V času, ko so trgovine zaprte, lahko našo ponudbo varno in udobno nakupujete prek spleta, telefona ali elektronske pošte. Preverite.

Pozitivna polička Damjane Bakarič, 2. del

Pozitivna polička Damjane Bakarič, 2. del

Pomembno je, kako se doživljamo, kako se znamo postaviti proti svetu in drugim, kako najdemo svoje mesto in kako vzgajamo svoje otroke.

To lahko storimo samo tako, da zelo dobro vemo, kdo smo in kam gremo. In tega se lahko naučimo na več načinov. Pomembno je, kaj mislimo, v kaj verjamemo in o čem smo prepričani.

Za vse starše, ki se vsakodnevno ukvarjate s svojimi najstniki, kjer je vsak dan drugačen in v obnašanju svojega mladostnika vsak dan zaznate novo značilnost. Za vse, ki si želite kaj popraviti, kar ste morda 'zafrknili' do šestega leta starosti svojega otroka. Še je čas za nekatere stvari in ne dajte se, ni še vse izgubljeno.

Zame, ki imam tudi najstnico, je odlična kombinacija dveh knjig; Najstniki, avtorice dr. Ane Kandare Šoljaga, in knjige z naslovom O mozoljih, problemih in drugih nadlogah, ki jo je napisala Urška Kaloper.

»Otroci slišijo starše toliko manj, kakor glasneje ti kričijo. In ne samo to. Čim bolj se deremo, tem manj nas otroci spoštujejo,« piše v knjigi Najstniki dr. Ana Kandare Šoljaga. »Kričanje izraža šibkost, enako kot očitanje, in ne daje nobenih rezultatov. S to nekoristno metodo, s katero si obremenjujemo glasilke, si tako samo zmanjšujemo ugled v otrokovih očeh in rušimo odnos.«

Medtem ko Kandarjeva piše za starše, in to zelo dobro, kajti knjiga je jasna, strnjena, v okvirčkih pa ima bralec vse tisto, kar je najbolj nujno, Kaloperjeva 'pomaga' najstniku. Obdeluje vsa pomembna poglavja, od mozoljev do drugih sprememb na telesu, kako si pomagati pri različnih tegobah.

V knjigi O mozoljih, ljubezni in drugih nadlogah najstnik sam dobi nekatere informacije o sebi in odraščanju ter o odnosih, če morda tega ne zmore ali ne želi komunicirati s starši. Dobro pa je, če si tudi starši preberejo to knjigo, kajti tako bodo dobili dober vpogled v najstnika, kaj se mu utegne dogajati. Nekoč smo bili vsi najstniki, a nekatere stvari smo doživljali drugače.

»Vsi potrebujemo svoj prostorček, svojo zasebnost, tudi najstniki, zato ti jo morajo starši omogočiti,« zapiše Urška Kaloper. »Če zaradi prostorske stiske ne moreš imeti svoje sobe, se dogovori, da je samo tvoja vsaj kakšna škatlica ali skrinjica oziroma kak kotiček, kamor drugi ne bodo imeli vpogleda ali vstopa.«

Meni je po branju obeh knjig lažje; morda bo tudi vam. 

Morda veste, kaj pomeni biti asertiven? Asertivnost je nujna, da lahko človek živi zadovoljno življenje brez dram in frustracij ter nepotrebnih notranjih bojev. Poleg vseh definicij bom uporabila citat iz knjige Pravico imaš reči ne Walterja Risa, ki najbolje predstavi, kakšen je zdravo asertiven človek.

Pravico imaš reči ne
Walter Riso

Knjiga o asertivnosti, o pomenu postavljanja zase. Pa tudi o razlogih, ki nam preprečujejo, da bi to zares storili.

»Asertiven človek je samozavesten, odločen, nepopustljiv in hkrati sočuten, spoštljiv, razumevajoč in pošten. Mar mu je zase in mar mu je tudi za druge. Zaveda se lastne vrednosti, svojih vrlin, brani svoje dostojanstvo in ne škoduje dostojanstvu drugih. Prepoznava svoja čustva in občutke ter čustva drugih ter jasno in neposredno dvosmerno komunicira ter si prizadeva za vzpostavljanje trdnih, pristnih, iskrenih medosebnih odnosov, kjer ob vzajemnem spoštovanju in zaupanju vsi rastemo, vsi pridobivamo,« piše Walter Riso.

Avtor, ki je napisal tudi izjemno dobro knjigo z naslovom Zdrave misli, zdravo življenje, tokrat spet zadene v polno. V knjigi dodobra in razumljivo razdela, kakšno je zdravo asertivno vedenje, ki ni ne podredljivo ne nasilno, kdaj se uporabi in kdaj ne ter kako biti asertiven, ne da bi prizadeli drugega.

Strupeni starši so nujna knjiga za vse, ki vas zanima, kakšno zapuščino ste dobili od svojih staršev. Za lažjo predelavo svojega otroštva, vzorcev, ki ste jih prejeli od staršev, misli in prepričanj ter vzgoje. Knjiga odkriva in pojasnjuje na tako jasen, zanimiv in pregleden način, da bo težko in komplicirano preteklost vsakdo lahko razumel.

Strupeni starši
Susan Forward

Rešite se boleče zapuščine staršev in zaživite svoje življenje.

Knjiga vam bo pomagala pojasniti vzroke, zakaj se počutite nesamozavestni, plašni, zakaj venomer vstopate v odnose s čustveno nestabilnimi osebami, zakaj ne zmorete zaupati in zakaj vedno prevzemate vso odgovornost le nase. Niso vsi starši strupeni; strupeni so le tisti starši, pri katerih so negativni vzorci vedenja trajni in trdni, nespremenljivi. Seveda starši delamo napake, a knjiga ne govori o teh starših, temveč o tistih, ki svojim otrokom škodujejo.

V prvem delu avtorja dr. Susan Forward in Craig Buck obdelata tipe strupenih staršev, v drugem so ideje, kako lahko kljub strupenim staršem zaživimo svoje življenje, in to zadovoljno. »Zato imajo otroci škodljivih staršev pogosto precej zabrisan občutek svoje identitete. Težko se vidijo kot samostojno bitje in ne znajo ločiti med potrebami staršev in svojimi potrebami. Zato so nemočni,« zapišeta Forwardova in Buck. Jaz sem uživala v vsakem poglavju.

Joe Dispenza je nase opozoril kot eden od znanstvenikov v nagrajenem filmu What the Bleep Do We Know!? Od objave filma leta 2004 poglablja in širi svoje delo v več smeri – vse odsevajo njegovo navdušenje nad ugotavljanjem, kako lahko ljudje uporabijo najnovejše izsledke s področja nevroznanosti in kvantne fizike – ne le za zdravljenje bolezni, ampak tudi za srečnejše in bolj izpolnjeno življenje.

Prepričan je, da je lahko vsakdo od nas veličasten in ima brezmejne sposobnosti. Seveda pa je podlaga vsega tega nesreča, ki se mu je pripetila na nekem triatlonu v Kaliforniju, ko je bil star triindvajset let. S pomočjo misli in vizualizacije ter trdega garanja je zavrnil nujno operacijo in svoje telo pozdravil sam. Rečeno je bilo, da ne bo shodil. Od takrat je zavezan temu raziskovanju.

Placebo ste vi - Vaš um je pomemben
Joe Dispenza

Joe Dispenza spaja trdne znanstvene dokaze z navdušujočimi vpogledi in s tem, ko širi obzorja mogočega, premika meje znanega.

»V vsakem od nas obstaja inteligenca, nevidna zavest, ki omogoča življenje. Ustvari sto bilijonov celic (začenši samo z dvema), omogoči, da naše srce utripne več kot tisočkrat vsak dan, in omogoča več sto tisoč kemičnih reakcij v sleherni celici, in to vsako sekundo – naštel sem samo nekaj osupljivih zmožnosti te inteligence,« zapiše dr. Joe Dispenza.

V knjigi Placebo ste vi – Vaš um je pomemben Dispenza od spredaj, zadaj, s strani in od zgoraj ter spodaj temeljito razdela placebo.

Arhetipi so univerzalni vzorci obnašanja, ki vam, ko jih enkrat odkrijete, pomagajo bolje razumeti sebe. Poznavanje arhetipov nam lahko spremeni življenje. Caroline Myss v knjigi Arhetipi – Kdo si? predstavlja deset arhetipov, ki pomenijo prvobitne moči današnje ženske.

Arhetipi - Kdo si?
Caroline Myss

Arhetipi so univerzalni vzorci obnašanja, ki vam, ko jih enkrat odkrijete, pomagajo bolje razumeti sebe.

Caroline Myss se v vsakem poglavju se posveti enemu arhetipu, ki ga razdela, razkrije njegove lastnosti, življenjske izzive in druge pomembne informacije, s katerimi si ženska lahko pomaga pri ugotavljanju, kako izkoristiti moč svoje arhetipske družine.

»Arhetip intelektualke je androgen in ga najdemo pri moških in ženskah v enaki meri. Videti pa je, da so določeni izrazi tega arhetipa bolj pogosti pri moških kot pri ženskah. Intelektualcu so bližje razumske veščine kot čustvena inteligenca, saj veliko moških čustva dojema kot svojo ranljivo točko. Čustveno razmišljanje jim onemogoča sprejemati ostre poslovne odločitve, vsaj tako trdijo.«

Irvin D. Yalom, ki je psihiater in tudi romanopisec, se v knjigi Kako sem postal, kar sem, predstavi skozi lučko, ki osvetljuje njega samega. Usmeril se je na človeške odnose, ki so oblikovali njega, in na razvoj svojega strokovnega dela, s katerim je zaznamoval področje psihoterapije.

Kako sem postal, kar sem - Psihiatrovi spomini
Irvin D. Yalom

Unikatna mešanica (avto)biografije in terapevtskega priročnika.

Yalom je kot potomec ruskih Judov odraščal v neperspektivni soseski v Washingtonu, tam pa se je že zgodaj odločil, da bo temu okolju ubežal. Svoje sile in sposobnosti je usmeril v to, da postane zdravnik. Temu je sledil osebni in karierni vzpon. »Moji starši se niso vpletali v mojo odločitev za študij na Univerzi George Washington,« zapiše. »V tistih dneh med nami ni bilo nekih tesnih vezi ali komunikacije: trgovina je bila trideset minut vožnje stran in starše sem, z izjemo nedelje, le poredkoma videl. In še takrat smo se redkokdaj pogovarjali o čem pomembnem. Odkar me je mati obtožila, da sem jaz sprožil očetov srčni infarkt, sem več let komajda izmenjal kakšno besedo z njo. Odločil sem se, da se bom zaščitil, da se bom držal stran. Rad bi si bil bližji z očetom, vendar sta bila oče in mati kot rit in srajca, preveč navezana drug na drugega.«

V knjigi avtor osvetljuje in analizira proces ustvarjanja modela skupinske psihoterapije in pojasni, kako je postal praktik eksistencialne psihoterapije, pri kateri je črpal iz modrosti največjih mislecev.

Menu