Če hočemo premagati epidemijo, potrebujemo več in ne manj zaupanja in sodelovanja, trdi Yuval Noah Harari.

Yuval Noah Harari: Najboljša obramba pred koronavirusom

Če hočemo premagati epidemijo, potrebujemo več in ne manj zaupanja in sodelovanja.

Mnogi za epidemijo koronavirusa krivijo globalizacijo in pravijo, da je edini način, da preprečimo več takšnih izbruhov, deglobalizacija sveta. 

Zgradimo zidove, omejimo potovanja, skrčimo trgovino. A čeprav je kratkoročna karantena nujno potrebna za ustavitev širjenja epidemije, pa nas bo dolgoročni izolacionizem pripeljal do gospodarskega zloma, ne da bi nas v resnici zaščitil pred nalezljivimi boleznimi. Ravno nasprotno. Pravo zdravilo za epidemijo je sodelovanje. 
Epidemije so pomorile na milijone ljudi tudi pred dobo globalizacije, v kateri živimo. V 14. stoletju ni bilo letal in križark, pa vendar se je črna smrt v malo manj kot desetletju razširila iz vzhodne Azije v zahodno Evropo in pobila vsaj četrtino prebivalstva. Leta 1520 Mehika ni imela niti vlakov niti oslov, pa je trajalo samo eno leto, da je epidemija črnih koz zdesetkala prebivalstvo na tretjino. Leta 1918 je izredno smrtonosen sev virusa gripe v nekaj mesecih dosegel tudi najodročnejše kotičke sveta. Okužil je več kot četrtino človeške vrste in pobil več deset milijonov ljudi.
V stoletju, ki je minilo od leta 1918, je človeštvo postalo še ranljivejše za epidemije, to pa zaradi kombinacije naraščajočega števila prebivalstva in izboljšanja transporta. Danes lahko virus v poslovnem razredu v 24 urah prepotuje ves svet in okuži milijonska velemesta. Po tej logiki bi morali živeti v kužnem peklu z eno smrtonosno kugo za drugo. 
Vendar pa sta se tako incidenca kot vpliv epidemij v resnici dramatično znižala. Kljub strašnim izbruhom, kot sta aids in ebola, so epidemije v 21. stoletju pobile veliko manjši delež človeškega prebivalstva kot kadar koli v preteklosti od kamene dobe naprej. To pa zato, ker najboljša obramba, ki jo imamo ljudje proti bolezenskim klicam, ni izolacija ‒ pač pa informacije. Človeštvo zmaguje v vojni proti epidemijam zato, ker se v oboroževalni tekmi med bolezenskimi klicami in zdravniki bolezenske klice zanašajo na naključne mutacije, zdravniki pa na znanstveno analizo informacij. 
V zadnjem stoletju so znanstveniki, zdravniki in medicinske sestre po vsem svetu zbirali podatke in skupaj jim je uspelo dobiti vpogled tako v mehanizem epidemij kot v načine preprečevanja epidemij. Teorija evolucije je razložila, zakaj in kako izbruhnejo nove bolezni in stare bolezni postanejo smrtonosnejše. Genetika omogoča znanstvenikom, da preberejo virusov priročnik za uporabo. Odkar znanstveniki razumejo, kaj povzroča epidemije, se veliko lažje bojujemo proti njim. S cepivi, antibiotiki, izboljšano higieno in veliko boljšo zdravstveno infrastrukturo je človeštvo dobilo premoč nad svojimi nevidnimi morilci. 

Kaj nam ta zgodovina lahko pove o trenutni epidemiji koronavirusa? Prvič, da se ne moreš zaščititi tako, da trajno zapreš meje. Spomnimo se, da so se epidemije hitro širile celo v srednjem veku, veliko pred globalizacijo. Četudi bi svoje globalne povezave omejili na raven srednjeveškega kraljestva, to še vedno ne bi bilo dovolj. Da bi se zares zaščitili z izolacijo, bi se morali vrniti v kameno dobo. Pa to znamo?
Drugič, zgodovina kaže, da učinkovita zaščita temelji na širjenju zanesljivih znanstvenih informacij in globalni solidarnosti. Ko državo prizadene epidemija, bi morala biti pripravljena deliti informacije o izbruhu iskreno in brez strahu pred gospodarsko katastrofo ‒ druge države pa bi morale zaupati tem informacijam in ji ponuditi pomoč, namesto da žrtev izobčijo.
Mednarodno sodelovanje je potrebno tudi za učinkovite ukrepe karantene. Karantena in ustavitev javnega življenja sta ključni za ustavljanje širjenja epidemij. Toda če si države ne zaupajo in se vse počutijo, kot da so prepuščene same sebi, vlade oklevajo pri sprejemanju tako drastičnih ukrepov. Če bi v državi odkrili 100 primerov koronavirusa, ali bi nemudoma zaprli cela mesta in regije? To je v veliki meri odvisno od tega, kaj pričakujete od drugih držav. Zaprtje lastnih mest bi lahko privedlo do gospodarskega zloma. Če ste prepričani, da vam bodo druge države priskočile na pomoč, je verjetneje, da boste prej sprejeli drastične ukrepe. 
Morda najpomembnejše pri takšnih epidemijah pa je, da se ljudje zavedo, da širjenje epidemije v kateri koli državi ogroža vse človeštvo. V 70. letih prejšnjega stoletja je človeštvu uspelo izkoreniniti virus črnih koz, ker so bili vsi ljudje v vseh državah cepljeni proti črnim kozam. Če ena sama država ne bi cepila svojega prebivalstva, bi to ogrozilo celotno človeštvo, kajti dokler bi virus črnih koz kje obstajal in se razvijal, bi se v vsakem trenutku lahko znova razširil po vsem svetu.
V boju proti virusom mora človeštvo skrbno varovati meje. Toda ne mej med državami. Varovati mora mejo med svetom ljudi in svetom virusov. Na Zemlji mrgoli virusov in zaradi genetskih mutacij nenehno nastajajo novi. Meja, ki ločuje svet virusov od človeškega sveta, poteka znotraj telesa vsakega človeškega bitja. Če nevarnemu virus uspe predreti to mejo kjer koli na Zemlji, to ogrozi vso človeško vrsto. 
V zadnjem stoletju je človeštvo utrdilo to mejo kot še nikoli prej. Zgradili smo moderne zdravstvene sisteme, ki so kot zid na tej meji, medicinske sestre in zdravniki in znanstveniki pa so stražarji, ki patruljirajo po njem in odganjajo vsiljivce. Vendar pa so dolgi odseki te meje ostali nesrečno izpostavljeni. Na svetu je na stotine milijonov ljudi, ki nimajo dostopa niti do najosnovnejših zdravstvenih storitev. To ogroža nas vse. O zdravstvu smo navajeni razmišljati v nacionalnih okvirih, toda če bomo boljšo zdravstveno oskrbo omogočili Irancem in Kitajcem, bosta tudi Izrael in Amerika varnejša pred epidemijami. Ta preprosta resnica bi morala biti očitna vsem. 

Danes se človeštvo sooča z akutno krizo ne samo zaradi koronavirusa, ampak tudi zaradi pomanjkanja zaupanja med ljudmi. Da bi premagali epidemijo, morajo ljudje zaupati znanstvenim strokovnjakom, državljani morajo zaupati oblastem, države pa druga drugi. V zadnjih letih so neodgovorni politiki namerno spodkopavali zaupanje v znanost, oblasti in mednarodno sodelovanje. Posledica tega je, da se s to krizo soočamo prikrajšani za globalne voditelje, ki navdihujejo, organizirajo in financirajo usklajen globalni odziv. 
Med epidemijo ebole leta 2014 so bile takšen globalni voditelj Združene države Amerike. Podobno vlogo so odigrale v finančni krizi leta 2008, ko so okoli sebe zbrale dovolj držav, da so preprečile globalni gospodarski zlom. Toda v zadnjih letih so se odrekle vlogi svetovnega voditelja. Trenutna administracija ZDA je ukinila podporo mednarodnim organizacijam in je dala svetu jasno vedeti, da Združene države Amerike nimajo več prijateljev, le še interese.
Praznine, ki je ostala za Združenimi državami, ni zapolnil nihče. Strah pred tujci, izolacionizem in nezaupanje so zdaj temeljne poteze večine mednarodnega ustroja. Brez zaupanja in svetovne solidarnosti ne bomo mogli ustaviti epidemije koronavirusa. 
Če bosta posledici te epidemije še večja neenotnost in nezaupanje med ljudmi, bo virus slavil veliko zmago. Kjer se prepirata dva, virus dobiček ima. In nasprotno: če bo epidemija spodbudila boljše sodelovanje med državami, bo to zmaga ne samo proti koronavirusu, ampak proti vsem prihodnjim bolezenskim klicam.

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest Slovenija

Reader's Digest je najbolj brana revija v Evropi in se ponaša s 100-letno tradicijo. Svoje bralce vsak mesec razveseli z raznolikimi članki z vsega sveta in navdihujočimi zgodbami, ki predstavljajo pozitivno plat življenja. Več o reviji > 

Reader's Digest, julij 2020
Reader's Digest Slovenija

Izkoristite 15% popust in številne dodatne ugodnosti ob naročilu revije!

Branje, ki šokira
O avtorju

Yuval Noah Harari je profesor zgodovine na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu in avtor knjig Sapiens, Homo deus in 21 nasvetov za 21. stoletje.

Menu