno, kot »ga skoraj niso poznali v medicinski praksi«.

Avtorske pravice: Cankarjeva založba