Miha Kovač, avtor knjige Berem, da se poberem

Miha Kovač: Branje je trening za mišljenje in empatijo

Vrsta domačih in mednarodnih raziskav kaže, da otroci iz družin, v katerih se bere, ob koncu srednje šole za eno stopnjo presežejo bralno in informacijsko pismenost. Zakaj?

»Zato, ker smo jih z branjem uvajali v besedni zaklad, s tem pa se je njihovo besedišče širilo in poglabljalo. Naučili smo jih razumevati in navajati zapletenejše stavčne konstrukcije,« pojasnjuje dr. Miha Kovač, dolgoletni urednik in profesor.

Miha Kovač je pravkar izdal knjigo Berem, da se poberem. V njej je zbral 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih. Starše k branju z otroki nagovarja s stavkom: »Če želite otroka, ki bo znal misliti, mu berite, ko bo še otrok.«

V knjigi Berem, da se poberem lahko beremo o vsestranskih ugodnih in blagodejnih učinkih branja – na telo in dušo, predvsem pa na otroke in njihov razvoj … Kaj lahko glede branja naredijo starši?

Pri branju otrokom ne gre samo za to, da pred spanjem slišijo pravljico. Če bi šlo samo za to, bi zadoščal pametni telefon. Zelo pomembno se mi zdi, da se v času, ko zvečer otroku beremo, skupaj z njim umirimo in se odklopimo od dnevnih tegob in vseprisotnih zaslonov. Gre skratka tudi za to, da s tovrstnim večernim branjem vzpostavimo vez z otrokom, ki je po mojih izkušnjah močna in drži ne glede na to, kaj se nam v življenju kasneje zgodi.

Poleg tega si z branjem otrok krepi besedni zaklad, srečuje se z besednimi zvezami, ki v vsakdanjem govoru ne obstajajo, uči se vživljati v knjižne junake in razmišljati skozi oči drugih … Vse to so reči, ki so izjemno dragocene in za otroke tako rekoč pomenijo trening za mišljenje in empatijo. Ko taki otroci odrastejo, so bolj bralno in informacijsko pismeni kot otroci iz nebralnih družin.

 

Kako je s spodbujanjem branja v vrtcih in šolah? Kaj bi še lahko naredili na teh področjih?

V naših šolah je, kar zadeva spodbujanje branja, veliko dobrega, sistem bralne značke je zlata vreden. Imamo pa kar nekaj praktičnih težav, šolske knjižnice so denimo sistematično podhranjene kar zadeva sredstva za nakup knjig, čeprav tu sploh ni potrebno veliko denarja. Ta problem so, kot slišim, na ministrstvu za šolstvo končno začeli reševati.

Druga težava pa je, da je tudi med študenti, ki se vpisujejo na pedagoške smeri, kar nekaj nebralk in nebralcev. Taki učitelji nebralci seveda ne morejo motivirati za branje nikogar, v kombinaciji s šolsko knjižnico, kjer je zadnja kupljena noviteta Bevkova Pestrna, če malce cinično pretiravam, pa so za otroške bralne navade pogubni. Skratka, malce usmerjanja pred vpisom na pedagoške študijske programe nikakor ne bi škodilo.

Ste kdaj razmišljali o vseslovenski kampanji za promocijo branja kot zdravega življenjskega sloga?

Sem. Oboje gre dejansko z roko v roki. Otrok, ki bi cele dneve samo bral, ki se ne bi igral s svojimi vrstniki in ne bi preživljal časa na zraku, bi imel toksično otroštvo. Tisto, kar šteje, je kombinacija obojega. Pri nas znamo pozitivne plati gibanja na svežem zraku hvala bogu razmeroma dobro komunicirati, pri pozitivnih straneh branja pa smo manj uspešni. Vsi razumemo, da je telesni napor, povezan z gibanjem, potreben za zdravo življenje, medtem ko so miselni napori, povezani z branjem in učenjem, nekaj, česar skoraj nihče ne poudarja kot vrednoto. To bi vsekakor veljalo spremeniti.

V knjigi pišete, da so med branjem z zaslona ali s papirja seveda precejšnje razlike. Kako hitro je primerno dati otroku v roke tablico ali telefon, da pravljico bere ali gleda z zaslona?

Moj nasvet je čim kasneje, po možnosti po prvi triadi v OŠ. Zakaj tako mislim? Ne samo zaradi morebitnih spornih vsebin, pred katerimi lahko otroke z malo pameti obvarujemo, ampak predvsem zato, ker zaslonski mediji socializirajo v hiperaktivnost, v konzumiranje kratkih vsebin, mnoge računalniške igrice pa so zasnovane tako, da vzpostavljajo odvisnost od njih …

Z malce cinizma bi lahko rekli, da prezgodnja uporaba pametnih telefonov povzroči, da telefoni uporabljajo otroke in ne obratno. Protiutež temu so seveda dobro razvite knjižno/bralne navade in znanje, ki ga imajo otroci v svojih glavah.

 

Marsikoga bo presenetila trditev, ki je tudi naslov enega od poglavij iz vaše knjige: če bereš leposlovje, lažje razumeš druge ljudi.

Ko beremo, se vedno na tak ali drugačen način vživimo v junake, o katerih beremo, bodisi tako, da se z njimi poistovetimo bodisi tako, da se z njimi prepiramo v mislih. Skozi branje se denimo naučim pogledati na svet skozi oči ruske aristokratinje v 19. stoletju ali pa skozi oči deklice v Savdski Arabiji, ki se želi voziti s kolesom, pa ji okolica tega ne pusti; ali pa, če hočete, skozi oči stoletnika, ki se mu v domu ostarelih na Švedskem zahoče avantur.

Ti literarni liki so daleč od moje osebne izkušnje; a ko o njih berem, iz svojega sveta izstopim in se tako rekoč teleportiram v njihovega. Ta izkušnja je bolj intenzivna, kot če gledam film, saj si moram v domišljiji ustvariti literarne like in svet okoli njih, medtem ko mi film vse to servira na pladnju. Skratka, stranski učinek branja leposlovja je, da se s tem naučim vživljanja v druge ljudi, zato se z njimi lažje prepiram, pogajam, pogovarjam in prijateljujem. Vse to ima v vsakdanjem življenju številne pozitivne posledice.

Še bolj presenetljiv je podatek, da je v ZDA na vodilnih mestih najuspešnejših podjetij med diplomanti sedmih najelitnejših univerz več takih, ki so diplomirali iz književnosti, filozofije, umetnostne zgodovine, klasične filologije ali zgodovine, kot diplomantov ekonomije. Kaj nam to pove?

To je prav zanimiva reč. Humanisti ali družboslovci so – ali pa so bili – direktorji tudi tako izjemnih podjetij, kot sta Alibaba in YouTube; reden bralec je denimo tudi ustanovitelj Microsofta Bill Gates. Pri vodenju podjetij je namreč pomembno, da znamo strateško misliti, da znamo sestavljati dobre ekipe, da znamo motivirati sodelavce in da razumemo njihove motive, kadar imamo z njimi težave ali kadar se sprejo med seboj.

Vsega tega se bolje naučimo skozi branje leposlovnih in esejističnih knjig kot pa na računovodskem tečaju, čeprav seveda tudi brez računovodstva v poslih v nobenem primeru ne gre. Skratka, malce metaforično rečeno, za poslovni uspeh je obiskovanje humanistične telovadnice lahko prav tako produktivno kot redni obiski poslovnega fitnesa.

Pravite, da je tiskana knjiga v digitalnem okolju kot jambor, na katerega se je privezal Odisej, da ga petje Siren ne bi zvabilo na čeri. Je branje lahko tudi trening čuječnosti?

V svetu zaslonskih družabnih medijev je knjiga na videz nekaj arhaičnega. Toda večina družbenih medijev je zasnovana tako, da nas zasvojijo z vedno novimi in novimi dražljaji – bodisi všečki, bodisi komentarji, bodisi novimi vsebinami, zato nas socializirajo v čim hitrejše konzumiranje vedno večje količine informacij.

Pri knjigah pa je ravno obratno: v njih se moramo dlje časa osredotočati na vsebino, ki pred našimi očmi ne miga in se spreminja, ampak si moramo vse, kar preberemo, tako rekoč ustvariti v svojih glavah. Zato so knjige kontrapunkt zaslonskim medijem: upočasnijo nas in nas vadijo v sledenju eni sami pripovedni liniji, ne pa poplesavanju po množici informacij.

S tega zornega kota knjige razumem kot trening vživljanja in, ko se soočimo z zahtevnimi vsebinami, tudi poglabljanja. Če nam splet ponuja ogromno količino informacij, nas knjige umirjajo in učijo razmišljanja. Vsaj zame je zmagovita kombinacija obojega.

 

Veliko ljudi bere (tudi) zaradi sprostitve. V knjigi Berem, da se poberem zapišete, da je dodana vrednost branja med drugim tudi kreativna destrukcija. Lahko pojasnite?

To je po mojem izkušnja, ki jo občasno doživi vsak reden bralec. Včasih nam leposlovno, esejistično ali pa filozofsko delo zamaje vse, kar se nam zdi, da vemo o svetu okoli nas, in ga posledično uzremo na nov, drugačen način. Sam sem imel v življenju kar nekaj takih bralnih/miselnih potresov.

Še posebej pomembna je bila zame denimo Žižkova knjiga Jezik, ideologija, Slovenci, ki mi je v osemdesetih pomagala, da sem tedanjo Slovenijo in Jugoslavijo uzrl na nov način; podobno mi je Kultura narcisizma Christopherja Lascha v devetdesetih postavila na glavo vse, kar sem mislil, da vem o tržnih družbah, Marco Rovelli pa mi je s svojimi izjemnimi deli o fiziki spremenil pogled na vse, kar se mi je zdelo okoli mene trdno in večno …

Na podoben način, a na veliko bolj osebni ravni so name vplivali tudi nekateri leposlovni pisci, a jih je preveč, da bi jih našteval. Skratka, kreativna bralna destrukcija je zame to, da znanje, ki ga imam, soočim s knjigo, ki jo berem, ta pa mi to znanje bodisi utrdi – kar je manj zabavno – ali pa mi ga sesuje in me nauči sestaviti ga tako, da lahko o svetu mislim na nov način.

Na knjižnem trgu so se v 20. in 21. stoletju zgodile velike spremembe. Kaj se nam obeta v prihodnosti? Kaj in kako bomo brali čez dvajset ali več let? Kaj pa naši otroci?

Verjamem, da bomo še vedno brali tiskane knjige. Tudi naši otroci jih bodo. Raziskave razlik med branjem s papirja in zaslona so namreč pokazale, da daljša in zapletena besedila vsi razumemo bolje, če jih beremo s papirja. Zanimivo pa je, da so te razlike večje pri tako imenovanih digitalnih domorodcih, rojenih tako rekoč s pametnim telefonom v zibki, kot pri nas starejših, ki se še spomnimo sveta brez zaslonskih tehnologij.

Skratka, povsem mogoče je, da bodo naši potomci še bolj potrebovali tiskane knjige, kot jih mi. So pa razmeroma dober nadomestek za tiskane knjige bralne naprave, namenjene zgolj branju knjig, na katerih ni takih ali drugačnih motilcev. Sam tako napravo uporabljam za dopust ali pa za branje res debelih knjig.

 

Če je pomanjkanje časa glavni izgovor za nebranje, kje vi najdete čas za knjige oz. na račun katerih aktivnosti?

Doma se včasih pritožujejo, da sem tak kot kak vojak. Ob šestih zjutraj vstanem, grem v skoraj vsakem vremenu na enourni jutranji tek, nato pa si od osmih do devetih vzamem čas za branje, v glavnem neleposlovnih knjig.

Potem je do sedmih zvečer čas za službo, večere pa kombiniram z branjem in gledanjem filmov in serij. Prejšnji mesec, ko sem denimo bral le na bralni napravi, sem na ta način pridelal 55 ur branja.

Svetujte nam še naslov knjige, ki bi jo morali po vašem mnenju prebrati vsi?

Moj nasvet bi bil, da menjujte stvari, ki jih berete. Če imate denimo radi ljubezenske romane, kdaj preberite tudi kakšno kriminalko. Če berete kriminalke, ne bo nič narobe, če kdaj preberete tudi kakšen ljubezenski roman.

Nič ne bo narobe, če boste kdaj prebrali tudi kakšno resno literarno delo. In nič ne bo narobe, če boste prebrali tudi kakšno dobro esejistično delo, kot so recimo knjige o zgodovini, kot jih piše Yuval Harari. Zakaj? Zato, ker ima ravno to menjavanje bralnega repertoarja na naše bralne sposobnosti najbolj ugodne stranske učinke.

Na ta način spoznavamo nove besede, nove besedne zveze, si širimo in poglabljamo besedišče ter postajamo bolj kompetentni, da mislimo o svetu okoli nas. Skratka, moj nasvet bi bil: berite takrat, ko utegnete, berite kar se le da veliko in berite kar se le da raznoliko. Če vam to zveni kot dober kuharski nasvet, se ne motite.

Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih
Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih
Miha Kovač

Menu