(…) Naslednjih deset let sem največkrat v družbi fotografa in prijatelja Jureta Eržena preživel v krajih in z ljudmi, katerih življenja so se zaradi 11. septembra temeljito spremenila. Knjiga, ki jo držite v rokah, je novinarsko pričanje o desetletju vojn(e) proti terorizmu. (…)

(…) Tako sem postal priča zgodovine. To je velik privilegij in izjemno odgovorna vloga. Priča je pravni termin. Kot novinar, kot priča, si jemljem pravico obtoževati in celo obsojati. Zaradi tega sem imel na svoji profesionalni poti težave predvsem z ljudmi, ki svet opazujejo z varne razdalje. Ljudmi, ki verjamejo v zapisano in ne v izkustvo. Etika teoretikov – teoretika – je povsem drugačna kot etika izkustve terorja – teroretika. (…)

(…) Časopisi in medijske hiše svoje novinarje vse redkeje pošiljajo na razmeroma draga in dolgotrajna potovanja. Finančna kriza je stari poročevalski šoli zadala usoden udarec. Velike medijske hiše so se druga za drugo začele obnašati kot najbolj brezkompromisne multinacionalke: najtežje in najnevarnejše delo so prepustile slabo plačanim lokalnim novinarjem. V zadnjih letih sem v Iraku in Afganistanu spoznal vrsto mladeničev, ki so jih medijske korporacije – od New York Timesa do CNN-a – za skromno plačilo nekaj sto dolarjev na mesec najele za svoje lokalne poročevalce in fotografe. Ker je bilo treba hitro priskrbeti novice, ni nihče preverjal njihove izobrazbe, usposobljenosti in izkušenosti. Po krvavih ulicah Bagdada in Kandaharja so, ves čas izpostavljeni, lovili ≫ekskluzivne≫ novice o samomorilskih napadih. Kot žrtve so večkrat novica postali tudi sami. Nadrejeni jih pogosto sploh niso zavarovali. Veliko je bilo ubitih, ranjenih, ugrabljenih. Najbolj so trpele njihove družine. Le redki so na svojih novih delovnih mestih zdržali dlje kot leto dni. Potem so morali zaradi groženj in pritiskov oditi. (…)

(…) S fotografom, sopotnikom in predvsem velikim prijateljem Juretom Erženom, brez katerega te knjige nikoli ne bi bilo, sva v zadnjih desetih letih preizkusila vse poročevalske možnosti. Zaradi časa, ki sva ga na bojiščih preživela z ameriškimi vojaki in marinci, sva doma večkrat poslušala pripombe o »sodelovanju z okupatorjem«. Enako se je zgodilo, ko sva opravila intervju z iraškim upornikom in talibskim poveljnikom in so naju takoj obdolžili »teroristične propagande«. Uporaba vseh poročevalskih možnosti, ki smo jih novinarji imeli na voljo v zadnjem desetletju, nama je z Juretom omogočila širši vpogled v vzroke in posledice globalne vojne proti terorizmu, največjega geostrateškega dogodka po padcu berlinskega zidu. (…)