Đurđa Strsoglavec. Foto: Eva Catrinescu

Đurđa Strsoglavec: Če besedilo takoj počepne, ni kaj dosti veselja

Prevajalka iz južnoslovanskih jezikov o veselju do dela in jezikovnem barvanju, ki odlikuje njen prevod knjige Unadva.

Naj vas naslov tega intervjuja ne zavede. Z Đurđo Strsoglavec, prevajalko iz južnoslovanskih jezikov in predavateljico na Filozofski fakulteti, se nisva pogovarjali o kakšnih čudnih temah.

Govorili sva se o knjigah, pa o prevajanju in prelivanju pomenov – skratka o stvareh, ki jih ima rada. Izhodišče pogovora je bil prevod knjige karikatur Unadva, v katerih je splitska slikarka Tisja Kljaković Braić predstavila humorne vsakodnevne prigode nekega para. Besed v tej knjigi res ni bilo veliko, a imajo te, ki so, toliko bogatejšo zgodbo. 
 

Pri knjigi Unadva vsaj na prvi pogled ni bilo napornega prevajalskega dela. Ampak tako je verjetno le na prvi pogled. Kako ste se lotili prevajanja dalmatinskega narečja?

Izbrala sem primorsko jezikovno obarvanost, ker se mi je zdelo, da lahko tako vsaj delno prenesem jezikovni register izvirnika, saj je pomemben del sporočilnosti. In se morala sprijazniti, da ne morem uporabiti dvojine. Pri jezikovnem barvanju sem se posvetovala z različnimi govorci primorščin(e), zanašala pa sem se tudi na lasten jezikovni čut. 
 

Ste imeli pri prevajanju še kakšne zagate?

Najbolj me je mučilo to, da v primorski narečni skupini ni dvojine. Očitna zadrega, saj jo omenjam že drugič. (smeh) O prevedku naslova sem precej premišljevala, saj se mi je zdelo, da mora vsebovati »dvojinskost«, da mora izraziti ključno – da gre za njiju, Njo in Njega. Zdi se mi, da sem s prevedkom unadva zadela – takoj je jasno, da gre za njiju in da ne gre za knjižno slovenščino. 

Odločila sem se za fonetično zapisovanje, torej so odpadli zapisani polglasniki, končni l-ji ipd. Pri prizoru z zakonsko igro mora cantada se je v prevodu najbrž nekaj izgubilo, saj ta igra v slovenskem okolju ni tako znana kot v hrvaškem. Upam pa, da bo bralec razumel iz ilustracije. Ali pa se bo poučil, za kakšno igro gre – na primer na spletu, to je res en dva tri.
 

Imate najljubši prizor iz knjige?

Vsi so mi ljubi, kakšen dan tisti z rdečo nogavico v pralnem stroju, kakšen pa tisti, ki so povezani z gledanjem nogometa. Pa pobotni nogodotik, ta se mi zdi kot nekakšna pika na i. 

Tisja Kljaković Braić: Unadva, Pobotni nogodotik

Kako bi Unadva opisali z enim samim stavkom? In komu bi knjigo še posebej toplo priporočili?

Unadva smo mi. Priporočila bi jo vsem. No, mogoče ne tistim, ki ne premorejo smisla za humor in samoironijo. Po moje se lahko vsakdo v čem prepozna in najde kaj zase: smeh, simpatijo, empatijo, prepoznavanje situacij, uteho, privoščljivost, zavist, posmeh, nasvet. Tudi v spremni besedi Jurice Pavičića.
 

Povejte nam še kaj o svoji poti v prevajalstvo – kako se je začela in kdaj, kdo vas je navdušil za to delo?

Prevajati sem začela med študijem, najprej iz povsem praktičnih razlogov, ko sva s kolegico pri enem od pedagoških predmetov morali za seminarsko nalogo kritično predstaviti monografijo, ki je bila napisana v hrvaščini. Ne spomnim se več, o čem je govorila monografija, tudi avtorja ali avtorice ne, spomnim pa se, da sem sama na glas prevajala, kolegica pa je zapisovala. In potem sva napisali seminarsko nalogo in jo zelo uspešno predstavili.

Nato sem začela prevajati različne članke iz popularnih jugoslovanskih revij za popularne slovenske revije, nekaj strokovnih člankov, saj se niti ne spomnim več, kako je šlo. Navdušila sem se pravzaprav sama, se mi zdi – ko zdaj premišljujem o tem.

»Unadva smo mi.«

Katera dela ste še posebej radi in z veseljem prevajali?

Dovolite, da si pomagam s parafraziranim mnenjem Umberta Eca. Eco v knjigi Šest sprehodov skozi pripovedne gozdove (prev. Vera Troha) pravi, da dobro literarno besedilo potrebuje bralca, ki besedilo premaguje, bralca, ki ga pritegne džiudžic z romanom, odpor romana, njegovo zapeljevanje. Če knjiga takoj počepne, je kurba. Osvajanje kurbe ni nikakršen izziv.

To po moje velja tudi za prevajanje – če govorimo o veselju pri prevajanju: če besedilo pred prevajalskim napadom »takoj počepne«, ni kaj dosti veselja. Veselje lahko zadeva prevod kot celoto ali pa zgolj segmente ali kategorije, bodisi jezikovne bodisi kulturne, ki zahtevajo poglobljen premislek in odločitev o najustreznejši prevajalski strategiji, s čimer zna imeti človek tudi veliko veselja.
 

Kakšna je vaša definicija prevajalskega dela?

Prelivanje pomena iz izhodiščne (jezikovne) kulture v ciljno (jezikovno) kulturo. Ampak to je najbrž prej odgovor na to, kaj je prevajanje. Zame je prevajalsko delo delo, ki ga rada opravljam.
 

Kakšne knjige radi berete? In katere bi priporočili v branje?

Rada berem knjige, ki mi ne dovolijo, da bi jih izpustila iz rok. In takšne, ki mi je žal, ko je konec. Knjige, ki me ne ujčkajo, ki me trdno držijo v rokah, tudi v krempljih, tudi če boli. Več desetletij se vračam k Janoschevi (Horst Eckert) knjigi Holonek ali dobri bog iz gline (prev. Franc Stele), ki tematizira čas »velike nemške zgodovine« skozi življenje v vasi Poremba na tedanji nemško-poljski meji. Blizu mi je trpek humor tega romana, ob katerem res ne veš, ali bi se zjokal od veselja ali od žalosti.

Vesela sem bila, ko sem odkrila Lucio Berlin in njene zgodbe Priročnik za čistilke (prev. Pia Prezelj), ki sem jih sicer brala v hrvaškem prevodu Vjere Balen Heidl, saj so mi razkrile drugačno (pa tudi ne) Ameriko, tako Južno kot Severno, in nenavaden način upovedovanja.

Če smem izkoristiti priložnost, priporočam še svoj prevod, Zgodovino pornografije Gorana Tribusona, ker gre za kultni jugoslovanski roman (izvirnik je izšel leta 1988) – smeh in solze zagotovljeni.

Unadva
Unadva
Tisja Kljaković Braić

Sofinancira program Evropske unije
Menu