»Tovariši« so se pogosto prelevili v sovražnike

1. Iz katerih virov ste črpali gradivo za knjigo Tito in tovariši?

»Knjiga je nastajala najmanj trideset let, odkar sem se začel ukvarjati z zgodovino Jugoslavije. Najprej sem se lotil informbirojevskega razkola, kasneje pa Jugoslavije od njenega nastanka do razpada. To znanje sem za knjigo Tito in tovariši dograjeval z raziskovalnim delom v najrazličnejših arhivih, ne samo v tistih, kamor hodim že leta (Moskva, Washington, London), temveč tudi v takih, kjer še nisem bil: denimo v arhivu Vladimirja Bakarića in Miroslava Krleže v Zagrebu, Titovem arhivu v Beogradu, nemškem zveznem arhivu in diplomatskem arhivu v Berlinu. Želel bi izpostaviti slednjo izkušnjo, ki mi jo je omogočila obnovitev Humboldtove štipendije. Pregledal sem namreč tako zahodnonemške kot vzhodnonemške dokumentarne vire, kar mi je omogočilo, da sem na isto dogajanje gledal z dveh različnih zornih kotov. Raziskoval pa sem tudi v arhivu zunanjega ministrstva v Pragi, kjer sem dobil veliko dragocenega gradiva, v Kennedyjevem arhivu v Bostonu, v arhivu Univerze Georgea Washingtona in še kje.«

2. Zanimivo pa je, da ste največ gradiva našli kar v Ljubljani …

»Da, tu sem imel največ sreče. Naletel sem na ogromen fond Vladimirja Dedijerja s 300 škatlami, ki ga je pokojni Titov biograf deponiral v NUK-u v Sloveniji, ker nobeni drugi instituciji stare Jugoslavije ni zaupal. Dedijer ni bil človek sinteze. Kljub temu da je izdal kar tri debele zvezke, naslovljene Prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, in je pripravil še četrtega, ki je ostal neobjavljen, ni mogoče reči, da bi predstavil življenje jugoslovanskega maršala in njegovih sodobnikov na prepričljiv ali vsaj berljiv način. Bil pa je strasten zbiralec vseh mogočih pričevanj o njem in njegovih sodelavcih, pri čemer je večino ljudi, ki so na to temo imeli kaj povedati, tudi osebno poznal. Nakopičil je vrsto zapisov, ki so neprecenljive vrednosti in ki sem jih temeljito uporabil. Tako sem uskladil gradivo iz »uradnih« virov z Dedijerjevo zapuščino, vse obogatil še s širokim poznavanjem literature, tudi najsodobnejše, in s pričevanji nekaterih znancev in prijateljev, ki so bili v Titovem okolju.«

3. Ker je bilo gradiva tako veliko, po katerem ključu ste se odločali za objavo v knjigi? Je na kakšnem delu Titovega življenja poseben poudarek?

»Moj namen je bil osvetliti Titov lik, obenem pa tudi predstaviti tiste njegove sodelavce, ki so mu bili najbolj blizu. V prvi vrsti seveda Milovana Đilasa, Edvarda Kardelja in Aleksandra Rankovića, pa še vrsto drugih liberalnih ali konzervativnih osebnosti, ki so zapustile sled v jugoslovanskem političnem življenju. Tu so nato še tuji politiki, s katerimi je imel Tito opraviti, pa ženske, s katerimi je živel. Kakor sam naslov kaže, knjiga ni posvečena samo Josipu Brozu, temveč tudi njegovim »tovarišem«, pri čemer ima ta izraz nekoliko ironičen prizvok, kajti pogosto so se »tovariši« prelevili v sovražnike. Knjiga pripoveduje zgodbo o »nevarnih razmerjih«, kakor so se izoblikovala na vrhu jugoslovanske družbe, o boju za oblast, ki se je razplamtel od srede petdesetih let dalje, o poskusu rešiti režim propada in mu dati legitimnost, o izjalovitvi tega poskusa. Gre v bistvu za tragedijo, ki bi se lahko končala tudi drugače, če bi se Tito znal brzdati v svoji sli po razkošnem življenju in pohlepu po avtokratskem načinu vladanja. Pri čemer seveda nočem reči, da je jugoslovanskega poloma kriv samo on.«

4. V knjigi navajate, da je Tita v drugi polovici sedemdesetih obiskal stari bojni tovariš Svetozar Vukmanović - Tempo in ga pobaral, kaj je z Jugoslavijo in kaj s Partijo. Tito mu je odgovoril: »Ni več Jugoslavije. Ni več Partije.« Je Tito slutil, kaj se bo zgodilo z državo po njegovi smrti?

»Ja, je slutil. Mislim, da vsaj od konca šestdesetih let, če ne že prej. Tito se je najbolj bal Srbov in njihovega nacionalizma, pa tudi kosovskih Albancev. Hrvatom tudi ni preveč zaupal, pa tudi Slovencem ne, saj jih je sumil separatizma. Od sosedov je menil, da so najbolj nevarni Bolgari, zaradi njihovih iredentističnih teženj v Makedoniji. Z leti je postajal vedno bolj paranoičen, videl je sovražnike v vseh in se z vsemi tudi sprl ali razšel. Na koncu je ostal povsem sam, tudi brez žene. Toda v tem primeru krivda ni bila njegova, temveč Jovankina. Nemogoča ženska!«

5. Katere nove najdbe v arhivih v zvezi s Titom so vas presenetile? Katera nova dejstva bi izpostavili?

»V tridesetih letih Titovo delovanje v španski državljanski vojni, v obdobju narodnoosvobodilnega boja njegova samozavest v odnosu do Rusov, v prvem povojnem času njegova odločnost, da se reši potencialnih nasprotnikov, v času spopada s Stalinom njegova pripravljenost, da se brez ideoloških plašnic sporazume z Zahodom, kasneje pa seveda njegova dinamična notranja in zunanja politika, ki je včasih neverjetno iskriva, drugič pa prav tako mračnjaška. Tito je bil človek svetovnih dimenzij, ki je znal zbliževati »narode in kontinente«, kakor je rekel papež Pij VI., ni pa znal strniti jugoslovanskih narodov v harmonično skupnost.«

6. Ali se je med preučevanjem vsega novega gradiva vaš pogled na Tita kaj spremenil?

»Mislim, da se je. Bil je človek, ki mu ni mogoče odreči zgodovinskega pomena. Zaradi njegovih grehov, šibkosti in napak pa ne morem reči, da ga cenim kot državnika, ki je zapustil za sabo dediščino, od katere bi danes še kaj imeli.«

7. Ali je podatek o Titovem rojstnem datumu (7. maj 1892) zanesljiv ali je možno, da se je rodil na kakšen drug dan?

»Podatek je zanesljiv. Čeprav je tudi sam navajal razne datume svojega rojstva.«

8. Že v mladosti ste imeli priložnost delati v nekaterih najbolj prestižnih evropskih ter ameriških arhivih in bibliotekah. Če primerjate takratno raziskovanje arhivov s sedanjim, kakšne so razlike? Gre v sedanji elektronski dobi bolj za tehnične spremembe ali še za kaj drugega?

»Nekoč sem hodil v arhive s svinčnikom in zvezkom. Pisal sem toliko, da sem dobival krče v roke. Danes imamo na razpolago najrazličnejše naprave, da moraš biti kar spreten, če hočeš vse obvladati. Jaz sem se marsičesa navadil, vsega pa tudi ne. Vsekakor samo s svinčnikom in zvezkom ne bi mogel raziskati in zbrati toliko gradiva, kot sem ga zbral po zaslugi elektronske tehnologije. V tem smislu je brez dvoma raziskovanje zelo napredovalo, o čem takem so naši predniki lahko samo sanjali. Je pa seveda odvisno od arhiva. Nekateri so raziskovalcem prijazni (v prvi vrsti britanski in ameriški), drugi manj. Nekateri pa sploh ne.«

(Spraševal: Matej Strmole, avtorske pravice: Mladinska knjiga Založba, d . d.)