V času, ko so trgovine zaprte, lahko našo ponudbo varno in udobno nakupujete prek spleta, telefona ali elektronske pošte. Preverite.

Niko Grafenauer, 80-letnik

Niko Grafenauer: Za poezijo je bistven paradoks

Pesnik, esejist in prevajalec ter vsestranski ustvarjalec za otroke in odrasle je pred kratkim praznoval 80. rojstni dan.

»Oče« legendarnega Pedenjpeda je pri Mladinski knjigi dolga leta deloval kot urednik otroškega leposlovja, ki je v času njegovega urednikovanja doživelo razcvet.

Ob njegovem jubileju smo Nika Grafenauerja povprašali po nastanku slovitega otroškega junaka, pogovarjali pa smo se tudi o odnosu do ilustracije in poezije.
 

Ob vašem osemdesetem rojstnem dnevu, ki ste ga praznovali decembra lani, je izšel ponatis zbirke pesmi za otroke Kaj ima sonce najraje. V knjigi so združene vaše priljubljene pesmi za najmlajše – od Pedenjpeda do Avtozavra. Za začetek nam povejte zgodbo o Pedenjpedu. Kako je nastala ta legendarna slikanica?

Pedenjped je nastal, ko sem bil še študent. Pogosto me je dajala angina in ko sem ležal, sem si rekel: Pa saj ne morem biti kar brez dela. Tako sem si začel izmišljevati ime za svojega otroškega junaka. Spomnil sem se na Frana Levstika in eno njegovo pesem, ki jo je posnel iz ljudskega pesništva. Naslov pa je bil Pedenjčlovek in laketbrada, kako sta se metala.

To mi je obtičalo v zavesti in sem začel okoli tega pedenj iskati svojo kombinacijo. In sem jo iskal kar nekaj časa, dokler nisem pogruntal pleonazma Pedenjped – pedenj pa še ped. Dejansko je kratka, pa še rimati se da. Beseda se mi je priljubila in sem napisal ciklus pesmi o Pedenjpedu. Zdele so se mi posrečene in sem jih želel izdati v slikanici.
 

Pedenjpeda poznamo po odličnih ilustracijah Marjana Mančka. Kako ste izbrali ilustratorja?

Takrat je bila urednica otroških knjig na Mladinski knjigi Kristina Brenkova, moja poznejša velika prijateljica. Sprva se k njej nisem upal. Tako sem šel na založbo Obzorja in leta 1966 je izšla slikanica Pedenjped z ilustracijami Lidije Osterčeve. Leta 1969 so slikanico ponovno natisnili pri Mladinski knjigi. Pozneje, ko se je Pedenjped prijel, sem za ilustratorja izbral Marjana Mančka, ki sem ga spremljal po objavah v reviji Ciciban. Ta je pravi, da bi naredil ilustracije, sem si rekel. In tako se je začelo.

Manček je izdelal prvo slikanico Pedenjpeda leta 1979, ki se je pozneje večkrat ponatiskovala, ker je zadel bistvo tega otroškega junaka. Odlično ga je upodobil, njegove navade pa razvajenosti, očeta, mamo, otroško navihanost in vse, kar spada v tak družinski ambient. S tem je slikanica prodrla. Me je pa presenetil njen uspeh in dejstvo, da so jo tolikokrat ponatisnili. Skoraj ponarodela je. Pedenjpeda poznajo skoraj vsi otroci na Slovenskem. Njegovo ime nosi cela vrsta vrtcev po Sloveniji. 
 

Več kot dvajset let ste delali tudi kot urednik in v tem času na široko odprli vrata pisateljem, pesnikom in ilustratorjem. Kar nekaj jih je začelo ustvarjati v vašem obdobju. 

V mojem času so se slikanice res močno razmahnile. K sodelovanju sem zvabil celo vrsto takrat mladih ustvarjalcev za otroke in tudi ilustratorjev – naj omenim samo Milana Bizovičarja, Kostjo Gatnika, da o Marjanu Mančku niti ne govorim. Tudi slikarka Marija Lucija Stupica je bila ena od izvrstnih, pa Matjaž Schmidt, Jože Ciuha in še cela vrsta drugih.

Seveda pa sem odlično razumel z vsemi, ki so delali že prej – z vsemi pesniki, pisatelji in tudi slikarji – ah, moje pravljičarke Marlenka (Stupica), Ančka (Ančka Gošnik Godec) in Marjanca (Jemec Božič). Pri uredniškem delu je zelo veliko odvisno od odnosa z avtorji in od tega, kako sprejemaš novitete.

 

Knjiga Kaj ima sonce najraje pa tudi Nebotičniki, sedite, ki je izšla leta 2015, prinašata črno-bele risbe. Kakšen je vaš odnos do črno-belih ilustracij?

Enak kot do barvnih. Je pa res, da so bile barvne ilustracije nujno potrebne za slikanice, črno-bele pa za knjige, ki sem jih v glavnem izdajal v zbirkah Cicibanova knjižnica, nekaj časa tudi v Deteljici. Eden od imenitnih ilustratorjev v črno-beli tehniki je bil že pokojni Milan Bizovičar, pa Ančka Gošnik Godec in Marjanca Jemec Božič in še veliko bi jih lahko naštel.
 

Ne le da imate pretanjen odnos do proze in poezije, vaše pesmi spadajo med klasiko otroške ustvarjalnosti. Povejte nam več o svojem odnosu do poezije. Zakaj je tako zelo pomembna za otroke? 

Bistvo poezije za otroke je to, da zadene žebljico na glavico, kot se temu reče. Da v otroškem svetu odkriva nekaj, kar je presenetljivo – bistven je paradoks – in očarljivo, kar pa domišljija tako ali tako vnaša v pesniški svet, pa naj bo to v preteklih ali sedanjih časih. To je moje vodilo ves čas.

Ko sem upesnil Avtozavra, sem hotel z njim simbolno označiti ne sebe, ki sem tudi neke sorte avtozaver, ki se piše Grafenauer, pač pa čas, v katerem živimo. Hotel sem pokazati, da je tudi avtozaver neke vrste žival, ki se gre na koncu pesmi past na travnik. Vse te teme me zanimajo, saj me povezujejo s časom, v katerem živimo.

Kaj ima sonce najraje
Kaj ima sonce najraje
Niko Grafenauer

Menu