Bruno Šimleša in Jasna Vale o knjigi Kako vzljubimo sebe

Bruno Šimleša: Vsak od nas si zasluži prejeti tisto, kar lahko da

Priljubljeni pisec knjig s področja popularne psihologije o novi knjigi, medosebnih odnosih in večni bitki med spoloma.

Njegova desetletna hčerka ga opisuje kot dobronamernega človeka, ki vedno najde prave besede. Njen očka je povrh vsega tudi zabaven, domiseln in moder.

Ja, vse to je priljubljeni pisec knjig s področja popularne psihologije Bruno Šimleša. Človek tisočerih talentov s svojim pisanjem navdušuje ne le na rodnem Hrvaškem, pač pa tudi pri nas. Pred kratkim smo v slovenskem prevodu dobili že njegovo šesto knjigo. Kako vzljubimo sebe nas v dvanajstih korakih vodi na poti osebnega razvoja ter ponuja praktične napotke za spoznavanje samega sebe in duhovnih resnic. Z njim se je o novi knjigi, medosebnih odnosih in večni bitki med spoloma pogovarjala vplivnica Jasna Vale.

Na začetku svoje nove knjige Kako vzljubimo sebe zapišete, da je njeno poslanstvo v tem, da bi začutili ljubezen do sebe. Kakšna je pravzaprav ljubezen do sebe?

Številni mislijo, da je ljubezen do sebe stvar narcisoidnosti in egoizma. Da ljudje, ki imajo radi sami sebe, hodijo dva metra nad zemljo z dvignjenim nosom misleč, da so več vredni kot drugi. Pa to ni prava definicija. Ko govorim o ljubezni do sebe, govorim o zdravem spoštovanju tistega, kar imamo, o tem, da cenimo sebe, ne da bi pri tem mislili, da smo več vredni kot drugi, da pa se zavedamo, da smo vredni. In znamo zato postaviti meje.
Znamo reči ne tistim, ki nas izkoriščajo. Znamo si kdaj kaj podariti. In zaradi tega ne občutimo krivde. To ni narcisoidnost, to je modrost. Ko si podariš kopel ali izlet s prijatelji, se zaradi tega počutiš srečnega, ne pa krivega, ker ne delaš. Uživaš, ker si si nekaj podaril. Ljudje, ki imajo radi sebe, znajo reči ne ljudem, ki jih izkoriščajo, in da aktivnostim, ki jih napolnjujejo.

Je krivda po vašem mnenju tista glavna ovira, ki nam preprečuje, da bi se imeli radi?

Da. Eden najbolj preprostih načinov, kako povečati ljubezen do sebe, je, da začnemo ceniti tisto zdravo v sebi. Večina ljudi se osredotoči na slabo in negativno, saj hočejo biti popolni, zanemarijo pa tisto, kar je v njih lepo, in imajo to za nekaj samoumevnega.
Zame je to greh. Greh je, ko ne zasiješ iz svoje notranjosti, ko ne začutiš svojih kvalitet ali vrlin. Pri tem so ženske precej bolj stroge kot moški. Veliko žensk misli, da morajo biti super mame, prijateljice, sodelavke in soproge, samo da bi bile dovolj dobre. Treba je ceniti tisto, kar imamo, in se truditi okoli pomanjkljivosti in težav. Ne pravim, da je treba probleme ignorirati ali si nadeti rožnata očala, pač pa je treba začeti pri tistem, kar ti je všeč na in v sebi. 

Knjiga Kako vzljubimo sebe je nastala na podlagi vaših predavanj. Kako to, da ste se odločili za tak pristop?

Res je, knjiga je nastala za tečaj, ki sem ga vodil leta 2002, še preden sem postal oče. Združuje 12 ključnih korakov osebnega razvoja, ki so po mojem mnenju zelo pomembni. V knjigi govorim o ljubezni do sebe, urjenju hvaležnosti, odpuščanju, bitki s strahovi, odnosu med egom in jazom, odnosu s starši …
Prav odnos do staršev je zelo pomembna tema, saj menim, da dokler ne sprejmemo tistega, kar smo dobili od staršev, in tistega, česar nismo, ne moremo doseči popolne psihološke zrelosti.

»Ljudje, ki imajo radi sebe, znajo reči ne ljudem, ki jih izkoriščajo, in da aktivnostim, ki jih napolnjujejo.«

Kako se po vašem lotiti reševanja odnosa s starši?

Rane, ki so nastale v tem odnosu, je treba rešiti. A to ne pomeni, da moramo dolgo vrsto let hoditi na psihoterapijo in pripovedovati o tem odnosu. Rane je treba priznati in tisto, česar od staršev nismo dobili, zgraditi na drugačen način. Dokler pa od staršev pričakujemo, da nam bodo dali občutek lastne vrednosti, spoštovanje in razumevanje, čeprav nič od tega ne dobimo, teh istih stvari tudi drugje ne bomo dobili. Zato se ne smemo osredotočati samo na to, da smo žrtve tega, česar od staršev nismo dobili.
Starši nam dajo prvi okvir, skozi katerega gledamo same sebe in svojo lastno vrednost ter svet okoli sebe. Toda kaj bomo naredili s tem okvirjem, je odvisno od nas samih. Nisem zagovornik tistih, ki še pri štiridesetih krivijo svoje starše za vse, česar jim niso dali. Je pa treba priznati čustvene rane ter zavestna in nezavedna prepričanja, ki smo jih dobili od staršev. Te rane je treba zaceliti.

Kako najti oziroma ponovno odkriti izgubljeno iskrico v odnosu do partnerja, s katerim sta se odtujila zaradi službe, majhnih otrok ...

Normalno je, da se odnosi spreminjajo, sploh ko dobimo otroke in ko smo obremenjeni s službo. Zagotovo zdaj iskrice niso več tako močne kot prvi teden. Prepričan sem, da je treba tudi v dolgoletnih zvezah še naprej hoditi na zmenke, in to brez otrok, ter obdržati čim več skupnih aktivnosti, ki sta jih počela kot par še pred otroki.
Midva s soprogo greva vsaj enkrat na leto na potovanje brez hčerke. Obožujem najino deklico, je čudovit otrok, ampak poskrbim tudi za naju kot par. Tako lahko oba poskrbiva tudi zanjo. Velik del najine energije je posvečen njej, ne pa vsa energija. Veliko parov se skriva za delom ali pretirano skrbjo za otroke predvsem zato, da pobegnejo pred problemi v odnosu.

Kako razumeti moške? In kako z njimi ustvariti dober odnos? 

Nismo vsi moški in ženske enaki. Je pa res, da moški slabše komuniciramo in smo v slabšem stiku s svojimi čustvi. Od malega nas namreč vzgajajo, da moški ne jokajo, da se ne oziramo na čustva … Tudi mi, moški, sebe težko razumemo, zato ni čudno, da nas ženske težko razumejo. Še posebej, če se ne želimo odkrito pogovarjati o svojih problemih in ranah. 

Je v tem primeru smiselno poiskati pomoč?

Absolutno. In to, še preden se težave razplamtijo. Večina parov pride na terapijo pet do sedem let prepozno. To opažam jaz, pa tudi moji prijatelji terapevti. Takrat se vprašaš, če lahko sploh še kaj rešiš. Partnerja sta se že velikokrat prizadela, se ignorirala in oddaljila …
Strokovno pomoč je treba poiskati, ko vidiš, da imaš težave, ki jih sam ne znaš razrešiti, ne pa šele po treh prevarah ali petih letih nepogovarjanja. Moj nasvet je torej: čim prej do terapevta, ko so težave še v povojih, in potem čim bolj pogumno pri soočanju s tem, kar se bo na tej terapiji pojavilo.

Kako pripraviti moškega do pogovora, če se dialogu izmika?

Začniva takole … Zakaj vas že na začetku privlači moški, ki ne govori veliko? Saj ni kar naenkrat nehal govoriti. V bistvu že od začetka zveze ni govoril in se ni odprl. Ženska na začetku misli, da je pač skrivnosten. »Odkrila bom njegovo skrivnost,« si misli. Ne, moški molči že od začetka zato, ker nima nič za povedati. Zato tudi zdaj nima česa povedati.
Ženske zelo pogosto izbirajo takšne partnerje, kakršne upajo, da bodo postali. Toda pravi cilj je, da si že na začetku odnosa maksimalno iskren in odprt. Če kdo ni za nas, je bolje, da to spoznamo po prvih dveh mesecih kot po desetih letih.

Kje najdete teme, o katerih pišete? 

Iz pogovorov z ljudmi. Svojo prvo knjigo sem napisal pred devetnajstimi leti, od takrat sem se pogovarjal že z več tisoč ljudmi o različnih življenjskih situacijah – o vzgoji, o prevari, o razvoju zdrave ljubezni do sebe … Teme za svoje knjige črpam iz teh pogovorov. Poznam najpogostejše težave in najpogostejše rešitve. To, kar vidim, da deluje oziroma ne deluje v praksi, poskušam prenesti v svoje knjige. 

Kdo pogosteje posega po vaših knjigah – ženske ali moški?

Ja, ženske pogosteje posegajo po mojih knjigah, pa ne zato, ker bi imele v življenju več problemov, pač pa ker lažje priznajo, da potrebujejo pomoč. Moški smo tisti, ki moramo biti vsemu kos in ne smemo priznati, da beremo tudi knjige s področja osebne rasti. Saj moje knjige berejo tudi moški, a tega nikomur ne priznajo (smeh).
Velja namreč prepričanje, da si šibak, če bereš tovrstno literaturo. Ampak saj mora vsak od nas kaj popraviti. Sam sem recimo zelo zadovoljen s svojim življenjem – zadovoljen sem s tem, kakšen oče in mož sem, pa tudi kakšen človek sem postal, a se ves čas trudim biti še boljši. Moje delo s samim seboj še ni končano. In to je nekaj normalnega. Če beremo literaturo za osebno rast, še ne pomeni, da je z nami kaj kronično narobe. Pomeni le, da smo ljudje, ki lahko še napredujemo. 

Katere knjige radi berete?

Berem knjige s področja osebne rasti, pa tudi take s filozofsko in psihološko tematiko. Po stroki sem sociolog in že od nekdaj sta me zanimali tako psihologija in duhovnost. Rad berem Brené Brown, Irvina D. YalomaYuvala Noaha Hararija in cel kup drugih avtorjev …, predvsem pa »berem« ljudi in človeškost v njih.

Kaj bi nam sporočili za konec tega pogovora?

Medosebni odnosi so zelo kompleksni, a zanje obstaja eno lepo pravilo, ki pravi: vsak od nas si zasluži prejeti tisto, kar lahko da. Če vlagate v odnos potrpežljivost, razumevanje, trud, si zaslužite, da isto tudi prejmete. In pri tem je treba vztrajati.

Kako vzljubimo sebe: 12 ključnih korakov osebnega razvoja
Kako vzljubimo sebe: 12 ključnih korakov osebnega razvoja
Bruno Šimleša

Menu