Avtorji

 

Faruk Šehić

Mića Vujičić

Uršuľa Kovalyk

 

Rosa Liksom

Petra Hůlová

Monika Maron

 

Jan van Mersbergen

Szczepan Twardoch

Blaže Minevski

 

Elena Ferrante

 

   

 

Faruk Šehić

Faruk Šehič

Faruk Šehić (1970) je bosanski pesnik, pisatelj, novinar in kolumnist, vodilni predstavnik t. i. »poteptane generacije«. Do začetka vojne v Bosni in Hercegovini je študiral veterino v Zagrebu, nato pa se je kot prostovoljec priključil vojski Bosne in Hercegovine. V slabih dveh desetletjih, odkar objavlja svojo literaturo, se je dvignil med najboljše sodobne bosanske književnike. Zbirka kratkih zgodb Pod pritiskom (2004) mu je prinesla nagrado zoro verlag, za romaneskni prvenec Knjiga o Uni (2011) pa je prejel nagrado Evropske unije za književnost in nagrado Meše Selimovića.

Intervju z avtorjem

  ♦ S katerim literarnim junakom se najbolj poistovetite in zakaj?

Idealni literarni junak, s katerim se lahko poistovetim, ne obstaja. Morda je moj tip junaka kameleonske narave, spremenljiv, večplasten, nekonvencionalen. Všeč so mi odmaknjeni značaji, ki so se zmožni upirati totalitarizmom, negativnim verskim vplivom ali le malomeščanski morali, kot na primer junaki v knjigah Danila Kiša. Sicer je moj najljubši lik polkovnik Aurelio Bunedias iz Márquezovih Sto let samote ali kapitan Ahab.

  ♦ Naštejte tri knjige, ki jih najraje prebira(jo) vaš(i) glavni junak(i).

Travne bilke Walta Whitmana.
Sonce vzhaja in zahaja Ernesta Hemingwaya.
Gospod Cogito Herberta Zbigniewa.

  ♦ O čem nikoli ne bi pisali?

Nikoli ne bi napisal knjige, ki bi slavila katerokoli vrsto sovražnega govora, rasizma ali neofašizma.

  ♦ Imenujte knjigo, ki je na vas naredila trajni vtis.

Jugoslovanska izdaja Izbranih pesmi Jorgeja Luisa Borgesa.

  ♦ Katera je vaša najbolj nenavadna razvada/navada?

Preden odprem svoj McBook Air, si zmeraj umijem roke.

Mića Vujičić

Mića Vujičić

Mića Vujičić (1979) je srbski pisatelj, novinar in literarni kritik. Članke, kolumne in intervjuje objavlja v srbskih časopisih Dnevnik, Danas, Blic in Politika. Za roman Oster štart (2010) je prejel štipendijo iz sklada Borislava Pekića. Po tem je izdal še zbirko kratkih zgodb Ronjenje na dah (2014). Prozo sicer redno objavlja v literarnih časopisih.

Intervju z avtorjem

  ♦ S katerim literarnim junakom se najbolj poistovetite in zakaj?
Z Nickom Adamsom, junakom v Hemingwayevi zbirki kratkih zgodb V našem času. Seveda nikoli v življenju nisem videl indijanske vasi, nisem se igral z britvijo … A kot deček, v začetku devetdestih, sem videl, da moj bratranec spi z vojaškim nahrbtnikom na postelji. Z majhno, zeleno torbo, v kateri so bili najosnovnejši higienski pripomočki. Strah ga je bilo, da ga bodo mobilizirali, moral je biti pripravljen. Če pridejo ponoči, ga ne bodo čakali. (Nahrbtnik je imel pripravljen še dolgo po vojni!) Zakaj Nick? Ker se mi zdi, da je Hemingway skozi njegove doživljaje prikazal, kako se življenje počasi, brazdo za brazdo, vrezuje v našo kožo.

  ♦ Naštejte tri knjige, ki jih najraje prebira(jo) vaš(i) glavni junak(i).
Glavni junak romana Oster štart, zmeraj znova pretepeni nogometni sodnik nižjeligaških tekmovanj, prebira Logaritemske tablice avtorjev O. Schlömilcha in J. Majcena (22. izdaja, Šolski učbenik, Zagreb, 1973) ter štiri glavne izdaje prof. dr. inž. Borisa Apsena, Repetitorij više matematike (prvi, drugi in tretji del, Tehnička knjiga, Zagreb, 1972) in Repetitorij elementarne matematike (Tehnička knjiga, Zagreb, 1970).

  ♦ O čem nikoli ne bi pisali?
Nikoli ne bi pisal o svojem daljnem stricu, znanem modnem oblikovalcu, ki živi v New Yorku. Ko so leta 1985 posneli Pogled na umor iz serije filmov o Jamesu Bondu, glavno vlogo je imel Roger Moore, so producenti naznanili, da so imena vseh likov izmišljena, vključno z imenom mojega strica. On je takrat že imel znano modno linijo in njegovo ime je bilo zelo podobno imenu glavnega Bondovega sovražnika. Če si torej Bond ni upal imeti opravka z njim, kako naj si šele jaz.

  ♦ Imenujte knjigo, ki je na vas naredila trajni vtis.
Pisma Gustava Flauberta.

  ♦ Katera je vaša najbolj nenavadna razvada/navada.
Natančno se poglabljam v programske sheme lokalnih TV-postaj, predvsem v nočni program. Na eni od lokalnih postaj gledam potopisno oddajo, ki jo avtorica snema s kamero, iz avtobusa, skozi steklo, na običajnih turističnih izletih. Včasih obrne objektiv in slučajno posname človeka, ki sedi zraven nje in spi na sedežu. Sliši se hrup avtobusa. Voznik včasih preklinja, ko se znajde v prometni konici.

Uršuľa Kovalyk

Uršula Kovalyk

Uršuľa Kovalyk (1969) se osredotoča na notranje življenje (ženskih) junakinj, edino področje, kjer se lahko res razvijejo. Njihov pravi, resnični jaz se iz resničnega življenja preseli v svet sanj, prividov in fantazij, ki jim omogočajo, da se sprašujejo o resničnosti in jo delajo znosnejšo. Situacije, pogosto na meji med sanjami in resničnostjo, so neredko nevarne in junake ogrožajo, vendar bližina smrti depresivne, apatične oziroma resignirane ženske predrami v življenje. Debitirala je z zbirko kratkih zgodb Faithless Women Do Not Lay Eggs (Neverné ženy neznášajú vajíčka, 2002), leta 2004 pa je izdala še zbirko kratek proze Drag šov.

Iz intervjuja z avtorico

  ♦ Se vam zdi, da ima slovaška književnost jasno identiteto, in če je tako, kako bi jo opisali?
Kovalyk: Ne razmišljam veliko o slovaški literaturi in po mojem mnenju nima jasne identitete. Vsak slovaški pisatelj oziroma pisateljica ima čisto svojo identiteto. Mislim pa, da slovaški književnosti manjka sleng, ki je, vključno s književnostjo, v začetniškem obdobju. Osebno ne maram brati slovaščine, zapisane na način, na katerega nihče zares ne govori.

  ♦ Kateri so vaši najljubši slovaški in mednarodni pisatelji, ne glede na obdobje?
Kovalyk: Veliko jih je. Seznam bi bil dolg in počutila bi se krivo, da koga izpuščam. Nekoč sem delala v knjigarni in zgodilo se je, da sem preveč brala ter premalo pisala. Zdaj počnem ravno nasprotno. Obožujem latinskoameriške avtorje, njihove knjige se mi zdijo barvite, celo vonjam jih lahko. Všeč mi je Agatha Christie, pa tudi roman Eleganca ježa Muriel Barbery mi je močno ostal v spominu. Trenutno prebiram knjigo kratkih zgodb Kenzabura Oeja.

  ♦ Ste že kdaj napisali roman oziroma ste o tem razmišljali, ali pa so vam ljubše kratke zgodbe in gledališče?
Moja zadnja knjiga, The Secondhand Woman (2008), je roman. Vendar imam raje kratko prozo. Pisanje je lahko veliko bolj intenzivno, ko moraš zadeti bistvo glede neke teme in pri tem ne moreš uporabiti veliko besed. Poleg tega nimam veliko prostega časa, ki ga zahteva pisanje romana kot dolgotrajen proces. Sicer ne morem reči, da mi je ena zvrst ljubša od druge.

(vir: Česká pozice, Magical elements: an interview with Uršula Kovalyk)

Rosa Liksom

Rosa Liksom

Rosa Liksom (1958) je priznana sodobna finska pisateljica. Pred kratkim je prejela prestižno nagrado finlandia za roman Razdelek št. 6, ki je bil izbran za najboljši finski roman leta 2011. Rosa Liksom se je že prej uveljavila kot avtorica neizprosno iskrenih in pogosto temačnih kratkih zgodb, s katerimi je požela hvalo v kritiških krogih in v javnosti. Je avtorica osmih zbirk kratkih zgob, treh romanov in več knjig za otroke, poleg tega je vizualna umetnica.

Petra Hůlová

Petra Hulova

Petra Hůlová (1979)  je osupnila literarni svet s prvencem Vse mi pripada, ki je izšel v češčini leta 2002, in prejelo ugledno nagrado magnesia za odkritje leta. Uveljavila se je kot ena najbolj zanimivih mladih evropskih pisateljic.

Leta 2004 je Hůlová objavila dolgo pričakovano drugo delo, Skozi motno steklo. Leta 2005 je objavila epski roman Cirkus Les Mémoires, s katerim je dokazala, da ni zgolj nadarjeno mlado pero, temveč tudi izjemna avtorica.

Njen četrti roman, Trosobno iz plastike, je izšel leta 2006 in bil nato prirejen za dramsko besedilo. Leta 2007 je roman prejel nagrado Jiříja Ortena za književnost. Leta 2008 je objavila roman Postaja Tajga, za katerega je prejela nagrado Josefa Škvoreckega. Njen najnovejši roman, Varuhi državljanskih dobrin, je izšel leta 2010.

Intervju z avtorico:

  ♦ S katerim literarnim junakom se najbolj poistovetite in zakaj?
Z nekaterimi liki iz mojih lastnih knjig.

  ♦ Naštejte tri knjige, ki jih najraje prebira(jo) vaš(i) glavni junak(i).
Svoboda Jonathana Franzna.
Brezkončna burka Davida Fosterja Wallaca.
Naslada Elfriede Jelinek.

  ♦ O čem nikoli ne bi pisali?
Tega ne bi omenila niti na tem mestu:).

  ♦ Imenujte knjigo, ki je na vas naredila trajni vtis.
Professor Andersen´s Night avtorja Dag Solstada.

  ♦ Katera je vaša najbolj nenavadna razvada/navada?
Ker gre za navado, je ne morem več dojemati kot nenavadne.

Monika Maron

Monika Maron

Monika Maron (1941) se je rodila v Berlinu. Odraščala je v Nemški demokratični republiki, nato pa leta 1988 emigrirala v Zahodno Nemčijo. Za svoja dela je prejela več nagrad (na primer nagrado kleist leta 1992; nagrado Friedricha-Hölderlina leta 2003; nemško nacionalno nagrado leta 2009; Lessingovo nagrado 2011 itd.). Njena dela so prevedena v angleščino, francoščino, italijanščino, japonščino, korejščino, hrvaščino, nizozemščino, poljščino, portugalščino, ruščino in španščino. Redno objavlja prispevke z družbeno-politično tematiko v časopisih in revijah, kot sta Zeit in Der Spiegel.

Intervju z avtorico (dailymotion.com, 15. 6. 2009)

Jan van Mersbergen

Jan van Mersberge

Jan van Mersbergen (1971) je eden najbolj vznemirljivih sodobnih nizozemskih avtorjev. Njegov prvenec iz leta 2001 je bil nominiran za najboljši prvenec leta. Za enega od pozneje napisanih romanov je prejel nagrado BNG nieuwe literatuurprijs in bil nominiran za tri druge ugledne nacionalne nagrade: libris literatuurprijs, AKO literatuurprijs in gouden uil. Za svoj najnovejši roman, Zadnji pobeg (2014), je prejel nagrado bordewijk za najboljši nizozemski roman leta 2014 in bil med finalisti za literarno nagrado AKO. Njegova dela so bila prevedena v sedem jezikov.

Intervju z avtorjem:

  ♦ S katerim literarnim junakom se najbolj poistovetite in zakaj?
Z Nickom Adamsom, Hemingwayevim likom s postravmatsko stresno motnjo zaradi vojne. Ne poistovetim se s travmo, ampak z njegovim načinom spopadanja z njo: ribolovom.

  ♦ Naštejte tri knjige, ki jih najraje prebira(jo) vaš(i) glavni junak(i).
Glavni lik v knjigi Zadnji pobeg rad bere Legend of a suicide Davida Vanna, Tinkers Paula Hardinga in Lean on Pete Willyja Vlautina.

  ♦ O čem nikoli ne bi pisali?
O svoji mami.

 ♦ Imenujte knjigo, ki je na vas naredila trajni vtis.
Cesta Cormaca McCarthyja.

 ♦ Katera je vaša najbolj nenavadna razvada/navada?
Vse moje navade so zelo običajne, zato si zmeraj najprej obujem levi čevelj in klepetam z nasprotnikovimi napadalci, ko igram nogomet.

Szczepan Twardoch

Szczepan Twardoch

Szczepan Twardoch (1979) je odkritje na poljski literarni sceni. Izjemno ploden avtor šlezijskega in poljskega porekla je do 30. leta napisal že deset del. Bil je med glavnimi kandidati za nagradi gdynia in Józefa Mackiewicza. Leta 2008 je prejel srebrno nagrado Jerzyja Żuławskega, leta 2012 pa nagrado tednika Polityka za roman Morfij (2012), s katerim je osvojil tudi ugledno nagrado nike po izboru ljudstva ter bil med glavnimi kandidati za literarno nagrado gdynia in srednjeevropsko literarno nagrado angelus.

Blaže Minevski

Blaže Minevski

Blaže Minevski (1961) je pripovednik, romanopisec in dramatik. Za romane in kratko prozo je prejel vse pomembnejše literarne nagrade v Makedoniji, med drugimi tudi nagrado za roman leta za Spominčice (2011). Kot dramatik je dobil nekaj nagrad na Nacionalnem festivalu makedonskih profesionalnih gledališč, za dramo Živalski jezik (2000) pa je dobil nagrado za najboljše dramsko besedilo. Zastopan je v vseh antologijah makedonske kratke proze, ki so v zadnjih dvajsetih letih objavljene v Makedoniji in zunaj nje, njegove zgodbe pa so prevedene v angleščino, francoščino, nemščino, italijanščino, španščino, ruščino, romunščino, slovenščino, hrvaščino, turščino in srbščino.

Intervju z avtorjem:

 ♦  S katero literarno osebo se identificirate in zakaj?
Marko Cepenkov, največji zbiralec makedonske ljudske umetnosti, je nekje sredi devetnajstega stoletja zapisal prastaro novelo iz makedonske folklore oziroma makedonske literarne zakladnice z naslovom Siljan Štrk. Gre za fanta, ki zaradi kletve postane štrk, potem pa z veliko truda in malo čudežne vode spet postane človek. Ta literarna oseba je po mojem mnenju ključna za makedonsko književnost nasploh. Zakaj? Zato, ker mora vsaka književnost začeti z nečim svojim, prvotnim in globokim. V naših ljudskih pripovedih mrtvi nikoli niso dovolj mrtvi, da bi bili mrtvi za vekomaj, osli pa so letali kakor helikopterji, še preden je bil izmišljen helikopter ali preproga, ki se spreletava nad Macondom. Sicer pa je v kultnem latinskoameriškem romanu Sto let samote alkimist Mequiades ravno iz Makedonije. Avtor Gabriel Garcia Márquez je verjetno vedel za alkimistično bistvo Makedonije, ki je obenem tudi bistvo makedonske književnosti. Zato se torej identificiram z našim Siljanom Štrkom. Zato, ker ve, kako je biti štrk in kako spet postati človek.

 ♦  Navedite tri knjige, ki jih najraje prebiraj(jo) vaš(i) glavni junak(i).
Po mojem mnenju bi moja priljubljena literarna oseba Siljan Štrk, ki se je spremenil v štrka zato, ker je bil len in ker ni ubogal nasvetov svojih staršev, z zadovoljstvom brala romane Bratje Karamazovi Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, Sto let samote Gabriela Garcie Márqueza in Moby Dick Hermana Melvilla.

 ♦  O čem ne bi nikoli pisali?
Mislim, da je iz vsega do sedaj povedanega, pa čeprav v imenu Siljana Štrka, jasno, da nikoli ne bi pisal o tistem, kar je mogoče povedati v časopisu, gostilni ali s političnega govorniškega odra. Vsak avtor ima takega bralca, kakršnega zasluži. In obratno. Moj bralec pa je čuden bralec. Pravzaprav je moj bralec malo staromoden. Moj bralec bere na glas, kakor v srednjem veku. Ljudje v srednjem veku niso znali brati »v sebi«. Vsi so brali na glas. Moja teorija o branju je teorija o »ritmu srca«. Po mnenju Juna-Ruara Bjerkvola, velike avtoritete na tem področju, je ritem srca vedno v prefinjenem skladu s semantično vsebino besed in njihovega čustvenega naboja. V vsakem primeru bralec ustvarja delo po sebi, sledeč ritmu svojega srca, v skladu z ustvarjalnim ritmom umetnika in lastnega védenja o svetu. Sam si seveda vedno predstavljam najboljšega bralca na svetu. Bralca, s katerim skupaj ustvarjava smisel tistega, kar je napisano. Za takega bralca je vredno pisati. Vsekakor včasih v ta magični prostor življenja zaidejo tudi naključni mimoidoči, vendar je upanje, da bo pravi bralec nekega dne vendarle našel pot do pisatelja, tisti resnični smisel pisanja. Pisanje je delo, branje pa – terapija. Torej, nikoli ne bi pisal o tistem, o čemer sam nočem brati.

 ♦  Imenujte knjigo, ki je na vas naredila trajni vtis.
Vse knjige, ki jih berem dvakrat, nekatere od njih pa tudi trikrat, so name naredile trajen vtis, vendar sem se tokrat odločil za Sto let samote, zaradi stotih let od objave in predstavitve splošne teorije relativnosti Alberta Einsteina in stotih let razdeljene Makedonije v prvi svetovni vojni. In ne samo zaradi stotih tragičnih let balkanske samote, temveč tudi zaradi makedonskih alkimistov, ki so omenjeni že takoj na prvi strani romana. Če je bila alkimija povezana z Makedonijo pred več kot pol stoletja, tam nekje v Macondu, zakaj ne bi verjeli, da bo alkimija rešila Makedonijo tudi zdaj, tukaj, v času, ko nas vsi spodbujajo, naj sprejmemo Luciferjeve nasvete in spremenimo ime, da bi kakor brezimni klateži po svetu živeli lepše. Čeprav se bomo medtem morda naučili leteti na preprogi ali vsaj padati z neba, kakor oslovska sedla junaka z imenom Itar Pejo, enega najbolj znanih likov iz makedonskih ljudskih pravljic. Sto let samote, torej, zaradi stotih let makedonske alkimije obstoja.

 ♦  Katera je vaša najbolj nenavadna razvada/navada?
Moja najbolj čudna navada je, da si vsak elektronski podatek napišem na papir, da bi se prepričal, da je resničen. Morda je to zaradi mojega intimnega strahu, da bi pisanje, rokopis in napisane knjige v vsakem trenutku lahko izginile, pravzaprav so že skoraj izginile. Elektronske črke so virtualni svetlobni znaki, ki agresivno vstopajo v nas, se prebijajo skozi naše oči kakor svetlobna kopja, vržena iz nekakšne bleščeče eksplozije. Natisnjene črke so pasivne, privlačne in mehke. Ko beremo tiskano knjigo, mi vstopamo vanjo, ne pa ona v nas; prodiramo med vrstice, s svojim pogledom osvetljujemo črke, jih zbiramo v sebi kakor kresničke.

Elena Ferrante

Elena Ferrante, italijanska avtorica desetih izjemno pronicljivih in iskrenih romanov, se je rodila v Neaplju oziroma v njegovi bližini. Najbrž je bila nekoč poročena, morda je živela v Grčiji, zdi se, da je mati. Vsaj tako si lahko mislimo. Elena Ferrante je izjema v dobi samopromocije, saj želi uživati popolno zasebnost. Zdi se, da njeni intenzivni, boleče osebni romani nič sluteče bralce presenečajo z nenadnimi izpovedmi. Je ena najbolj znanih sodobnih italijanskih pisateljic. Ko je bilo njeno zadnje delo iz serije romanov o dveh prijateljicah iz Neaplja prevedeno v angleščino, je zaslovela tudi po svetu, med njenimi oboževalci so med drugimi Zadie Smith, James Wood in Jhumpa Lahiri.

Iz intervjujev z avtorico:

 ♦  Lahko predvidevamo, da Eleno Ferrante vidite kot skrivnostno osebo, brez doma in družine, ki živi v vaših mislih?
Ne, Elena Ferrante je avtorica romanov. Glede na to, koliko se kaže prek svojega pisanja, morda celo preveč, ni prav nič skrivnostna. Napisano je prostor, kjer se ji njeno ustvarjalno življenje zgodi v vsej svoji polnosti. Kar želim povedati, je, da je avtorica kombinacija izraznih strategij, ki oblikujejo izmišljen, a konkreten svet, kjer se dogajajo reči in v katerem živijo ljudje. Vse drugo je vsakdanje, zasebno življenje.

(vir: theguardian.com, Elena Ferrante: 'Anonimyty lets me concentrate exclusively on my writing.', 19. 2. 2016).

 ♦  Kako ste začeli pisati romane? Katero lastno knjigo vidite kot prelomno za vaše pisanje in zakaj?
Že kot deklica sem ugotovila, da rada pripovedujem zgodbe. To sem počela ustno in kar uspešno. Okrog trinajstega leta sem začela pisati zgodbe, a pisanje ni postalo stalna navada do mojih dvajsetih let. Zame je bila pomembna Nadležna ljubezen, čutila sem, da sem odkrila pravi slog. Roman Dnevi zavrženosti mi je po mnogih bojih to potrdil in mi dal samozavest. Danes bi rekla, da so bili Dnevi zavrženosti moja najzahtevnejša, a tudi najuspešnejša knjiga, pisanje tega romana se mi je zdelo kot možnost, da podoživim svoje življenje. A še zmeraj menim, da je bila moja najdrznejša knjiga, pri kateri sem največ tvegala, roman O izgubljeni deklici. Če ne bi šla skozi ta proces, z veliko tesnobe, ne bi napisala Genialne prijateljice.

(vir: nytimes.com, 'Writing Has Always Been a Great Struggle For Me', 9. 12. 2014)

 ♦  Si zapisujete svoje sanje?
Ob redkih priložnostih, ko si jih zapomnim, ja. To počnem že od dekliškega obdobja naprej. Je vaja, ki jo priporočam vsakomur. Podvreči sanjsko izkušnjo logiki stanja prebujanja je skrajni preizkus pisanja. Nikoli ne moreš natančno poustvariti sanj. To je bitka, obsojena na izgubo. A ubesediti resnico geste, občutenja, toka dogodkov, tako kot si jih doživel v sanjah, je dejanje, ki ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled.

(vir: theparisreview.org, Elena Ferrante, Art of Fiction No. 228)

 

Naročanje

Vse izdaje Cankarjeve založbe lahko naročite na Emka.si

Emka.si

Spremljajte nas!

Facebook  Pinterest

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.