Kako sem bežal v knjige in se znašel v skupnosti

Ata mi je vedno govoril, da si bom z branjem samo pokvaril oči.

Danes sicer res nosim očala, toda njegova svarila kažejo zlasti to, kakšen je bil odnos do knjig v okolju, iz katerega izviram. Ja, posmehljiv in nekoliko omalovaževalen, seveda tudi to. Po drugi strani pa atovih besed ni težko razumeti kot obrambni mehanizem, ki zakriva veliko strahospoštovanje.

Malo mu seveda ni bilo prav, ker sem bil fant, pa sem z nosom prepogosto tičal v knjigah, kar se mu je zdelo premalo »moško«, preveč mehkužno. Posebno, ker sem najraje bral leposlovje, kar je imel še prav posebej za nekakšno lenobno sanjarjenje – nepotrebno razkošje za otroka iz delavske družine, naivnost, ki mi jo bo resnična, trda realnost na oni strani platnic že izbila iz glave.

In prav zato v tem ni težko prepoznati tudi pritajene skrbi in, kot rečeno, strahospoštovanja. Ata je vedel, da je branje knjig orodje, s katerim si človek gradi besednjak in pamet, domišljijo in moralo – vse to, kar bo delavskemu otroku bolj v napoto kot v korist v življenju omejenih možnosti. Kot kmečki otrok strogih staršev se je moral tudi on odpovedati otroškim sanjam. Bral je samo takrat, ko res ni imel dela in ko ni bilo ničesar pametnega na televiziji. Srbohrvaške kavbojke iz trafike. Tiste tanke knjižice, ki so imele besedilo razdeljeno v dva stolpca. To ga je vračalo v otroštvo, ko si je dolgočasne ure med kmečkimi opravili krajšal s pretvarjanjem, da je kavboj.

Drugače je pri nas brala zlasti mama. Čez dan, ko je le utegnila, zvečer, pred spanjem. In nam, trem sinovom, z zgodbami izkazovala nežnost in nas z njimi vzgajala. Če nam je oče vcepil spoštovanje, nam je mama vzgojila ljubezen do knjig. Kot dojenčkom nam je naprej pela, ljudske in partizanske pesmi, ko smo komaj lahko že razumeli, nam je pripovedovala ljudske pravljice, pozneje tudi brala slikanice. Predvsem pa je bila vedno zgled, redna obiskovalka knjižnice. Tudi knjige so bile namreč pri nas luksuz in doma jih nismo imeli veliko. Sam sem vse do srednje šole, ko sem začel služiti svoj denar, imel kvečjemu par knjig. Na moje veliko veselje so mladinski oddelek ptujske knjižnice Ivana Potrča kot prvega preselili v Mali grad, tako da sem imel knjižnico tako rekoč za vogalom. Če se je zgodilo, da sem si sposodil premalo dobrih knjig, za kakšno ugotovil, da me ne zanima, druge pa prebral v nekaj urah, sem lahko pred večerom skočil nazaj in si prinesel nove.

Kot otrok sem bral obsedeno, kot da je od tega odvisno moje preživetje. Knjige so bile zame vrata v alternativna vesolja. Ko sem prišel domov opraskan in umazan, ker mi na poti iz šole spet ni uspelo ubežati svojim mučiteljem (in ubežal sem jim res le redko), sem bil v knjigah lahko pogumen in močan kot Pika Nogavička. Ko sem bil v razredu spet tarča posmeha in izobčenja, sem se lahko zatekel k svojim Petim prijateljem, z Julianom, Dickom, Anne, Georgeem in Timmyjem sem raziskoval skrivnostna dogajanja in bil manj osamljen. Ko sem nemočno opazoval, kako se iste stvari dogajajo drugim, sem bil v knjigah lahko borec za šibkejše kot Old Shutterhand v Mayevih indijanaricah. Knjige so bile nekakšno zavetje, utrdba, s katero sem se obdal, tudi ko so se tanke stene našega stanovanja tresle od vpitja. Ja, ata je imel na neki način prav, branje je bilo svojevrstno sanjarjenje, in čeprav je bilo včasih edina stvar, ki me je držala pri zdravi pameti, sem si s pomočjo knjig zgradil tudi donkihotska pričakovanja in prepričanja. Zaradi njih sem danes kar dober psiholog in dovolj empatičen človek, a tudi naivna dobričina in vljuden sramežljivec. Kaj hočem, odraščal sem, ko ni bilo na voljo ravno veliko realističnih pripovedi za mladino.

»Branje ni le pobeg od sveta, temveč tudi trdna povezava z njim.«

Toda knjige zame v resnici nikoli niso bile le samotna tolažba. Branje ni le pobeg od sveta, temveč tudi trdna povezava z njim. Ko sem dobil mlajšega brata, sem med maminim gospodinjenjem tudi sam prevzel skrb zanj in mu pogosto bral. (Spomnim se, da je imel najraje slikanice s kužkom Pikijem.) Najbrž se tudi zaradi tega s Sergejem razumeva še toliko bolj in sva si tudi toliko bolj podobna – najin odnos so najprej gradile knjige, ki sem mu jih bral, nato knjige, ki jih je Sergej bral za mano, danes iste knjige, ki jih bereva vsak na svojem koncu mesta. Ko sem v srednji šoli našel prve prave prijatelje, smo se našli tudi s pomočjo knjig, ki smo jih požirali. Neko poletje sem v treh tednih prebral prvih devet bukel fantazijske sage The Wheel of Time Roberta Jordana (nekaj manj kot šest tisoč strani); predvsem zato, da sem se lahko o njih pogovarjal s svojo druščino, v kateri so jih že vsi prebrali. Marsikdaj sem svoj okus prilagodil in bral stvari, ki so jih brali drugi, da bi se jim tako lahko približal.

In ko sem pred leti moral iz Ljubljane in se za nekaj časa naselil na podeželju, odrezan od večine kolegov in prijateljev, sem imel sicer veliko časa za branje, toda pri tem je nekaj ključnega manjkalo. Veliko reči, ki sem jih prebral takrat, sem hitro pozabil. Ko sem odložil dobro ali slabo knjigo, sem o njej lahko pripovedoval, nisem se pa mogel o njej z nikomer pogovarjati; knjige nisem mogel oživiti. Takrat sem se oklepal literarnih kritik kot edinega kanala, prek katerega sem imel stik z drugimi bralci, a na ta način sem le redko dobil kakršno koli povratno informacijo. In šele ko sem se pred leti vrnil v Ljubljano, se zaposlil na založbi, med samimi poklicnimi bralci, spet navezal stike z nekdanjimi prijatelji in si našel nove, sem se zavedel, kako sem to pogrešal to. Da pač ni dovolj brati knjige, da se moramo o njih tudi pogovarjati.

Bralec kot samotni posameznik ne obstaja, obstaja le kot del skupnosti bralcev. Ko se pogovarjaš o knjigah, se pogovarjaš o nazorih, prepričanjih, resnici, družbi, zgodovini, zlu, o smislu in eksistenci, o … Pogovarjaš se o sebi. Ne razkriva nas le to, kaj beremo, ampak tudi kako beremo. Pogovor o knjigah razkriva, kakšni ljudje smo, kaj mislimo, kaj imamo radi in kakšne bolečine nosimo v sebi. Knjiga ni le predmet, ampak je orodje. Ker je poglobljeno branje opravilo, ki zahteva visoko zbranost in najtišjo samoto, na to pogosto pozabimo. Toda v resnici s knjigami gradimo različne, bolj ali manj intimne, vedno pa dinamične skupnosti: prijateljev, kolegov, nasprotnikov, podobno mislečih, aktivistov, kritikov … In šele z oblikovanjem takih skupnosti ima literatura svoj učinek, preko njih iz samotnega opravila resnično postane komunikacija. Ideje, vsebine, pomeni, smisli … le v skupnosti krožijo, se prepletajo, primerjajo in ustvarjajo nekaj novega. Samotni mulc, ki je pred sovražno družbo in svetom bežal v knjige, je odrasel v moža, ki lahko skupaj z drugimi bralci spreminja družbo in svet.

Menu