Ančka Gošnik Godec se je rodila 5. junija 1927 v Celju.
Po očetu je podedovala nadarjenost za likovno ustvarjanje, ki jo je po vojni pripeljala tudi na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljano.
“V otroštvu so me strašili Pehta, pa volkodlaki, coprnice in hudobni škrateljni. Prikazovale so se mi tudi kače, zmaji in povodni mož. Pred spanjem se je bilo treba včasih kar čez glavo pokriti od vsega hudega. Nekaj tega mi je gotovo še ostalo v podzavesti. Seveda se teh bitij ne bojim več, saj si jih lahko naslikam, kakor hočem. Prav jim bodi. Šlik-šlak.”
Ančka Gošnik Godec
Najprej je ilustrirala za revijo Ciciban in druge revije za mladino, sledile so prve knjižne ilustracije z liki, ki so danes globoko usidrani v zavest bralcev več generacij. Ančka Gošnik Godec je tista ilustratorka, ki je oblikovala pomemben del nacionalnega izročila: le spomnimo se njenih zmajev, bele kače, vil, povodnega moža, čarovnic ter živali …
Zato jo Judita Krivec Dragan v svoji spremni besedi imenuje kot ilustratorko, ki je »več kot pol stoletja zvesto zapisovala skrite svetove in njihove prebivalce, ki jih je s prodornim pogledom rojenice in tankočutnostjo umetnice odkrivala v slehernem detajlu svojega sveta, morda majhnega v geografskem smislu, a neizmerno velikega v domišljiji in duši«. (…)
Ančka Gošnik Godec (…) »zna opazovati realnost, iz nje gradi, natančno, s potrpljenjem, tako da jo hkrati raztegne do brezčasja. Do daljnega nekoč nekje, ki nam ga čisto približa. Omogoča nam srečanje z izviri, ob katerih se ne sprašujemo,od kdaj tečejo, čutimo pa, da nam zdaj, ta hip, in vedno znova dobro denejo. V umetniških delih Ančke Gošnik Godec je skrita neizmerna moč, ki greje, hrani, traja in ostaja,« (…) pa je zapisala v uvodni besedi Anja Štefan.
In kako se loti dela, potegne prvo črto?
»Kako se lotim?No, preberem, potem si včasih hitro kaj napišem in delam skice, skice največ povedo. Ko imam skice narejene, se lotim risb, ampak najbrž se mi zdi neumno, da bi izdelala vse do konca, ker moraš dnevno svetlobo vedno izrabljati za barve.« (…)
»Delaš in si misliš, da tja do enih ponoči končaš – pa je ura pol treh, ko greš spat, ker ne moreš več. Drugo jutro gledaš: Ja, saj je še kar, no – in delaš naprej, delaš spet cel dan. Pa malo to, pa še to, pa tukaj gor, ker je ravno lučka. Potem pa enkrat rečeš: No, tako, zdaj je pa gotovo. In sam ne veš zakaj.«
Za svoje like pravi, da so ji vsi enako pri srcu in bi težko rekla, kateri so ji najljubši. A kljub vsemu je po vrstnem redu njenih najljubših dvajset v samem vrhu prav Muca Copatarica, sledi pa ji Zlata ptica.
Nagrade in priznanja
Svojo bogato zbirko ilustracij je predstavila na več kot 30 razstavah doma in v tujini in bila za svoje delo večkrat nagrajena. Med pomembnejše nagrade šteje Levstikovi nagradi iz let 1960 in 1964, tri mednarodne nagrade zlato pero v Beogradu, Smrekarjevo nagrado za življenjsko delo leta 1997, Levstikovo nagrado za življenjsko delo leta 2001 ter mednarodno priznanje IBBY leta 2002.