Muca, ki je imela vzeti peska

Enkrat je bil lep lep pesek, je imel celo kodre kakor mladi fantje, veste da ni bil grd, prav lep psiček je bil. In mačica je bila še lepša. Je imela bel obrazek in je bila kakor tale naša, ki ima potem proge navzdol, ampak obrazek je imela bel ko mleko.
Tedaj ta pes jo je zmerom gledal, se je zaljubil vanjo. Tedaj je rekel:
»Joj, lepa moja mucica! Če si ti pri volji, jaz te vzamem!«
»Dobro, zakaj pa ne: se bova vzela, bova mož in žena kakor drugi! Pa bova naredila tudi ženítke?«
Je rekel: »Vse bova naredila! Mora biti kot na pravih ženitkah in tudi cítira bo, se bova vsaj naplesala ta dan!«
Tedaj je bil vesel. Pes je bil vesel, muca še bolj, tako da je poskakovala in od veselja stresala noge, kot bi ne bile njene. Da kdaj bo šel delat papirje dol na občino?
»Dobro« – je rekel – »si odločena, me ne boš pustila?«
Joj, da ga ima tako rada, da ga ne more imeti rajši, kot ga ima.
»Dobro« – je rekel – »molči« – pravi – »jutri, pojutrišnjem« – je rekel – »bom šel dol in bom poskušal narediti papirje!«
Tedaj je šel. Tedaj ko je prišel tje dol, so imeli drugo delo na občini, so rekli, naj gre nazaj in naj pride drugi dan.
Je prišel gor, pravi muca:
»Si naredil papirje?«
»Joj« – je rekel – »sem prišel dol, je bila zaprta občina za zaročanje. So rekli, naj pridem jutri.«
»Dobro« – pravi – »torej jutri. Joj« – pravi – »se mi zdi dolgo čakati!«
»Dobro« – je rekel, pravi – »saj pojdem spet!«
Je šel spet, je prišel dol, lepo naredil papirje, vse v redu tam na občini, je bilo treba le še iti k poroki.
Torej zdaj morata pripraviti bonbone in konfete in podobno, pa meso, ki ga bojo potrebovali, in marsalo in vermut … Muca je dobro vedela, kaj vse pritiče, saj so morali vse lepo pripraviti. Veš, da so pripravljali: za skodelice so postavljali orehe okoli in okoli in lešnike; so mislili dajati vino v lešnike in orehi naj bi bili za jedila.
Ko je šel in prinesel gor papirje, je bila vesela muca in je skakala po vsi hiši, kjer je bila.
»Dobro« – je rekel – »papirje bom shranil jaz.«
»Ne« – je rekla – »ti ne moreš shraniti papirjev, ker si moški, ti bi jih lahko zgubil! Jih bom shranila jaz, ki sem ženska, jih bom lepo lepo shranila!«
Torej je vzela papirje in se je zanesel na muco. Je vzela papirje in jih nesla skrit – veš ti, kam?
No, tisti dan, ko so imeli iti k poroki, so šli iskat papirje – nikjer papirjev! Miši so jih bile raztrgale, da je ostalo samo nekaj razcefranih kosmičev. Muca si je začela ruvati dlako, glejte takole, in je prišla dol:
»Jojmene!« – proti pesku – »Jojmene!«
»Kaj imaš, kaj imaš?«
»Joj meni, nesrečnici!« – je rekla – »Kaj imam, kaj imam? Ti bi moral videti, kaj se je zgodilo!«
»Kaj se je zgodilo?«
»Joj« – je rekla, pravi – »so šli vsi papirji!«
»Kam so šli? Jih nisi skrila?«
»Jojme« – pravi – »jaz sem jih že skrila, ampak« ¬– pravi – »pridi pogledat gor, to je velika velika nesreča! Je vse raztrgano, vse razcefrano!«
»No, kdo pa jih je raztrgal?«
»No« – pravi – »miš! Jojme« – pravi – »ti ne morejo narediti drugih papirjev tam doli na Rávanci?«
Je šel spet dol na Rávanco, spet na občino, ubožček.
Je prosil, pokleknil, povzdignil takole gor rokice, naj mu za božjo voljo naredijo poročne papirje, vendar jih niso hoteli narediti več. So rekli:
»Smo ti jih naredili enkrat in zdaj je zadosti!«
Tedaj je prišel gor, kaj je naredil pes? Je na pol raz¬trgal muco, in muca, ubožica, je začela jokati. Morete vedeti sami, je mijavkala in mrnjavkala, da mau in mara¬mau in maramau in maramau, kako jo bije pesek!
Tedaj je pomislila: »Hej, ti si jih dal meni, ampak tudi jaz, ko najdem miš, si bo zapomnila miš, da je živa!«
Saj vidite: pes gre za mačko, ker so bili papirji raz¬trgani, in mačka gre za mišjo! Se ne morejo videti!

Tina Vájtova, Solbica

Zajčkova zadnja želja

Lisica je bila polna vragolij in je premišljevala, kako rada bi jedla meso. Kamorkoli je šla, povsod so jo preganjali s puškami, z gorjačami, z vsem.
In je bila v družbi z vsemi svojimi prijatelji, s tistimi, ki so hodili zmerom vkup, ki so bili šli tudi k spovedi. Tedaj se je spomnila in rekla:
»Čujte, mar naj res trpimo lakoto in se takole vlečemo? Veste kaj: zdaj pojdimo spat, gremo dol k Tigu spat in tam doli v mlinu bomo prebili noč, bomo že pometli malo moke in skuhali malo močnika, pa bo že kako! Jutri pa se bomo ločili« – je rekla – »gremo vsak po svoji poti, saj če hodimo takole skupaj, nas vidijo!«
In ona in volk in medved so šli. Tedaj ko so prišli dol k Tigu, vidijo, da je tam tudi zajček.
»Smem tudi jaz z vami?« Je prišel, ampak lisica ga ni marala. Drugi so vedeli celo to, da ga ni nikoli trpela v družbi. Tedaj pa je rekla:
»Pridi, pridi! Pridi, da bomo vsaj malo vkup, lepo kot pravi ljudje, v miru, in se bomo imeli radi.«
Je prišla noter v mlin in jim lepo dala vsakemu svoje mesto za spanje. In je rekla:
»Lepo spite, pri miru in v milosti božji. In varujte se, da bi se kdo ne ocural ali osral, če ne, ga snemo!«
Prebrisanka, ki je hotela po vsi sili jesti meso, je, brž ko so zaspali, pometla malo moke okoli grota in okoli kamna, zamesila na krožniku mehko pogačico in jo lepo podtaknila zajčku pod rep. Ubogi zajček je spal in ni nič slišal.
Potem ko je šlo proti jutru, je spregovorila:
»Pho, pho, tu smrdi, tu se je nekdo osral!«
Volk je rekel: »Jaz že ne, botra!«
Medved: »Tudi jaz ne, botra!«
Zajček je začutil, da ima pod sabo nekaj mehkega, pa je molčal in mislil: 'Kako je neki to, ko imam zmerom bobke!' Je bil pri miru in tiho.
Tedaj lisica je šla sèm in tje pogledat. Je začela pri volku, prišla tje in vidi – nima nič! K medvedu – ni imel nič! In je šla lepo k zajčku. Ko je videla –
»Joj, ti grda pošast nečista! To ni, da bi hodilo po svetu! Glejte, tole tukaj moramo kar pojesti in se ga znebiti. Ti umazana žival, taka dela nam dela in še hoče iti z nami! Kar priporoči dušo, ker te bomo snedli!«
In zajček je začel jokati, da ne in da ne, pa ni nič zaleglo:
»Mi te bomo ubili in snedli!«
Je rekel: »Čujte, lisičica, vi ste tako dobra in vi ste tako usmiljena: ko bi me hotela spustiti ven samo toliko, da odtočim vodico, priporočim dušo in vidim vsaj še enkrat zvezdice, tedaj me kar snejte!«
Ni hotela, tedaj pa sta volk in medved rekla:
»Dobro, vsem obsojencem tudi ljudje, ko jih obsodijo, dajo milost, da kaj izrečejo, zato moramo tudi njemu izpolniti njegovo zadnjo željo!«
In zajček je šel ven, ampak ni spuščal vodice in ni gledal zvezdic. On je udaril po tleh z zadnjimi nogicami in jo ucvrl od Tiga, da je v hipu bil že gor na Bískem Polju in je tako dirjal, je tako dirjal, da se ni ustavil nič prej kot tam gori na Ravni, v lipah pod Osojami.
In lisica, ki mu je sledila, je bil že lepo dan, ko je prišla tje gor na Ravno. Tedaj so ji prišli od vseh strani naproti s preklami in s puškami, tako da so se kar razkropili ona in volk in medved in so se našli spet šele čez teden dni.

Jelica v Borovičju, Osojane