Afganistan in Pakistan

Pokopališče imperijev in civilistov

2008 Helmand, Afganistan (foto: Jure Eržen)

2009 Herat, Afganistan (foto: Jure Eržen)

Vietnam 2.0

Kandahar, oktober 2010

V Afganistanu je bilo med mojim zadnjim obiskom jeseni 2010 mogoče videti vedno več vietnamskih senc. Podobnosti je preveč, da bi jih bilo mogoče spregledati. Nekateri ameriški vojaki so v Afganistanu, denimo, po vietnamskem zgledu zbirali telesne dele civilistov, ki so jih pobili »za šport«.

Štabni vodnik 5. konjeniške divizije ameriške vojske v Kandaharju Calvin Gibbs je imel na nogi vtetovirane tri rdeče in tri modre lobanje. Rdeče so predstavljale (nekatere) njegove žrtve v Afganistanu, modre v Iraku.

Na svoji zemlji

Uruzgan, september 2010

Ameriški vod je dosegel središče vasi, skozi katero so osli in otroci nosili drva in koruzo. Pokrite ženske so se skrivale za debelimi blatnimi zidovi. Moški so v manjših skupinah čakali, kaj se bo zgodilo. Američani so bili še naprej prepričani, da bo prej ali slej počilo. Najbolj so se bali ostrostrelcev. Boljše okolje zanje si je bilo težko predstavljati.

»Zakaj je vaška šola zaprta? So vam tako ukazali talibi?« je poročnik Dewey vprašal moža, ki se je mučil z namakalno napravo. Po naključju je naletel ravno na enega izmed vaških učiteljev, ki je prestrašen stopil dva koraka nazaj.
Vaška šola, ki so jo leta 2008 odprli z mednarodno razvojno pomočjo, je že nekaj časa samevala. Ker so domačini izvedeli, da so učitelji vladno denarno in materialno pomoč – od zvezkov do tabel, svinčnikov, učbenikov in piškotov – prodajali na bazarju v sosednji vasi, so svojim otrokom prepovedali še naprej obiskovati edino izobraževalno ustanovo daleč naokoli. Jezni domačini so šolsko poslopje spremenili v javno stranišče.

»V šolo hodijo srat,« je prostodušno povedal major Mohamed in se zarežal na vsa usta.

"Tudi v tej vojni bomo zmagali"

Pešavar, Pakistan, oktober 2001

»Talibi imamo na voljo dovolj dokazov, da je bil napad na Afganistan načrtovan že davno pred 11. septembrom. Teroristični napad na ZDA je bil le povod, da na našo državo čim prej začnejo odmetavati bombe. Še enkrat ponavljam: za tragedijo 11. septembra ni odgovoren noben v Afganistanu živeči človek. To vam osebno zagotavljam. ZDA so bile pripravljene. Osama bin Laden je bil že vnaprej obsojen. Cilj določen – Afganistan. Dokazov še zmeraj nima nihče,« je talibski veleposlanik povišal svoj glas.

Američani imajo ure, Talibi imajo čas

Garmšir, Helmand, južni Afganistan, julij 2008

»Človek, na tem soncu me bo pobralo. Nevarnejše je od talibov,« je dahnil eden izmed marincev in naredil nekaj dolgih požirkov vode. Lokalna mešančka Suzzie in Jake, ki sta se marincem pridružila takoj, ko so ti zasedli bližnjo vasico, sta se na čelu kolone razigrano podila po posušenih makovih poljih. Ob robu peščenih sipin nad makovimi polji se je dvigalo nevarno zelenilo. Marinski vod se je približeval paštunski domačiji. Proti enemu izmed marincev je stekel velik rjavo-bel pes, ki ni kazal napadalnih namenov. Nervozni marinec je nameril in žival hladnokrvno ustrelil v levo uho. Pes se je nekaj časa valjal po pesku, potem pa pogumno vstal, se v zraku dvakrat obrnil in se zatekel nekaj metrov stran.

Objestni marinec je ponovno nameril in psa še dvakrat zadel. Ranjeni kuža, ki se ni in ni želel vdati, se je ponovno pobral, a takoj omahnil nazaj v pesek. »Ubij to prekleto stvar,« se je proti marincu Sendersu zadrl nadrejeni poročnik Slyder. Marinec se je pognal proti ubogi živali in ji s še dvema streloma razparal glavo.
»Jebena žival,« je vzkliknil Senders, ki je po »uspešni akciji« deloval zadovoljno.

Ko smo malo pred tem hodili po bližnji cesti, pogostem prizorišču samomorilskih napadov in podstavljenih bomb, je svoj pogum še uspešno skrival.
»Pes me je življenjsko ogrožal. In ne samo mene. Če ga ne bi ustrelil, bi se spravil tudi na Suzzie in Jaka,« je govoril marinec.

Mešančka, ki so ju posvojili Američani, se za usodo svojega pasjega kolega nista niti malo zmenila. Še naprej sta preganjala ovce. Z bližnje domačije, ki jo je nesrečna mrcina ponosno branila, so medtem odmevali otožni kriki. Bradati starec je komaj zadrževal solze. »Zakaj ste ubili psa?! Kaj vam je storil? Ni bil nevaren! Bil je dober pes,« je marincem zatrjeval lastnik skromne hiše, zgrajene iz blatnih opek, ki je kot ena redkih med vsesplošnim ameriškim napadom na območje Garmširja ostala nedotaknjena. Marinci so se starcu prek prevajalca, mladega fanta iz Kabula, nekako poskušali opravičiti. Starec, ki je v desni roki držal srp, tik pred tem se je vrnil s polja, se ni dal.

Marinec, ki je pokosil hišnega psa, je medtem v otroške roke trosil bonbone. Šolski primer osvajanja src in misli.