Pripadniki najrazličnejših ver so za Verstva sveta predstavili nekaj svojih čisto osebnih pogledov na vero.

Preberite nekaj odlomkov:

SEM HINDUJEC

"Kot hindujec verujem v boga, ki ima veliko utelešenj (avatar). Verujem v vse te bogove, a se navezujem, podobno kot številni hindujci, na enega izmed njih, na Krišno, zelo priljubljenega hindujskega boga, ki je postal zame posebno pomemben. Številne zgodbe o Krišni me zelo ganejo in mi pomagajo. Vera v boga me spodbuja, naj bom koristen član družbe. Pomagal sem, na primer, ustanoviti kriketski klub za mladino in že trideset let sem njegov tajnik. To delam zato, ker kot hindujec želim nekaj povrniti skupnosti, ki mi je toliko pomagala. Verujem, da se bom po ponovnem utelešenju rodil v boljše življenje, če bom živel pravilno, pomagal drugim in častil boga."
Več v knjigi Verstva sveta..

SEM DŽAINISTKA

"OM.* Brez duhovnosti je življenje brez smisla.
Sem džainistična nuna in pripadam džainizmu 19 let. V samostan sem vstopila, ko sem bila stara 18 let. Džainistično asketsko življenje je zelo preprosto: imam dva kompleta oblačil; jem čisto vegetarijansko hrano iz ročno izdelane lesene skodele; nimam denarnega premoženja (ne gotovine ne bančnega računa itn.); opustila sem stike z družino; sem srečna, ker si ne želim materialne lastnine. Nuna nisem postala zato, ker bi bila nesrečna. Imela sem neverjetno srečne trenutke pri svojih starših, dveh sestrah in bratu. Moj rojstni kraj je Chenai v južni Indiji. Oče je zdravnik in radiolog, mati je gospodinja. Zmeraj smo molili in ob nedeljah meditirali po eno uro. Pobude moje družine in verskega okolja, v katerem sem odraščala, so me zelo prevzele in se v meni razraščale. Moja starša nista površna pripadnika džainizma, džainističnih načel se trdno držita v vsem življenju. Name sta zelo vplivali njuna globoka duhovnost in verska predanost."
Več v knjigi Verstva sveta...

SEM MUSLIMAN:

Muslimani imamo zelo malo verskih praznikov, glavna pa sta konec ramadanskega posta in bakrid (id al fitr). Zato se pri zavzetem praznovanju srečujemo tako stari kot mladi, tako bogati kot revni. Moj spomin na praznovanje ida v otroštvu mi govori o veselju in vznemirjenju, pa tudi o dnevih priprav. Vsi smo si nadeli nove obleke ter obiskovali prijatelje in sorodnike. Spominjam se na obilje okusnih jedi, ki smo jih pripravljali in si jih izmenjavali. Najboljša stran za otroke je bilo zbiranje denarja pri starejših in skupen obisk kina. Vsak je poznal vsakega v mestu in bilo je nujno, da smo se obiskali in poravnali vsa nesoglasja. To je bil čas obnavljanja vezi in prijateljstev. Žal pa opažam, da je v tej deželi malo skupnostnega življenja. Verjetno nas prav občutek izločenosti usmerja k naši veri."
Več v knjigi Verstva sveta...