Mavrična ribica in Mavrična ribica se uči izgubljati

Mi vsi smo mavrična ribica

Mavrična ribica švicarskega pisatelja in ilustratorja Marcusa Pfisterja že od leta 1992 navdušuje otroke po vsem svetu.

Zgodba pripoveduje o najlepši ribi v morju, ki pa je zaradi svoje lepote in čudovito lesketavih lusk precej ošabna in vzvišena, pa tudi precej nesrečna, saj nima prijateljev.

Skrivnostna hobotnica ji svetuje, naj si prijatelje pridobi s tem, da svoje lesketave luske razdeli. Mavrična ribica jo uboga, in čeprav ob tem izgubi skoraj ves blišč in lepoto, dobi kopico novih ribjih prijateljic.

Univerzalni nauki Mavrične ribice

Otroci pa tudi starši in pedagogi imajo Mavrično ribico zelo radi predvsem zaradi barvitih ilustracij in zgodbice, ki nas nagovarja k prijaznosti in sklepanju prijateljstev, kar ni vedno prav preprosto.

Mavrična ribica v pravljici sprva s težkim srcem razdaja svoje dragocene luske, nagrajena pa je s tem, da se ribe druga za drugo spreobračajo v njene prijateljice.

Dober zgled

Da ribica svoje največje zaklade deli s prijatelji, je seveda nadvse plemenito. Tudi to, da druge ribe niso zamerljive in so pripravljene hitro pozabiti muhavost Mavrične ribice, otrokom sporoča, da si prijatelji med sabo odpuščamo in sprejemamo tudi to, da kdo včasih vstane z levo nogo ali zine kakšno neumnost.

Mavrična ribica v oceanu stvarnosti

Prikupna pravljica o prijateljstvu pa se lahko bere in razume tudi malo drugače. To bi lahko bila tudi zgodba o tem, kako težko je biti drugačen in kako težko je sprejeti drugačnost. Kajti v velikanskem oceanu pisanih podmorskih bitij je težko biti nekaj posebnega.

Švicarski pisatelj in ilustrator Marcus Pfister med ustvarjanjem Mavrične ribice

Nekaj prav posebej lesketajočega, med samimi nelesketajočimi se bitji. Ribe se bojijo drugačnosti, če pa se ta pokaže v izjemni lepoti ali drugih izjemnih sposobnostih, se med njimi hitro prebudi črv zavisti.

Ko preveč izstopaš …

Pravljica vsem drugačnim in preveč lesketavim ponuja rešitev, ki je seveda lahko plemenita in prijazna. Naj razdajo svoje luske, svoj zaklad, tisto, kar jih dela posebne in lepe. S tem bodo osrečili druge. Kaj to pomeni zanje, se ne sprašuje.

Mavrična ribica navdušuje otroke že od leta 1992.

Se lahko zgodi, da se bodo s tem odpovedali temu, kar v resnici so? Zakaj bi pravzaprav morali nujno deliti tisto, kar je zanje najbolj dragoceno? Da bo volk sit in koza cela? Ali pa, da se Mavrična ribica ne bo preveč lesketala, se bodo pa zato malo bolj lesketale njene nove prijateljice in bo mir pri hiši? Ali v oceanu.

Nove dogodivščine

V novi knjigi Mavrična ribica se nauči izgubljati beremo, kako Mavrična ribica izgubi igro skrivalnic. Naprej mora priznati premoč vseh ribjih kolegic, nato jo premaga celo najmlajša ribica. Mavrična ribica je zelo prizadeta, zato jezno odplava stran.

Se s tem na videz nedolžnim prepirom in užaljenostjo razgalijo trhli temelji, na katerih se je zgradilo prijateljstvo (podprto zgolj z lesketajočimi se luskami)? Morda Mavrična ribica še vedno pestuje jezo in žalost, ki sta v prvi zgodbi čudežno izpuhteli, ali pa ju je samo prekril lesk in blišč razdeljenih lusk? Se s temi vprašanji podajamo predaleč v morske globine?

Raje poglejmo na stvari s svetle plati – saj smo vendarle v pravljici za otroke – in domnevajmo, da so ribice že v prvi zgodbi razvile pristno prijateljstvo, da ga ena ponesrečena igra ne bo omajala. Mavrična ribica se pač uči. V drugi slikanici predvsem tega, da je obdana z ribicami, ki jo imajo resnično rade, so ji naklonjene in jo bodo sprejele takšno, kakršna je. Tudi če bo kdaj muhasta, užaljena in jezna. Tudi če se šele uči tega, da ni (več) najlepša in najboljša in najbolj spretna. To je verjetno nauk, ki ga mlade ribice v širnem oceanu težko sprejmejo ali pa se ga pravzaprav nimajo kje naučiti. Sploh če so zrasle v prepričanju, da so najlepše in najboljše.

Kaj nas Mavrična ribica uči tokrat?

Nauk, do katerega bi bilo modro priplavati, je morda v tem, da včasih res zmagamo, drugič pa izgubimo. Zato je za otroke takrat, ko jim ne gre vse kot po maslu, dobro, če imajo med plavanjem po širnem oceanu ob sebi kakšno potrpežljivo ribo Rdečeperko.

Prav tako, ki jo ima na srečo Mavrična ribica. Ko je v stiski in je jezna in žalostna, je Rdečerepka ne ošteva, ne kritizira in ne napada. Samo tam je in jo sprejme tako, kakršna je. »Saj veš, kaj je prav, in boš vse uredila,« ji pove in Mavrična ribica se takoj bolje počuti. In potem lahko skupaj plavajo naprej. Veselo, živahno in igrivo, saj so vendar ribice v velikem oceanu življenja.

Mavrična ribica
Mavrična ribica
Marcus Pfister

Mavrična ribica se uči izgubljati
Mavrična ribica se uči izgubljati
Marcus Pfister

Menu