Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Nada Grošelj: »Večna vprašanja, na katera ni absolutnih odgovorov«

Prevajalski opus Nade Grošelj je izjemno širok, saj sega od filozofije do otroške književnosti.

Še posebej ljube so ji švedske knjige in v njihovem prevajanju, tako pripoveduje, vidi svoje poslanstvo.

Poslanstvo pa imajo tudi mumini, prikupna pravljična bitja z okroglimi smrčki, ki si jih je izmislila legenda mladinske književnosti Švedinja Tove Jansson in nam jih je s svojimi mojstrskimi prevodi približala prav Nada Grošelj. V intervjuju pripoveduje o deveti in zadnji knjigi iz serije o dogodivščinah mumintrolov November v Mumindolu, o zamotanem prevajanju izrazov iz pomorstva in jadranja, o svojem prevajalskem credu ter knjigah, ki so ji najbolj pri srcu.

Nada, kdo vas je navdušil za prevajalsko delo?

V otroških in najstniških letih nikoli nisem kaj dosti razmišljala o prevajanju. Vedela sem, da je moja teta Marija Javoršek prevajalka, in njene verze sem občudovala, sama pa nisem imela takih ambicij in sem celo mislila, da ne znam prevajati verzov, ker sem kot osnovnošolka to nekajkrat poskusila.

Da bi postala prevajalka, mi takrat še ni padlo na misel, niti nisem bila prepričana, ali se zgolj s prevajanjem leposlovja sploh da preživljati. Tudi mama in oče se nista ukvarjala s prevajanjem (oče je sicer umrl že zelo zgodaj, ko sem imela dobra tri leta). Toda oba sta bila jezikoslovca, klasična filologa, in mama me je v osnovni in srednji šoli intenzivno učila latinščino in staro grščino, poskrbela je tudi za učenje nemščine in francoščine.

Poleg tega so me doma in pri starih starših obkrožale knjige, tako da sem že v rosnih letih postala navdušena bralka. Moj prvi prevajalski projekt je prišel leta 1998: šlo je za reševanje strokovne knjige, ki jo je prva prevajalka prevedla okorno, deloma narobe, deloma pa sploh ne. Naslednji podvigi so bili povezani z antiko, literarno teorijo, filozofijo ... Do prevajanja romanov, na kar najprej pomislimo ob zvezi »književni prevod«, sem prišla šele razmeroma pozno.

Kaj je za vas prevajanje?

Če govorimo o prevajanju leposlovja, bi ga opisala takole: slovenska ubeseditev tujejezičnega besedila na tak način, da prevod na domače bralce napravi podoben vtis, kot ga napravi – ali ga je napravil – izvirnik na svoje bralce. Zvestoba izvirniku ni v tem, da se po vrsti okleneš vsake besede iz izvirnika kakor pijanec lat v plotu, se pravi, da ohranjaš izvirne, četudi očitno neslovenske slovnične strukture in podobno. Zvestoba je, da isto vsebino poveš na drugačen, v slovenščini sprejemljivejši način, ki točneje odslika slog in duha izvirnika.

»Zvestoba je, da isto vsebino poveš na drugačen, v slovenščini sprejemljivejši način, ki točneje odslika slog in duha izvirnika.«

Kaj vas vodi pri vašem delu?

Posebno ljube so mi švedske knjige, v prevajanju teh vidim nekakšno kulturno poslanstvo. Pri slovenskih prevodih klasične švedske književnosti namreč niti ne moremo govoriti o belih lisah, ampak kar o belem morju neprevedenega, iz katerega tu in tam kuka kak otoček – prevod. Na srečo imamo zdaj več prevajalcev iz švedščine kakor kdaj prej.

Rada sprejmem ali predlagam tudi angleške klasike – latinski avtorji pa so z našega gledišča tako in tako vsi klasiki. Najbolj me pritegne oblikovno zahtevnejša poezija z metriko in rimami.

Eden vaših najnovejših prevodov je prav iz švedščine. Govoriva o Novembru v Mumindolu, zadnji knjigi iz serije o Muminih Tove Jansson. Kako ste se lotili prevajanja?

Posebnih priprav nisem potrebovala, ker sem pred tem prevedla že več knjig Tove Jansson, ki so postavljene v isti domišljijski svet: najprej zbirko kratkih zgodb Nevidni otrok in druge zgodbe, ki je izšla pri – na žalost že nekdanji – založbi Modrijan, potem pa še samostojne daljše pripovedi Komet prihaja, Mumintrolčki in velika povodenj, Muminočkovi spomini ter Muminočka in morje za Mladinsko knjigo in štiri stripe za založbo Sanje: Mumin se zaljubi, Mumin in zlati rep, Mumin na Azurni obali, Mumin in morje.

Največ razmisleka je zahtevalo slovenjenje imen Tovinih junakov, vendar sem si s tem belila glavo zlasti pri prvem prevodu. Seveda so se v naslednjih prevodih pojavljali še novi liki, toda s prvim prevodom je bil vendarle položen temelj. Pripravila sem si razpredelnico imen in njihovih prevedkov, ki jo sproti dopolnjujem.

Ste naleteli pri prevajanju na kakšne še posebej trde orehe?

Pri Tove Jansson so zame po navadi najtežji odlomki, ki govorijo o pomorstvu in jadranju. Pisateljici je bil ta svet zelo blizu, jaz pa se moram o vsem poučiti na spletu; tudi slovenske izraze moram pogosto iskati na spletu in posredno prek angleščine, ker jih v švedsko-slovenskem slovarju kratko malo ni.

Najhujši in najzamudnejši oreh so švedske besede, pomorske in druge, ki jih preprosto ne najdeš, ali vsaj ne v pomenu, ki bi ustrezal sobesedilu: besede, ki jih ni niti v tiskanih, niti v spletnih slovarjih, niti v orjaškem historičnem slovarju Švedske akademije, niti v specializiranih slovarjih švedščine, ki jo uporabljajo finski Švedi (mednje je spadala tudi Tove Jansson). Včasih imam srečo in naletim na kak spletni forum, kjer kdo pojasnjuje prav odlomke ali besede, ki zanimajo mene. Splača se tudi razmisliti, kako bi se utegnil glasiti nemški kalk take neznane besede, in poskusiti z iskanjem tega hipotetičnega kalka.

Tak primer sem imela pri Novembru v Mumindolu: pravi pomen besede inmalning, razmoljenje, sem našla šele, ko sem začela iskati nemško Einmottung. Izkazalo se je, da ta izraz v nemščini res obstaja in da ima natanko pravi pomen za moje besedilo.

Kako bi z enim stavkom opisali November v Mumindolu?

Osebe povsem različnih starosti, značajev in celo bioloških vrst se znajdejo na istem mestu, v zapuščeni hiši muminske družine, in si v mejah svojih značajskih zmožnosti prizadevajo za znosno (so)bivanje, pri tem pa odkrivajo svoje neznane plati in se osebnostno razvijajo – vse to v okolju melanholično jesenskega Mumindola, ki polzi v zimo.

Vaše priporočilo za Mumindol v novembru – komu bi knjigo priporočili in zakaj?

Dlje ko je Tove pisala o Mumindolu in njegovih prebivalcih, psihološko kompleksnejše so postajale njene knjige – malo podobno, kot se je zgodilo v seriji o Harryju Potterju. Od zelo otroških pripovedi, kakršni sta Čarodejev klobuk (prevedla Darinka Soban) ali Komet prihaja, je Tove napredovala do pravih značajskih študij in občasnih temnejših tonov. To je polnokrvna večnaslovniška književnost, okronata jo zadnji knjigi: Muminočka in morje in November v Mumindolu. Mlajši otroci lahko vidijo v njiju humorne in mestoma celo napete prigodnice, starejši otroci in odrasli pa opazijo tudi izvrstno slikanje značajev, načenjanje večnih vprašanj, na katera ni absolutnih odgovorov (teh avtorica tudi ne poskuša pedagoško servirati), mojstrsko slikanje razpoloženja.

»Dlje ko je Tove pisala o Mumindolu in njegovih prebivalcih, psihološko kompleksnejše so postajale njene knjige – malo podobno, kot se je zgodilo v seriji o Harryju Potterju.«

Ste v zadnjem času prebrali kakšno knjigo, ki vas je navdušila?

Prebrala sem več dobrih knjig, ne nazadnje izbor za letošnje prevajalske nagrade. Katere knjige so to, pa bo kmalu objavljeno tudi javno.

Katere tri naslove bi priporočili v branje?

Zbrane pesmi Gregorja Strniše, ki je moj najljubši slovenski pesnik zaradi čudovitih, vizionarskih podob, arhetipskih motivov in umetnosti, kako postaviti točno pravo besedo na pravo mesto.

Od tujih knjig pa Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova in Mjausk Tatjane Tolstoj. Oba romana sta ekscentrična, fantastična, pogosto komična, obenem pa – vsak po svoje – presunljiva. Oba načenjata temeljna človeška in filozofska vprašanja, vendar vselej v okviru nadvse privlačne pripovedi.

November v Mumindolu
Tove Jansson

Sofinancira program Evropske unije
Menu