Ciciban

Julij, avgust 2019

Junijski Cici nabiralnik in Umetnija meseca

V junijskem Cici nabiralniku si lahko med drugim ogledate umetnijo meseca – otroški likovni izdelek po izboru Cicibanove strokovne sodelavke – likovne pedagoginje Silve Karim. Mogoče najdete v Cici nabiralniku kako znano ime? Zagotovo pa boste našli veliko lepih risb, slik, grafik … katerih avtorji so šolski otroci.

Pošljite nam tudi vi  – od doma ali iz šole – zapise izvirnih otroških pesmic in pravljic, poročila o uspelih projektih, najlepše likovne izdelke … Izbrano umetnijo meseca nagradimo z lepo knjigo.

Naš naslov: Mladinska knjiga Založba, d. d., Ciciban, 1536 Ljubljana; za Cici nabiralnik ali ciciban@mkz.si

Umetnija meseca

slika
Ko zapoje naš pevski zbor, likovna tehnika: flomaster in tempera, Gaja Lipušček, 2. r, OŠ Šturje Ajdovščina, mentorica: Anuša Blažko

To sončno sliko s prepevajočimi otroki smo prejeli z Osnovne šole Šturje. Narisala in naslikala jo je drugošolka Gaja. In res, otroci na sliki imajo odprta usta in prepevajo. Če jih dobro pogledamo, se nam zdi še najbolj glasen otrok v zadnji vrsti.
Gaja zna dobro opazovati. Tisto, kar vidi, zna tudi zanimivo prikazati. V celoti vidimo le tiste otroke spredaj, ostale pa vidimo le delno, saj jih prednji prekrivajo. Ozadje je Gaja poslikala z žareče toplimi barvami.

Za umetnijo čestitamo Gaji Lipušček z Osnovne šole Šturje. Za dobro mentorstvo čestitamo tudi njeni učiteljici Anuši Blažko.

Gaja dobi knjigo dobi knjigo Andreja E. Skubica z ilustracijami Tanje Komadina Trio golaznikus 2, Babi nima več telefona (MKZ 2018).

Iz Cici nabiralnika

Škotska

Dve leti sem živela na Škotskem. Tam šolanje začnejo prej kot pri nas, že pri štirih ali petih letih. V šoli se vsak petek zberejo v telovadnici in razdelijo diplome. Tam sem se počutila varno in sproščeno.
Škotsko obdaja morje, a je tako mrzlo, da se tudi poleti ne da kopati v njem.  Škotska ima zelo lepe reke, gradove, gozdove in polja. Obdana je z majhnimi in velikimi otoki. Reka Tay je ena največjih rek na Škotskem. Škotski jezik se je zelo lahko naučiti. Na Škotskem sem imela najboljšo prijateljico Ruby. Bila je zelo prijazna. Vsak dan se je prihajala k nam igrat.
Čeprav sedaj živim v Sloveniji, mi je lepše na Škotskem.

slika

Mojca Pongrac Kuzma, 3. r., OŠ Martina Krpana Ljubljana, mentorica: Majda Ilc Hussein

 

Kje mi je lepše?

V Ukrajini imam dve babici, dedka in teto. Z njimi se pogovarjam rusko.
Ta jezik sta me naučila govoriti mami in oči. S starši in sestrico doma v Sloveniji se pogovarjam slovensko in rusko. 
V Ukrajini je lepo. Tam se počutim dobro, skoraj kot v Sloveniji.
Težko povem, kje mi je lepše. Enako lepo je v Ukrajini in Sloveniji.

Maksim Konovalchuk, 1. r., OŠ Martina Krpana Ljubljana, mentorica: Majda Ilc Hussein

 

Draga knjižničarka!

Napisala ti bom pismo, kako sem živela v Ukrajini in kako živim sedaj v Sloveniji.
Ime mi je Arina. Stara sem 8 let. Imam starše: mamico in dva očka. Moja mami je Ukrajinka in 2. očka je Slovenec, 1. očka pa Ukrajinec.

V Ukrajini smo živeli v hiši z vrtom. Imeli smo živali: tri kužke in tri mucke. Hodila sem v vrtec. Stara sem bila 4 leta ali 5 let in sem zbolela. Moja vzgojiteljica je živela blizu moje babice in jaz sem vsak dan hodila k njej in me je učila. Spomnim se, da sva šli enkrat na kavo in mi je kupila sladoled, zraven pa sem dobila igračo vetrnico.  

Tam se imela veliko prijateljev. Enkrat smo šli z bratrancem in sestrično lovit k reki rake in smo jih potem jedli. FUL so bili okusni.

V Ukrajini je bilo lepo. Všeč pa mi ni bilo, ker je bilo povsod veliko smeti in pasjih kakcev.
Ko sem bila stara 6 let, bilo je maja, sem prišla z mamo živet k moji teti v Slovenijo. Vse sem videla čisto drugače kot v Ukrajini, kot da sem videla povsod palme. Vse je bilo svetlo, sončno. 

1. septembra sem šla v šolo, v 1. c. Takrat še nisem znala tako dobro govoriti slovenski jezik. Mami me je doma učila govoriti in čez dva meseca sem že veliko znala.
Ko smo imeli prvič likovno umetnost, nisem vedela, kaj so to flomastri. A veš, kako je bilo to težko!

Našla sem nove prijatelje in prva prijateljica je bila sošolka Amina. Slišala sem sošolce, kako jo kličejo in sem jo tudi jaz poklicala, ampak je zbežala. Ne vem katerega dne pa je le prišla do mene in postali sva najboljši prijatelji in sva še sedaj.

Čisto vse v Sloveniji mi je všeč. Pogrešam pa ukrajinskega dedka, ki je že umrl.

V Sloveniji imam babico in dedka, ki me imata zelo rada. Moj dedek zna kuhati. Ko skupaj s starši in sestricama pridemo k njima na kosilo, prižgemo radio, poslušamo angleško muziko in plešemo. 

To je ukrajinska pesem in ti jo bom prišla zapet po ukrajinsko:

Palačinke, palačinke.
Kje so bile? Pri babici.
Kaj so jedle? Kašo.
Kaj so pile? Vodo.
In za zajtrk kruh in solato.
Pojedle, poletele in na glavo sedle.

To pismo je zate, da se me boš spominjala.
Tvoja bralka Arina 

slika

Arina Zaderei, 2. r., OŠ Martina Krpana Ljubljana, mentorica: Majda Ilc Hussein

 

Ko si majhen

Nekoč se je v gozdu na koncu sveta zgodilo nekaj strašnega. Dež je poplavil okolico in živalske domove. Ko je nehalo deževati, so prvi sončni žarki ustvarili mavrico. Ko se je mavrica dotaknila tal, je pri starem podrtem drevesu zrasla glava zelja. Pod glavo zelja se je skrival fantič. Bil je skuštran, zelo prestrašen in suh. Ampak še nekaj je bilo na njem – bil je tako majhen kot palec.

Nekega dne so malčka našle mravlje in ga vzele k sebi domov. Ko so ga prinesle domov v mravljišče, so ga oblekle in mu dale ime Zelje, ker se je rodil pod glavo zelja. 

Mravlje so Zelju pokazale mravljišče in ga dale spat k malim ličinkam. Ko so se zbudili, mravelj ni bilo več v sobi. Zelje je vprašal eno izmed ličink, kje so mravlje. Odgovorila mu je, da vsako jutro pride hranilka in da naj ne skrbi. In res, prišla je hranilka in nahranila ličinke. Takoj za hranilko je prišla mravlja frizerka in ličinkam uredila tipalke, zelju pa lase. Ena izmed ličink je rekla Zelju, da ima res noro frizuro. Druge ličinke so se smejale, Zelju pa je frizerka lase spela v dva šopa, kot bi bile tipalke. Nato je mravlja, ki ga je prinesla v mravljišče, rekla, da mu bo pokazala kraljico mravelj. Ko sta prispela do nje, je Zelje skoraj zadela kap. Kraljica mravelj je bila grozna. Zelje je rekel, naj z mravljo takoj odideta. Nato ga je mravlja pomirila in rekla, da ta kraljica ni zlobna. Kraljica pa je rekla: »Ne boj se malček, prijazna sem. Ne stoj tam in mi pomagaj prešteti jajca.« Zelje se je pomiril in kraljici pomagal prešteti jajca. 

Nato pa se je zgodilo nekaj strašnega! Mravljišče je začel napadati mravljinčar! Vse mravlje so se razbežale in poklicale stražarje. Stražarji so  se začeli postavljati in pljuvati slino ter ščipati v jezik. Mravljinčar je bil potrpežljiv. Eno mravljo je z jezikom ugrabil. Mravlja se je zelo ustrašila, zato jo je Zelje zgrabil in mravljinčar je oba zalepil na svoj lepljivi jezik. A mravlja ga je ugriznila in se osvobodila, Zelje pa je ostal na jeziku. Ko je mravljinčar potegnil jezik ven iz mravljišča, se je Zelje prijel za dlako. Mravljinčar je odšel stran, Zelje pa  se je spustil na tla. Začel je klicati mravlje, a nobena se mu ni oglasila in zato je zajokal. Nato je pomislil, da mravlje sploh niso opazile, da ga ni. Bil je žalosten in okrog njega je slišal tuje glasove. Večerilo se je. Tako je bil žalosten, da je obupal in se skril za kamen in tam zaspal. Ko se je zbudil, je videl, da je na hrbtu pikapolonice. Vprašal jo je, kam gresta. Pikapolonica se je začudila in ga vprašala, kako to, da zna govoriti z živalmi. Šele takrat je  Zelje spoznal, da je človek, a si je želel nazaj k mravljicam. Nato je pikapolonica rekla, da morata poleteti čez reko, če želi priti domov. Pikapolonica je začela leteti, Zelje pa je mislil samo, kako se bo vrnil domov. Bil je raztresen, pikapolonice se ni dobro oprijel in zato je padel v reko. Utapljal se je, a se je oprijel lokvanja in splezal nanj. Lokvanj ga je odnašal proti morju. Mali lokvanj in na njem deček, majhen kot palec, si mislite? 

Ko se je lokvanj ustavil, se je Zelje znašel v Afriki. Bil je žalosten, saj je bil zelo daleč od doma. Jokal je. Slišala ga je deklica, a to ni bil belec, bila je črna deklica. Vzela ga je s seboj domov. Prinesla ga je v zanemarjeno staro kočo. Bilo je zelo vroče. Zelje jo je vprašal, kako ji je ime. Rekla je, da ji je ime Iris. Ko sta vstopila v kočo, je Irisin oče hčerki povedal, da je njena mama noseča in da ga skrbi, ker nimajo dovolj vode, da bi lahko ostala zdrava do poroda. Zelje si je rekel, da je tako majhen, da si še vezalk ne more zavezati. Želel si je, da bi bil večji, saj bi ji tako lahko pomagal. Iris ga je vprašala, kje se je rodil, da je tako majhen. Rekel ji je, da sploh ne ve, kje se je rodil. Postal je žalosten. Da bi ga razveselila, ga je Iris odpeljala ven. Igrala sta se različne igre: ti loviš, skrivalnice, petelinčka ... Med igro se je nekaj zabliskalo. Takoj po blisku se je prikazala mavrica in rekla: »Palček, ki si se rodil pod glavo zelja, si luna in sonce.«  

Ko je to rekla, je mavrica odnesla Zelje. Zelje ni vedel, kaj to pomeni. Ko sta se ustavila, je ugotovil, da sta prispela k staremu drevesu. Mavrica ga je tam odložila na tla. Ko je Zelje videl glavo zelja ob drevesu, se je takoj spomnil. »Jaz sem ta palček! Mavrica je govorila o meni. Jaz sem se rodil pod glavo zelja!« Takoj ko je to rekel, se je zgodil čudež. Iz zraka se je pokazal njegov duh in mu dal kroglo. Krhko, a polno magije. Zelje si jo je ogledal. Bila je večja od njega. V njej so se prikazale mravlje, ki ga iščejo. Ko se je Zelje dotaknil krogle, je počila. V trenutku je nastala večna noč. Zelje se je prestrašil. Duh iz krogle je rekel, da mora začarati noč v dan. Takoj ko je Zelje to slišal, so se mu lasje ponovno skuštrali. »Kako naj to naredim?« je vprašal. Duh je bil tiho. Noč je začela  šepetati in rekla je samo eno besedo: »Verjemi vase.« Zelje je verjel vase. Nenadoma se je nekaj zabliskalo in noč se je spremenila v dan, duh pa je izginil. »Znam čarati,« si je rekel Zelje. »Pomagal bom Iris!« In Mavrica ga je odnesla nazaj v Afriko. Tam ga je čakala vsa objokana Iris. Zelje  jo je vprašal, zakaj joče. »Moja mama bo umrla,« mu je odgovorila. Nima vode. Iris je zajokala še bolj. »Če umre mama, bo tudi otrok!« mu je rekla. Tudi Zelje je zajokal. Iz njunih solz je nastal potok, a je zaradi hude vročine v trenutku izhlapel. »Saj res, urok ljubezni!« je rekel Zelje in začel čarati. A ni mu spelo. Iris je zajokala in nekaj se je zasvetilo. Oblak se je stopil in vsa voda je padla iz njega. Zelje in Iris sta dala mami piti. Mama je takoj za tem dobila majhnega dečka z rjavo kožo  in ljubkimi očmi. Imel je črne lase in ime mu je bilo Val. Iris je bila zelo vesela. Zelje se je nečesa domislil. Rekel je, da naj nekako vsi stisnejo Vala, da bo on lahko privabil orla, ki jih bo odnesel nekam, kjer ne bo tako vroče. 

Orel je prišel in prijel očeta. Ker se je mama prestrašila, je zgrabila očeta. Nato je Iris zgrabila mamo in Vala, Val pa Zelje. Naredili so verigo. Orel jih je odnesel visoko v nebo. Leteli so celih pet tednov. Orel jih je neke noči, lačne in žejne, spustil na tla. Prenočili so pri nekem gospodu, zjutraj pa so se odpravili na pot in na ulici prosili za denar. Dobili so veliko denarja. Lahko so si kupili hišo blizu mravljišča. Tudi pikapolonica se je vselila tja.

Zelje pa se je vrnil domov k mravljam. Bil je presrečen. Mravlje so ga objele. Ena izmed mravelj se mu je zahvalila, ker jo je rešil. Če je ne bi, bi jo mravljinčar požrl. »O poglej, mulc je nazaj,« so vzkliknile ličinke. Ena od mravelj ga je peljala h kraljici mravelj. Kjer sta hodila, je bilo vse polno tunelov. Ko sta prispela h kraljici mravelj, jo je Zelje objel in ji povedal, da zna čarati in da je dobil prijateljico pikapolonico in malega črnčka. Prišla je mravlja frizerka in mu spela lase v tipalke. Nato je kraljica mravelj rekla, da bo kmalu prišel Miklavž. In res. Čez tri dni so dobili darila. No, eno darilo. »Eno!« se je razjezil Zelje. »Samo eno. Za koga je?« je vprašal mravlje. Bilo je za eno izmed ličink. Noter je bila nova žoga. Zelje je bil jezen. 

Ker se je razjezil, se je povečal. Tako se je ustrašil! Začel je jokati. Hotel je biti spet majhen. Slišala ga je Iris in ga pomirila. A Zelje je bil še vedno žalosten. Cele dneve je jokal, zato je zbolel. Odpeljali so ga v bolnico. Imel je mrzlo srce. Iris ga je vsak dan obiskovala. A Zelje je bil še vedno zelo žalosten. Pogrešal je mravlje. Nato se je neko noč odplazil skozi vrata in ušel iz bolnišnice. Prišla je njegova prijateljica pikapolonica in rekla, da če bo jezen na ličinko, ki je dobila darilo, bo ostal velik zavedno. 

Zelje in pikapolonica sta se dogovorila, da se Zelje ne bo več jezil na ličinko. Nato ga je pikapolonica vodila domov. Tam ga je čakala Iris. Zelje je vprašal Iris, če bi se poročila. Iris je rekla, ja. A najprej morava povedati mravljam in tvoji družini in pikapolonici, da nama bo prinesla srečo. In vsi skupaj so odšli na poroko. Vsi so ploskali in jokali od sreče. Zelje je Iris dal prstan, ona pa njemu. Poročni par je veselo mahal gledalcem. Po poroki je Iris zanosila. Dobila sta hčerko, ki je bila črnček in bila je ljubka in majhna kot palec. Zelje je spoznal, da je ljubezen močnejša kot sovraštvo. 

slika

slika

Eva Žvokelj, 2. r., OŠ Danila Lokarja Ajdovščina, mentorica Maja Bitežnik

 

Slovenski literarni junaki

Kekec je dobro delo naredil,
zato se je veselil.
Bedanec se je Kekcu smejal,
a on ga je v kozji rog ugnal.
Bobek v gozdu hišico išče
in Muco copatarico obišče.
Muca mu skuha kosilo in mu da darilo.
Jelka z dežnikom prileti in vse obdari.
Bogdanka si novo krilo želi,
s škarjami ga lahko naredi.
Zdaj pa vsak naj lepo zaspi!

Pesem so na literarni delavnici sestavili učenci dopolnilnega pouka slovenščine iz Novega Sada, Beograda in Rume, mentorica: Barbara Hanuš   

                            

Dobili smo mucke

Živela je deklica Lina. Zelo rada je imela živali. Najraje muce. Doma so imeli kar štiri. Mamico  muco, očka mačkona in dva mladička. Zelo radi so se igrali mačje igre. Ko je prišla domov, so mucki stekli k Lini. Nahranila jih je. Medtem ko je delala domačo nalogo, so jo mucki gledali.

Ko je končala domačo nalogo, so se šli igrat za hišo. Igrali so se z volno in gumijastimi miškami. Nekega dne je en mladiček  padel v blatno lužo. Morala ga je okopati. Ker se mucki ne kopajo radi, je ves čas žalostno cvilil. Zvečer jih je spet nahranila. Mama muca in oče mačkon sta spala v košari, ljubka mucka pa kar v Linini postelji.

Naslednji dan je Lina ugotovila, da je mama muca breja in  zvečer je že skotila tri mladiče. Hitro je šla povedati očku Janezu in mamici Mateji. Enega mucka je podarila sestrični Sonji, drugega sosedu Leonu in tretjega babici Marjani. Vsi so bili muckov zelo veseli, Lina pa jih je z veseljem redno obiskovala.

Laura Goršak, 3. r., POŠ Tabor, mentorica Darja Savinek

 

Prosti čas z mucami

Prosti čas je zame takrat, ko imam čas in si lahko sama izberem, kaj bom počela. Tega časa imam dovolj na razpolago in zelo rada ga zapolnim z gimnastiko, z igro v naravi, s prijatelji in z igro s sestro. 

Ampak najraje ga preživljam z družino mačkov, ki jo imamo na domači kmetiji. Družinico sestavljajo mama muca Risa, njena hči Schira in pol sestri Schire, kateri smo poimenovali Pika in Flekica. Igra z njimi mi veliko pomeni, saj me pomirja.

Ne bom pozabila, kako smo bili vsi domači prepričani, da je naša Risa vedno zelo lačna mačka, saj je ogromno pojedla in se kar konkretno poredila. Nekega dne pa presenečenje. Namreč, ko sem stopila v klet, kjer je Risa spala,  sem ob njej zagledala dva mala mucka in to je bil zame čudež, ker nisem pričakovala mladičkov in povrhu vsega sem prav jaz prva videla, da je naša Risa skotila. Vsi domači smo bili zelo veseli in smo nudili dom še tema dvema puhastima  kepicama.

Ajda Drča, 3. r., POŠ Tabor, mentorica Darja Savinek

 

Najljubši inštrument

Moj najljubši inštrument je harmonika. Igram jo v prostem času. Zelo rad igram pesmi, ki so mi zelo všeč, še posebej Moj očka ima konjička dva in Čuk se je oženil. Trenutno mi gre igranje  na harmoniko zelo dobro. Razmišljam celo, da želim biti v bližnji prihodnosti harmonikar in bom  razveseljeval ljudi okrog sebe. Ko igram, sem zelo srečen. Zelo vesel bi bil, če bi nastopal na kakšnem nastopu. Harmoniko se učim pri svojem učitelju Robiju, ki me veliko nauči. Vaje imam po pouku vsak  torek. Imam velik talent za igranje. Ta inštrument sem si izbral, saj mi je to glasbilo zelo všeč, ker ima lepe zvoke in  se nanj lahko igra najrazličnejše pesmice. V prihodnosti pa si želim svoj hobi vpeljati tudi v poklic, saj se mi zdi, da bi v tem neizmerno užival, kar  je v življenju zelo pomembno.

Mark Miklaužič,  3. r. , POŠ Tabor, mentorica Darja Savinek

 

Prosti čas … s športom

Imenujem se Bor in obiskujem tretji razred. Zelo sem vesel, da imama možnost uživati v športu, ki mi je zelo pri srcu. Moja ljubezen je moj motor in moj štirikolesnik. Vesel sem, da mi je ati kupil in ponosno podaril moj prvi motor ter verjel vame. Od takrat naprej so motorji moja največja strast. Trenutno vozim motocross KTM.

Imam vso potrebno opremo, ki sodi zraven. Preden se grem vozit, oblečem: ščitnike za kolena, komolce, želvo za hrbtenico, rokavice, škornje, čelado in očala. Za hišo imamo zemljišče, po katerem lahko vozim. Kadar grem na motor ali štirikolesnik, moram mamici obljubiti, da bom zelo previden.

slika

Bor Pečovnik, 3. r., POŠ Tabor, mentorica Darja Savinek

 

slika
Skupaj se igramo, likovna tehnika: tempera barve, Julija Potočnik, 2. a, OŠ Majde Vrhovnik, Ljubljana, mentorica: Vanja Šušteršič

slika
Domišljijska žival, likovna tehnika: tempera na kartonu, Mila Rosa Bregar, 1. razred, OŠ Janka Padežnika Maribor, mentorica: Branka Meznarič

slika
Zverinice iz gozda Hokipoki, likovna tehnika: črn tuš in barvni tuši. Erika Semolič, 6,5 let, OŠ Danile Kumar Ljubljana, mentorici: Jasmina Frol in Jožica Rupar

slika
Ilustracija pravljice Grdi raček, likovna tehnika: mešana, Alessio Russo, 2. razred, OŠ Ludvika Zorzuta, Bračan – občina Krmin (Brazzano – Cormòns / Italija), mentorica: Daniela Komjanc

slika
Riba, likovna tehnika: mešana, Matilda Komic, 2. razred, OŠ Alojza Gradnika, Števerjan (Italija), mentorica: Nadia Beuciar

slika
Vozimo se s šolskim avtobusom, likovna tehnika: mešana, Irina Škorjanc, 2. razred, OŠ Alojza Gradnika, Števerjan (Italija), mentorica: Nadia Beuciar

slika
Konjiček, likovna tehnika: kolažni tisk, Ena Dautović, 1. r., OŠ Janka Padežnika Maribor, mentorica: Branka Meznarič

slika
Sandali, likovna tehnika: barvni papirji, lepenka in flomaster, Lina Dolgan in Martina Žonta, 2. r., OŠ Danila Lokarja Ajdovščina, mentorica: Anita Gaberšček

slika
Sandali, likovna tehnika: barvni papirji, lepenka in flomaster, Neža Polanc Golob in Ema Furlan, 2. r., OŠ Danila Lokarja Ajdovščina, mentorica: Anita Gaberšček

slika
V temi si varen če si viden in previden, likovna tehnika: kolažni tisk, Tia Brecelj, 3. r., OŠ Šturje Ajdovščina, mentorica: Anuša Blažko

  • Dodaj na Twitter
  • Dodaj na MySpace
  • Dodaj na Delicious

slika

Novosti

 

Mladinska knjiga Založba d.d.
Slovenska 29
1000 Ljubljana

E-naslov: info@mladinska.com
Telefon: 01 241 30 00

Postanimo prijatelji!

slika slika slika
  

(c) Mladinska knjiga, vse materialne pravice so last Mladinske knjige.