Ruta Sepetys, avtorica romana V morju zrnce soli

Ruta Sepetys: Moje zgodbe predstavljajo širšo človeško izkušnjo

Pisateljica Ruta Sepetys o zgodovini, kulturnih očalih, velikih tragedijah in malih ljudeh.

Ruta Sepetys je ameriška pisateljica litovskih korenin, avtorica zgodovinskih romanov, nagrajenih in prevedenih v več kot 40 jezikov. Je hčerka litovskega begunca, ki se je rodila in odraščala v ZDA v družini umetnikov, bralcev in ljubiteljskih glasbenikov, in strastna privrženka moči zgodovine in zgodb pri spodbujanju globalnega dialoga in povezanosti. The New York Times jo je označil kot zagovornico milijonov brezimnih, ki poniknejo v razpokah zgodovine. Je tudi izredno ponosna na svojo baltsko dediščino, pa čeprav to pomeni, da njenega priimka ne zna nihče izgovoriti.

Zakaj pišete zgodovinsko fikcijo?

Pisanje zgodovinske fikcije je neke vrste detektivsko delo. Uživam v odkrivanju skrivnosti, prikritih podatkov in neznanih junakov. V mojih likih in zgodbi suhoparni zgodovinski podatki oživijo in na lepem vzljubimo ljudi, ki jih nikoli nismo poznali, poiščemo njihovo domovino na zemljevidu in ‒ zgodovina postane pomembna. Z zgodovinsko fikcijo lahko dam glas tistim, ki nikoli niso imeli priložnosti povedati svoje zgodbe. In to me navdihuje!
 

Kako ustvarite svoje like?

Navdih za like navadno dobim med raziskovanjem, denimo, ko naletim na zgodbo, včasih na majhno podrobnost, ki mi da navdih za lik in ga oživi zame. Mnogo likov oživi tudi, kadar intervjuvam ljudi, ki so bili del nekega zgodovinskega dogajanja. V fazi raziskovanja skušam intervjuvati čim več ljudi. Potem njihove zgodbe spletem v en lik. Na ta način predstavim širšo človeško izkušnjo.

Ruta Sepetys

»Od nekdaj me privlačijo zgodbe, ki govorijo o moči, ki jo ljudje najdejo v sebi, ko se znajdejo v težkih razmerah.«

V knjigi V morju zrnce soli opisujete dogodke ob koncu 2. svetovne vojne.

Tako je. Knjiga se začne pozimi leta 1945, ko sile Rdeče armade nezadržno prodirajo proti zahodu. Ko Sovjeti vdrejo v Vzhodno Prusijo, nacistični režim prebivalcem prepove evakuacijo. Hitler se zaveda, da bi bil ukaz za splošno evakuacijo signal, da Nemčija izgublja vojno. Toda vseeno na milijone ljudi zapusti domove v poskusu, da bi si rešili življenje. In za nekatere je edina možnost pot čez Baltsko morje. Nemci zato organizirajo obsežno pomorsko evakuacijo, imenovano operacija Hanibal. V ta namen zberejo vse razpoložljive ladje, od vojaških do trgovskih in celo ribiške barke. Ena od ladij, ki naj bi prepeljala begunce na varno, je bila Wilhelm Gustloff.
 

Wilhelm Gustloff je imela pestro zgodovino …

Res je. Ladja je bila zgrajena kot križarka, med vojno so jo uporabljali kot sanitetno ladjo, pozneje je služila kot kasarna. Njena kapaciteta je bila 1450 potnikov, toda januarja 1945, ko so z nje odstranili vse pohištvo in izpraznili bazen, je sprejela več kot 10.000 beguncev, od tega polovico otrok. Komaj dve uri po izplutju jo je torpedirala ruska podmornica; potopila se je v 60 minutah, skupaj z njo pa več kot 9000 ljudi …

To je bila najhujša pomorska katastrofa vseh časov. Umrlo je več ljudi kot na Titaniku. Kako to, da je brodolom Wilhelma Gustloffa skoraj popolnoma neznana zgodba?

Mislim, da je k temu prispevalo več dejavnikov: ko se je ladja potopila, so nacisti to skušali prikriti (kot tudi to, da izgubljajo vojno.) Poveljnika sovjetske podmornice, ki je torpedirala Gustloff, je kmalu zatem doletel nečasten odpust iz vojske, tako da si tudi Rusi niso želeli, da bi bila zgodba deležna pretirane pozornosti. In po vojni Nemci niso širili te zgodbe, ker se jim je zdelo nespodobno govoriti o svojih izgubah med vojno glede na to, kakšna grozodejstva so zagrešili nacisti.
 

Kako pa ste vi izvedeli za zgodbo?

Potem ko sem napisala svoj prvi roman, Between shades of gray, je bila na obisku očetova sestrična iz Evrope. Rekla mi je: “Ruta, vem, da imaš rada skrito zgodovino, in jaz imam zgodbo zate.” In povedala mi je zgodbo o Wilhelmu Gustloffu. Bila je namreč med begunci, ki naj bi se vkrcali na ladjo, a na dan odhoda je v pristanišču vladal tak kaos, da se ni mogla vkrcati. Ladja je odplula brez nje in bila je prepričana, da je njenega življenja konec. V resnici ji je to rešilo življenje. Oziroma, kakor se je izrazila sama: “Včasih je v življenju odločilno to, kjer te ni, in ne to, kjer si.”
 

To so zelo mračni, tragični dogodki. Zakaj ste se odločili pisati o njih?

Mislim, da sta ljubezen in smrt prepleteni. Verjamem, da so smrt, bolečina in izguba zelo pomemben del človeške izkušnje, zato jih umeščam v svoje zgodbe, po drugi strani pa jim želim primešati tudi lepoto. Če smo žalostni in občutimo izgubo, to pomeni, da smo ljubili, in kaj je pomembnejše kot biti zmožen ljubezni?
 

Zakaj ste se pri pisanju romana odločili za več pripovedovalcev?

Ko sem raziskovala za V morju zrnce soli, sem ugotovila, da sta evakuacija in izgon prizadela veliko različnih držav in regij. Ko sem se pogovarjala z ljudmi iz tistih dežel, sem se zavedela, da vsak človek na zgodovino gleda skozi lastna kulturna očala. Zato sem oblikovala štiri like, ki ubesedijo izkušnje svoje regije oziroma države in bralcu omogočijo, da dogajanje vidi skozi njihova “očala”: 15-letna poljska sirota, vzhodnonemški ponarejevalec umetnin, nemški mornar in litovska bolničarka.

Ameriška pisateljica zgodovinskih romanov Ruta Sepetys

»Z zgodovinsko fikcijo lahko dam glas tistim, ki nikoli niso imeli priložnosti povedati svoje zgodbe. In to me navdihuje!«

Kakšen je vaš proces pisanja?

Ne bi rekla, da je ravno “proces”, bolje neke vrste tok zavesti. Na žalost nimam vedno na voljo velikih “kosov” časa, ko bi se lahko usedla in pisala. Zadovoljiti se moram z drobtinicami, kar pomeni, da pogosto pišem na poti, na letalih ali zelo zgodaj zjutraj. Vedno nosim s seboj papir in svinčnik. Dialoge pogosto pišem na roko. V glavi si zamislim prizor (kot bi gledala film) in si zapisujem, kaj govorijo liki. Med daljšimi vožnjami včasih pišem tako, da se snemam: zgodbo in dialoge govorim v snemalnik ali v mobilni telefon. V bistvu pustim, da zgodba priteče k meni. Po drugi strani pa tudi veliko pregledujem in popravljam za seboj. Pravzaprav sem bolj “popravljavka” kot pisateljica!
 

V morju zrnce soli je tudi zgodba o beguncih.

Od nekdaj me privlačijo zgodbe, ki govorijo o moči, ki jo ljudje najdejo v sebi, ko se znajdejo v težkih razmerah. Sem hčerka begunca … Moj oče je zbežal pred Stalinovo strahovlado in potem devet let živel v begunskih taboriščih, preden je prišel v ZDA in si ustvaril življenje. Izgubil je domovino, dom, širšo družino in odšel negotovi prihodnosti naproti. Niti pomislil ni, da se nikoli več ne bo vrnil domov. Ali da bo, če se vrne, v njegovi hiši živela sovjetska družina. Naprej ga je gnala neka življenjska sila, volja do preživetja.
 

V svoji naslednji knjigi, Fountains of Silence, pišete o življenju pod še enim evropskim diktatorjem.

Tako je. Veliko vemo o Hitlerju, Stalinu, Mussoliniju, o Francovi diktaturi pa ne vemo skoraj ničesar, čeprav se je vlekla več desetletij. Ocenjuje se, da je bilo za časa njegovega režima približno 300.000 otrok ukradenih staršem, ki se niso strinjali s fašističnim režimom … Moj roman se dogaja v 50. letih prejšnjega stoletja in govori o zamolčanih zgodbah teh otrok, o upanju, stiskah, predvsem pa o ljubezni. Upam, da ga boste že kmalu brali tudi v slovenščini!

V morju zrnce soli
V morju zrnce soli
Ruta Sepetys

Menu