2011 Džuba, Južni Sudan (foto: Jure Eržen)
Genocid
Port Sudan in južni Darfur, oktober 2004
»Pojdite k hudiču!≪, ≫Izginite, vohuni!≪ so naju s španskim kolegom in sopotnikom Davidom Beriainom pred vhodom v največji naftni terminal v bližini pristaniškega mesta Port Sudan ob Rdečem morju pozdravili močno
oboroženi sudanski policisti. Za pogovor niso bili razpoloženi. Kopito avtomatske puške je za las zgrešilo prijateljevo glavo. Nato se je pred nama pojavil mogočen možak, vodja varnostne službe, in pomiril razgrete sodelavce. Nad njegovim ogromnim telesom so v vroči sapi vihrale zastave Kitajske, Indije in Malezije; držav, ki izvozijo največ sudanske nafte.
Reka Nil, gonilo konfliktov prihodnosti
Džuba, januar 2011
V improviziranem potniškem pristanišču ob reki Nil v Džubi je bilo 15. januarja 2011 zvečer, potem ko so svoje glasove za neodvisni Južni Sudan oddali še zadnji volivci, zelo živahno. Dekleta in žene, ki so zgodaj zjutraj
iz oddaljenih vasi ob reki na tržnice z velikimi lesenimi čolni pripeljale zelenjavo, so se po Modrem Nilu odpravljale domov, na odmaknjeno podeželje. Medtem ko so na prastara plovila nalagale robo, ki jim je čez dan ni uspelo prodati, so se v rečni plitvini, polni človeških in živalskih odplak, umivali prebivalci iz bližnjih naselij. Gole ženske so se mazilile z blatno vodo. Njihovi otroci so se v vodi igrali s plastičnimi igračami in večjimi kosi smeti. Nekdo je molil. Okoli ljudi se je podila perjad. Pes se je, ves v krastah, valjal v rečnem blatu. Dva mladeniča sta svojo žejo pogasila tik poleg njega. Na kopnem so se pristaniški uradniki v pisarni na prostem s potniki pogajali o ceni potovanja po reki, večnem viru življenja v tem delu Afrike. Ob voznikih lokalnih moto taksijev boda-boda so se dolgočasili nenavadno mladi policisti in okoliške pijandure. Zidovi so bili polepljeni z referendumskimi in domoljubnimi letaki.
Reka Nil se je mogočno valila proti severu.
Strateško orožje.
KRI JE VODA
Kartum, Ljubljana, junij 2007
Junija 2007 je minilo slabo leto dni, odkar se je Tomo Križnar kot posebni odposlanec pokojnega predsednika Janeza Drnovška znašel za sudanskimi zapahi. V Sloveniji, kjer so imele afriške krize zmeraj status odvečne eksotike, se je zaradi predsednikove pobude in Tomovih naporov ter posledičnih ≫političnih≪ zdrah ob reševanju iz zapora leta 2006 o Darfurju govorilo in pisalo več kot o vseh afriških krizah v zadnjih dvajsetih letih skupaj. Po Križnarjevi srečni vrnitvi je zanimanje hipno zamrlo. Slabo leto pozneje je bil Tomo, veliki prijatelj in navdih, še vedno v Darfurju. In še danes je. Vsak dan, vsako noč, znova in znova. Preganjajo ga podobe, resnica, nemoč ter vprašanja, ki predolgo čakajo na odgovore.
2011 Džuba, Južni Sudan (foto: Jure Eržen)