Tone Pavček

Tone Pavček (1928–2011) je bil pesnik, esejist, prevajalec in urednik. Sodi med najvidnejše pesnike generacije, ki je vstopila v slovensko književnost po koncu druge svetovne vojne. 

Po maturi na klasični gimnaziji se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani in leta 1954 diplomiral, vendar pravne službe nikoli ni opravljal. V letih 1955–1957 je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, nato pa do leta 1972 novinar in urednik na RTV Slovenija. Med letoma 1963 in 1967 je bil ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od leta 1972 do upokojitve leta 1990 je bil odgovorni urednik Cankarjeve založbe, med letoma 1979 in 1983 je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev.

Uveljavil se je tudi na družbenem in političnem področju, zlasti v času osamosvajanja Slovenije. V letih 1986–1990 je bil poslanec slovenske skupščine in je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral Majniško deklaracijo. Bil je Unicefov ambasador, od leta 2001 izredni, od 2007 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 

Vse življenje se je posvečal literarnemu ustvarjanju za otroke in odrasle ter prevajanju iz  ruskega (Ahmatova, Pasternak, Majakovski …)  pa tudi drugih slovanskih jezikov. 

V slovenski povojni književnosti se je uveljavil kot predstavnik intimizma. Skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem je izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih leta 1953. Sledile so še mnoge zbirke, med drugimi Sanje živijo dalje, Ujeti ocean, Poganske hvalnice, Temna zarja, Same pesmi o ljubezni … Njegov pesniški razvoj je dosegel vrh v zbirkah Dediščina in Goličava. Bil je zelo priljubljen med ljudmi, veliko njegovih pesmi je skoraj ponarodelih. Po njegovi smrti je pri Mladinski knjigi izšla zbirka Angeli z ilustracijami Danijela Demšarja.

Med njegovimi najbolj priljubljenimi deli za otroke je Juri Muri v Afriki, mlade pa so na primer navdušile Majnice in fulaste pesmi. Njegove pesmi so prevedene v številne jezike.  

Med esejističnimi deli izstopajo v štirih knjigah zbrani eseji pod naslovom Čas duše, čas telesa I–IV. Napisal je tudi knjigo spominov Hiša Cankarjeve zaveze.