Za vas objavljamo še dve pravljici. Uživajte v njih.

Oslova jajca

(Ilustriral Zvonko Čoh, str. 52)

Je bil pa en Korošec, ki je vozil buče s polja. Poln voz jih je naložil, ga sreča pa tak človek, ki je bil malo neumen. Pravi:
»No, očka, kaj pa vi tu peljete?«»Ja,« pravi oni, »to so pa oslova jajca.«
»Ho-hooo! Oslova jajca! Tega pa še nisem slišal, da bi osel imel jajca.«
»Hja, boste pa zdaj slišali,« pravi kmet. »Iz tega jajca se izvali osliček, tak ta mladi.«
»Osliček?!« se začudi oni. »O, sakramiš! Pa bi vi prodali meni eno tako jajce?«
»Ja, jaz ga že prodam,« je rekel kmet, »samo precej drago je ...«
No, sta poravnala za tisto jajce, potem pa ta neumni vpraša:
»Ja, kako se mora pa tole valiti?«
»Hjaaaa,« pravi oni, »to greš pa gor v breg, pa sedeš nanj, pa moraš tako dolgo sedeti, da se osliček izvali. Seveda,« pravi, »ko že nekaj časa sediš, ga moraš pa tudi malo obrniti, drugače ne bo dobro – se kak spaček izvali. Bo pa tak, da ne bo oslu podoben.«
Dobro, kupi jajce, gre domov z njim. Sede v breg – precej strmo je bilo – pa sedi. Fajfo nabaše, kadi, sedi – se pa spomni, da bi moral jajce obrniti. Seveda, ko bučo premakne, pa buča zdrsne in gre po bregu, gre, on pa gleda, kam mu buča leti.
Spodaj je bil pa leskov grm in ravno pred grmom štor – star, ampak še trd drugače. Buča tresk v štor, na vse konce je letela, v grmu je pa zajček spal. Pa ravno na zajca pade kos buče! Zajček pokonci, za žive in mrtve jo je ucvrl tam po polju, ta je pa vpil za njim:
»Hej, hej, počakaj! Saj sem jaz tvoj ati!«
In je verjel, da mu je ušel osliček – nazaj ga pa ni priklical.

Piskrček, kuhaj kašo!

(Ilustrirala Ančka Gošnik Godec)

Neka uboga ženica je šla v hosto po dračje in si je napravila tako veliko butaro , da je ni mogla dvigniti na rame. Ko ni in ni mogla, je mimo prineslo pa nekega pobčka.
»Ne gre, mati?« je rekel. »Ne morete butare dati na rame? Čakajte, vam bom pa jaz pomagal!«
In je pomagal, je nesel ženi butaro vso pot do doma. Tam ga je ženska vprašala:
»Kaj ti bom dala za lon , ko si mi pomagal?«
»Ah, kaj mi boste dali, ko ste sami tako revni.«
»Glej,« je rekla, »ti bom dala pa tale piskrček. Pa kadar boš rekel: ,Piskrček, kuhaj kašo!’, se bo vselej z mlečno kašo napolnil. Pa jo boš jedel!«
Tako je tudi bilo.
Pobček vzame piskrček, se tisti ženici zahvali, pravi: »Bohlonej, mati! Kašo pa rad jem! Mi bo prav prišel!« – in gre nazaj domov. Od takrat naprej je vsak dan jedel svežo mlečno kašo, nikoli več ni bil lačen.
Nekoč pa je moral ta pobček po nekih opravkih. Mama je ostala doma, je rekla: »Piskrček, kuhaj kašo,« ustaviti ga pa ni znala. Ni vedela, kaj mora reči, ko se piskrček napolni. Zdaj pa – kaša je šla čez, kar naprej, kar naprej se je kuhala, da je je bila že polna hiša. Že ven je šla, po celi vasi, vse hiše polne, da so kar ljudje bežali. So se bali, da bodo utonili v kaši, toliko je je bilo.
Potem pa vendar sreča od nekod prinese tistega pobčka, da je prave besede izgovoril in je piskrček nehal kuhati. Menda so jo potem pojedli, saj mlečna kaša, kuhana, je dobra – kajne? Tri dni, če ne še več, so jedli, pa so jo pojedli.